Janez (25) očimu očital, da mu je vzel mamo, in mu sodil sam

LJUBLJANA – Po blamaži, ki so si jo v postopku proti obtoženemu umora Janezu Žurgi privoščili slovenski psihiatri, je poskušala čast tega poklica v preobleki sodne izvedenke včeraj reševati dr. Martina Žmuc Tomori. In vsaj v laičnih ušesih je pustila dober vtis, zdi pa se, da je prepričala tudi veliki kazenski senat ljubljanskega okrožnega sodišča, da bo lahko sodnica Vesna Podjed v zadevi razsodila brez kančka dvoma.

Bistveno zmanjšano prišteven

Decembra 2015 je danes 25-letni Žurga v stanovanju na Rakeku vzel življenje svojemu očimu Dušanu Stražiščarju. Najprej se je nanj grobo spravil s pestmi, ga nato večkrat zabodel z nožem in mu naposled toliko časa čez obraz tiščal blazino, da ga je zadušil.

Zaradi ugotavljanja storilčeve prištevnosti (in s tem povezane kazenske odgovornosti) so se v postopku menjavali sodni izvedenci psihiatri, in ker psihiatrija naj ne bi bila tako eksaktna veda, v svoji osnovi pa tudi dopuščala individualne odstope, so imeli na Žurgo različne poglede. Celo popolnoma različne, saj ga je eden razglasil za neprištevnega, drugi za bistveno zmanjšano prištevnega, tretji pa celo za popolnoma prištevnega.


Da je bil prišteven, je kot zadnja sklenila komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri medicinski fakulteti, ki naj bi imela po zakonodaji tudi največjo težo. Zato so Žurgo okrožni sodniki enkrat že spoznali za krivega, menili so sicer, da ni zagrešil umora, temveč uboj, prisodili pa so mu 14 let zapora. Še dodatno leto kehe si je nakopal, ker je po zločinu ukradel očimov avto, se odpeljal proti morju, spotoma pa z enega vozila sunil še registrske tablice.


Po mnenju višjega sodišča komisija ne bi smela imeti najpomembnejše teže, zato so sodbo razveljavili in primer vrnili v vnovično odločanje spremenjenemu senatu prvostopenjskega sodišča. Podjedova je po pričakovanjih na pomoč poklicala še enega psihiatra, to je bila torej Žmuc Tomorijeva. Iz njenih ugotovitev izluščimo, da je imel Žurga težko otroštvo, ko se je kot odraščajoč mladenič z materjo preselil k Stražiščarju, je začel očima iracionalno doživljati kot človeka, ki ga sovraži, odklanja, zaničuje, mu očita, da živi pri njem, zavira v razvoju, mu jemlje dostojanstvo, in kar je najpomembneje, imel je občutek, da mu je vzel materino ljubezen.

Žurga je imel zaradi osebnostnih težav že prej opravka s psihiatri. Ko je zvečer pred zločinom prišel do hiše, naj ga mati in očim ne bi spustila noter, lačen je noč prezebel v kleti, ko pa je zjutraj mati odšla v službo, je potrkal na vrata. Ko se je spravil nad Stražiščarja, se ni mogel popolnoma obvladovati, zato je bil v tem delu bistveno zmanjšano prišteven, takoj zatem pa se je prištevnost vrnila. Da bi obvaroval svojo mater, da ne bi bila ona tista, ki bo Stražiščarja prva našla mrtvega, je zaklenil stanovanje in v ključavnici zlomil ključ, na vrhu stopnic pa ji je pustil sporočilo: »Pokliči policijo, ne v sobo, Dušan mrtev, pravica na sodišču, resno, srečno, oprostite.«


Janez Žurga je intenzivno negativno doživljal svojega očima, sovražil ga je, se strinja psihiatrinja. In jasno je, da bo pri tem očitku ob koncu ponovljenega sojenja vztrajala tudi tožilka dr. Katarina Bergant. Sovraštvo je namreč eden od elementov umora, zato bo na naslednji obravnavi, ki bo 16. marca, predlagala, naj se ga obsodi po tem členu kazenskega zakonika – tako kot je to storila že na prvem okrožnem sojenju, ko je zanj predlagala enotno kazen 21 let zapora.