Kaj smo se naučili iz fenomena Ester Ledecke

Danes 50-letni Andrej Černe iz Radovljice je začetnik deskanja na snegu v Sloveniji, trener deskanja in učitelj smučanja in telemarka. V pogovoru v njegovi delavnici, kjer izdeluje snežne deske in smuči svoje znamke Sense, nam je zatrdil, da med deskanjem in smučanjem ni tako velike razlike, kot razglašajo nekateri, zato tudi zmagi Čehinje Ester Ledecke na olimpijskih igrah v Pjongčangu v superveleslalomu in deskanju zanj nista veliko presenečenje. Meni, da je deskanje na snegu manj naporno, gibanje bolj naravno, kolena manj trpijo in je manj poškodb. Tudi o tem, kako so današnji šolarji precej manj fizično aktivni in zakaj na smučiščih ne opazimo veliko deskarjev srednjih let.

Od kod je k nam prišlo deskanje na snegu?

Iz Avstrije in Italije, jaz pa sem se z deskanjem na snegu srečal leta 1985, ko smo lahko tu in tam v tujini že opažali deskarje, ki jih na začetku sploh niso spuščali na smučišča. Za začetnika velja Američan Jack Burton, tudi ustanovitelj in lastnik znanega podjetja za proizvodnjo bordov in opreme, ki naj bi si konec 70. let prvi pripel noge na desko. V bistvu se je deskanje na snegu začelo že sredi 60., ko so deskarji na valovih desko prenesli na sneg. Naredili so malce manjšo iz enakega materiala kot surf, reklo se jim je snurfarji. Danes to spet postaja priljubljeno, zlasti različica z vrvico na špici, ko stopite na desko in z napeto vrvico vijugate na deski. Zagotovo so desko že v preteklosti uporabljali za potovanje, prevoz in morda lov na snegu.

Pa vendarle, kaj je bilo prej, smučanje ali deskanje na snegu?

Kdo bi to vedel. V jamah na Kitajskem so našli 30.000 let stare poslikave s smučarji, ki drsajo, smučajo po snegu za čredo, na lovu in podobno. Gre verjetno za podobno zadevo kot pri bloških smučarjih, kjer je tudi šlo prvenstveno za način transporta, prevoza po snegu, in le občasno za zabavo. Po vsem tem bi rekli, da je bilo smučanje prej. Vendar po drugi strani bega dejstvo, da si otroci, ko se igrajo na snegu, ne nataknejo na noge dveh lopatk, ampak stopijo na eno in poskušajo drseti v dolino.

Se spomnite občutka, ko ste že kot odrasel stopili na desko?

Fotografijo deskarja sem prvič videl v reviji in s prijatelji smo o tem govorili kot o vožnji po snegu z eno smučko. Potem sva si z bratrancem naredila vsak svoj bord. Občutek na deski je bil fascinanten zlasti v vožnji po celem snegu. To še danes občutim kot prvinsko in morda celo bolj izvorno kot smučanje. Tudi gibanje pri deskanju je bolj skladno in bolj naravno kot na smučeh.

Ampak hodimo pa vendarle po dveh nogah ...

Že res, vendar se lahko vprašamo tudi drugače: kdaj smo bolj stabilni, ko stojimo na eni ali na obeh nogah? Naši možgani spremljajo oziroma dobivajo podatke hkrati iz obeh nog. Tudi ko hodimo in dvignemo eno nogo, jo dvignemo glede na drugo, ki je stabilno na tleh. Ta ji potem sledi s ciljem imeti obe nogi na tleh, da smo stabilni.

Zakaj na smučišču le redko opazimo kakšnega deskarja srednjih let, smučajo pa tudi starejši?

Razlogov je verjetno več. Večina ljudi v srednjih letih smuča od mladih nog in so tega vajeni, to znajo. Otrok se deskanja na snegu zlahka nauči, odrasel pa precej težje, enako velja za plavanje, drsanje, ne nazadnje za vožnjo kolesa, motorja ali avtomobila. Pri deskanju imamo začetni občutek, da imamo noge vklenjene in se počutimo zelo nesvobodno in nestabilno in smo precej na zadnji plati. Če pade otrok, ni nič posebnega, če pademo mi, je lahko neugodno. Če vam zagrabi spodnji robnik na malce južnem snegu, je padec lahko kar hud. Zlasti pa je težava, da na deski nimamo nobene opore, saj nimamo palic. Zaradi tega moramo biti v zelo dobri kondiciji. Na deski nam glede fizične kondicije ni nič prihranjeno, smučamo pa lahko tudi, če imamo nekaj kilogramov preveč in naše telo ne zmore hujših naporov. Pri deskanju ne gre tako. Ne nazadnje je strah pred neznanjem z leti vse večji.

Je deskanje na snegu, potem ko obvladamo, sicer lažje kot smučanje?

Po mojem občutku da. Gibi so bolj naravni, a težava je predvsem v tem, kako se pregristi skozi prvi teden učenja, takrat večina odraslih odneha. Smučanje pa je v začetni fazi lažje, enostavneje, z manj padci, in to je danes ključno.

Kaj je ugodneje za telo?

Po mojem mnenju deskanje na snegu. Kolena zagotovo manj trpijo in je v resnici manj poškodb. Na profesionalnem nivoju je seveda več poškodb pri freestyle deskanju, a to bolj zaradi skokov, saj mladeniči in mladenke več tvegajo in so tudi padci hujši. Pri race bordanju, se pravi slalomu in veleslalomu, pa hrbtenica bolj trpi, ker je telo zasukano.

Čehinja Ester Ledecka je na olimpijskih igrah dobila zlato v superveleslalomu in bordanju in postala fenomen brez primere.

Ona je zagotovo nekaj posebnega, a morda spet ne tako zelo, kot je videti na prvi pogled. Primer Ledecka ni vprašanje smučanja in bordanja, ampak le vprašanje dveh različnih disciplin smučanja ali drsenja po snegu. Tudi za smuk so treningi zelo drugačni, kot so za slalom, da o opremi, ki je popolnoma neprimerljiva, sploh ne izgubljamo besed. Zato imamo specialiste za tehnične in hitre discipline, nekateri pa, kot je bila denimo Tina Maze, lahko obvladajo tako eno kot drugo. Odločitev Ester Ledecke, da bo smučala in bordala, je po splošnem prepričanju in po tistem, kar smo na tekmovanjih, kot so olimpijske igre, videli doslej, res malce nenavadna kombinacija.

Zakaj trenerji mladim smučarjem takoj povedo, naj niti na počitnicah ne stopijo na desko?

To je po mojem prepričanju precejšnja neumnost in spada v isti koš kot to, da deskarjev v začetku 90. sploh niso spustili na smučišča. Nihče ni vedel, zakaj, in še danes ne vemo. Razvoj deskanja na snegu se je zgodil brez krovnih smučarskih organizacij in Fisa, ki bordanja sploh ni priznaval kot smučanje do trenutka, ko se številke o prodaji desk in opreme niso tako zvišale, da je to postalo zanimivo. Če ste spremljali olimpijske igre, ste lahko opazili, da so zaradi vetra odpovedali slalom, veleslalom in še kaj, medtem ko so jih na bordarski half pipe pustili v močnem vetru, da so se tekmovalci pritoževali zaradi nevarnosti, kar je sicer redkost. Deskarje so nekako držali nazaj.

In zdaj jim je simpatična Ester Ledecka prekrižala načrte...

Njena olimpijska zmaga na superG marsikomu zanesljivo ni bila všeč. A ona je dokazala, da je smučišče isto, da je sneg isti, robniki na deski in na smučeh so enaki, fizika je enaka: telo mora biti v takem položaju, da so sile izenačene. In zdaj se lahko odločimo, ali to izvajamo na enem robniku deske ali na dveh robnikih para smuči. Zame sta veleslalom z desko in superveleslalom s smučmi le dve različni disciplini. Iz lastnih izkušenj lahko povem: če obvladate oboje, se lahko učite od obeh disciplin.

Lahko navedete primer?

Seveda, na smučeh nimate nikoli dokončnega občutka, do katere meje lahko greste, da vam bodo robniki prijeli, saj pritiska na obe smuči ne morete nikoli popolnoma izenačiti. Vsaka noga na svoji smuči vselej deluje malce po svoje. Če pa z obema nogama stopite na desko, imate tako rekoč stoodstoten občutek za tisto mejo, do katere lahko pritisnete na robnik, da vas bo deska držala. Če ta občutek prenesete na smuči, ste zmagali.

Koliko se je smučanje spreminjalo v zadnjih desetletjih?

Navidez se je spremenilo marsikaj, dolžina smuči, oprema, v principu pa se je spremenila zgolj ena stvar. Z dolgimi rc-jevkami, ki niso imele stranskega loka, so bile ravne, smo zavijali z drsečimi zavoji. Radiji krožnega zavoja so bili od 30 do 50 metrov. Če pogledate posnetke slalomov ali celo veleslalomov v času Bojana Križaja, Roka Petroviča ali Jureta Franka, so smuči še vedno drsele. Zaradi ravne linije je bilo težko zarezati, če pa vam je uspelo, je šlo zelo hitro, vendar ste lahko izgubili nadzor nad smučmi. Danes s karving smučmi s poudarjenimi stranskimi loki zavoje urežemo na robnikih. Pa vendarle tako smučamo le v dolgih zavojih, pri kratkih pa velika večina rekreativcev še vedno drsi, saj sta za pritisk na robnik potrebni moč in kondicija. Na deski je lažje rezati zavoje na robnikih.

Nekateri otroci že pri treh ali štirih zelo dobro smučajo. Se vam zdi to prezgodaj?

Po mojem mnenju gre za nepotrebno izpostavljanje otrok poškodbam. Če otrok dobro smuča pri štirih, še ne pomeni, da bo dober smučar. Pri tej starosti in v bistvu vso osnovno šolo vsi otroci potrebujejo dobro vsestransko, univerzalno telovadbo za krepitev telesa in recimo malo gimnastike. S tako univerzalno razvitimi in telesno vsestransko pripravljenim otroki je potem res veselje delati.

Je deskanje na snegu v porastu?

Če sodim po sejmu smučarske opreme ISPO v Münchnu, pred nekaj leti bordarije skoraj ni bilo več, lani pa so prav deskanju na snegu namenili posebno halo.

A tudi med šolarji jih bistveno manj deska kot smuča.

Danes je izbor športov in zabave tako rekoč neskončen in deskanje na snegu je medijsko precej manj prisotno kot smučanje, deluje kot posebnost, za katero se je treba potruditi. A otroci se pogosto zgledujejo po sošolcih. Če jih večina smuča, bodo smučali tudi sami. Za sponzorje je zato deskanje manj zanimivo, kar pomeni, da morajo starši šolarja ali dijaka, ki želi trenirati deskanje na snegu, tako rekoč vse plačati sami.

Koliko na leto mora prispevati družina za otroka, ki želi trenirati deskanje na snegu?

Kot mi povedo starši, je to vsaj 30.000 evrov.

Analize kažejo, da so otroci danes precej manj fizično aktivni kot nekoč.

To je res, še večji problem pa vidim v motivaciji. Tudi tisti, ki kažejo interes, se ne vedejo tako, kot smo se mi, ki smo komaj čakali, da smo lahko šli na smuči. Danes ni več tako, naredijo, kar jim rečeš, a pogosto v tem ni nobenega veselja. Včasih jih je zelo težko motivirati. Če ne vadiš in ne ponavljaš dovolj skrbno in vztrajno, ne dosežeš tehnike, ki jo moraš do določene mere zavtomatizirati. Je pa tako, da danes ne trenirajo tisti otroci, ki so najbolj talentirani, ampak tisti, ki si to lahko privoščijo, ker imajo njihovi starši dovolj denarja. Žal!