Jezikanje o jeziku

Pravkar sem se vrnil s tečaja španščine za začetnike. Marec gre h koncu. Pred pol leta, ko sem šel na Camino, me je čas prehitel, tako da sem odšel na pot le s knjižico španščine za popotnike. Moram jo pohvaliti, da mi je nekajkrat prišla prav. Zdaj pa se med učenjem španščine namuznem ob splošno znanem reklu, da Camino pusti na romarju nepredvidljive posledice... tudi željo po španščini. Marsikod po albergih in skoraj vedno v trgovinah znajo zgolj špansko.

Na Caminu sem ugotovil, da so bila moja predvidevanja glede angleščine dokaj pravilna za komunikacijo z drugimi romarji, z lokalci pa ne. Podobnosti italijanščine, na katero sem tudi malce računal, s španščino se pa Španci, sem ugotavljal, sploh ne zavedajo. Ne potrudijo se prav nič. So je pa bili zelo veseli italijanski romarji. Medtem ko je bilo za starejše nekako logično, da za silo tolčem nekaj njihovega jezika, oni mojega pa seveda popolnoma nič, sem požel celo nekaj pohval: "Za Neitalijana govoriš prav izvrstno. Sploh če pomislim, da jaz ne znam niti besede tvojega jezika."

Premoščanje razlik

Pripadniki malih jezikov smo navajeni, da moramo znati še kak "svetovni" jezik. Običajno angleščino. Z njo se samozadostne počutijo Britanci in Američani, medtem ko, zanimivo, Avstralci radi spregovorijo v še vsaj enem jeziku (španskem, francoskem, italijanskem, nemškem). Pri čemer je Američane lažje razumeti kot Angleže, ki pogosto drdrajo neke svoje lokalno obarvane izgovorjave. Sem pa nekajkrat naletel na romarje, ki znajo odlično angleško, a je nočejo govoriti. Samo francoščine si želijo, to je kar pravilo za – francoske Kanadčane. Medtem ko večina Francozov resnično ne zna nič angleško.

V albergo v Monreal v Navarri sem prišel v prvem mraku. Tako pozno pa zato, ker so albergo v Izcu, kjer sem nameraval ostati, zaprli že konec septembra. Ni bilo druge kot tisti dan že prehojenim 18 kilometrom dodati še nadaljnjih 12. Saj to ne bi bila taka reč, če ne bi bili po izključno asfaltnih in betonskih tleh. V Monrealu me je pričakala že iz prejšnjih albergov poznana druščina, za ogromno mizo se je živahno pomenkovala francosko. Nič je ne znam, a saj me pomenkovanje zaradi moje utrujenosti ni zanimalo. Sem pa bil prepričan, da gre za družbo prijateljev, morda delovnih kolegov.

Naslednji dan sva z eno izmed njih, Parižanko Nadege (ki pa zaradi službe v mednarodni firmi govori perfektno angleščino) drug ob drugem hodila del poti. Omenila je, da se člani sinočnjega omizja tisti dan razhajajo vsak na svoj konec. Ko je imenovala, kam se kdo vrača, me je začudilo, da so iz tako različnih koncev Francije.

"Sem pričakoval, da se poznajo že od nekdaj, ko so delovali tako skladno," sem ji povedal svoje občutke.

"Kje pa, spoznali so se šele tu na Caminu," mi je razodela Parižanka.

V skupino jih je povezala francoščina. Misel mi je preskočila na pokojno JLA, saj bi častnik za varnost te Francoze zagotovo privil z zanje nevarno obtožbo, da se "družijo na nacionalni podlagi".

Druženja na nacionalni in jezikovni podlagi pa je na Caminu veliko. Jezik je pač ključno sredstvo komunikacije. Ni pa dobro znanje jezika edino zveličavno pravilo. Ko sem po vrnitvi domov nekomu pripovedoval, da sva se na zadnjem delu galicijske poti precej pomenkovala z Mehičanko Olgo, čeprav ona ni znala angleško, jaz pa ne špansko, me je začuden vprašal, v katerem jeziku sva se potemtakem pogovarjala. Ha, saj res! Kaj malega angleških besed je že razumela, jaz pa kaj malega španskih, včasih sva tudi iskala sinonimne izraze – pa je kar nekako šlo. Zanimivo, kajne? Spomnim se tudi opombe nekega Nemca s Camina, da ima angleščina veliko izrazov, ki izhajajo iz latinščine. Kar še bolj velja za španščino. Morda je bil ta ključ za razumevanje, ki pa se ga tedaj z Mehičanko nisva zavedala, ravno latinščina – ki pa je seveda ne znava. Podobne izraze sva pa res iskala in uspevala nekako v smislu kjer je volja, je tudi pot.

Pogled iz Madrida

Zanimiv poduk sem prejel od nekega Madridčana. V Santa Cilii sem ga pod ulično tablo vprašal, kateremu jeziku pripada napis pod španskim. Malce spod čela me je poučil, da sta oba napisa v španščini.

"Zakaj pa so besede različne?" sem se začudil, pa mi je, nevednežu, utemeljil: "Oboje je špansko, saj besede tako zgornjega kot spodnjega napisa razumem, ker je podobno."

Nisem popustil: "Je spodnje morda v aragonščini?"

On pa: "Ja, no, je pač v lokalni govorici, morda je res aragonščina, ker smo v Aragoniji, saj ni pomembno, oboje je španščina!"
Kako razume razmerje med jezikom in narečjem, je pojasnil: "Jezik je španščina, njeni dialekti so baskovski, katalonski in galicijski. Zadnja dva morda niti dialekta nista, saj ju razumem, če se malo potrudim, medtem ko baskovsko pa res nič ne razumem." Malce opravičujoče se je pristavil: "Baskovsko itak ne razume nihče razen samih Baskov."

Ko sem v Lorci srečal baskovsko mladenko, se je, dokler nisva imela prič, s ponosom razgovorila o baskovščini. Kot prednost pa, da se Baski v svojem jeziku lahko pogovarjajo tudi o politično občutljivih vsebinah brez bojazni, da bi jih sodržavljani pogruntali. Ozrla se je naokoli in mi zaupala: "Vsi Baski, veste, navijamo za katalonsko odcepitev. Potem bi tudi mi morda imeli kaj šans!"

Ko je v prostor vstopil prvi Španec, je z menoj končala pogovor. Preklopila je na španščino in se z njim zapletla v živahen klepet. Vzorec spominja na razmerje med govorci slovenščine in srbohrvaščine.

Na Caminu sem odkril, da baskovščina ni ob španščini uradni jezik (Madridčan bi rekel narečje) le v Baskiji, kot sem pričakoval, ampak tudi v celotni pokrajini Navarra.