Kanika Gupta: Briga me, kaj si mislijo o meni

Čeprav raziskuje umetnostno zgodovino in indijsko tradicijo, se slednji v marsičem upira. Namesto za dogovorjen zakon se je odločila za akademsko kariero, v kateri poskuša z različnimi umetnostnimi izrazi pripovedovati zgodbe, ki bi ljudi opozorile na pomembnost narave in nujnost prenehanja njenega uničevanja.

Že od otroštva jo privlači umetnost, vedno si je želela obiskovati muzeje, čeprav v Indiji muzejska kultura ni primerljiva z evropsko, pravi dr. Kanika Gupta. »Že takrat sem starše prosila, naj me vozijo v muzeje.« Kot deklica se je tudi začela učiti klasičnega indijskega plesa kathak, pri čemer so jo starši podpirali. Veliko bolj kot pri odkrivanju modernih plesov. »V Indiji obstaja kup pričakovanj: kako se boš obnašal, kaj boš študiral, kako boš živel. Ker se nisem prilagodila ničemur, sem postala 'problematična'.«

Povsod potuje sama.

Problematično dekle

Tudi indijski starši si seveda želijo, da bi bil njihov otrok dobro preskrbljen. »Želeli so, da bi študirala medicino, ker je to dobro za poroko. A tega nisem naredila,« pravi. K sreči ima mlajšega brata, tako niso bila vsa pričakovanja usmerjena nanjo, se muza. »Res je bil s tem udarec malce blažji. On ni postal zdravnik, a od moških tega niti ne pričakujejo. Oni naj bodo menedžerji ali inženirji.«

Ta pričakovanja so težka, prikima, saj bi morala biti pri 25 letih že poročena, ona pa jih ima že deset več. »Veliko ljudi v tem vidi težavo, sprašujejo me, kdo bo skrbel zame, ko se bom postarala, bolje bi bilo, da bi razmislila o poroki itd.« Od mladih pričakujejo, da bodo živeli s starši: dekleta se praviloma po poroki preselijo k moževim staršem, fantje ostanejo doma. »Veliko žensk študira in jim gre dobro, a ni jim lahko. Živimo v patriarhalnem svetu, ne le v Indiji, a tam je morda bolj očiten, ker ni veliko podpore, tudi finančno je težko.«

Tudi zato njena odločitev za umetnostno zgodovino ni bila najbolje sprejeta. »Že ob plesu se mi je porajalo veliko vprašanj, odgovorov nanje pa nisem dobila v svojem okolju. Dobila sem občutek, da moram študirati umetnostno zgodovino. S tem sem začela razumevati svoj pogled na življenje, kako vidim svet okrog sebe, kdo sem, dobila sem odgovore na veliko eksistencialnih filozofskih vprašanj o svetu.«

Raziskovala je tudi kastni sistem, na katerega imamo Evropejci zelo ozek pogled. »V Indiji ne govorimo o tem. Odrasteš s kastami in se jih zavedaš, skoraj intuitivno veš, kdo spada kam. Sama spadam v eno 'višjih' kast in ne morem reči, da razumem nižje, ker ne spadam tja. Tako kot moški ne bo nikoli razumel ženske. Tega razumevanja ne dobiš iz knjig, pogovorov z ljudmi. Kasta je pomembna tudi pri poroki in nikoli ne bom vedela, kako se počuti ženska iz plemenskih skupnosti.« Zaveda se, da ima veliko ljudi predsodke o Indiji. »Za nekatere je duhovna, za druge pa same smeti in razlike med spoloma. Ni ne eno ne drugo, to sta le dve skrajnosti. Tudi karmo uporabljajo za preprosto razlago, češ tvoja karma je, da se ti je nekaj zgodilo. Resnica je veliko bolj kompleksna.«

Slo., Lj., 28.7.2022, Kanika Gupta, indijska umetnica, foto: Dejan Javornik

Samo denar, denar, denar

Med študijem je našla veliko dobrih učiteljev, ki so ji dali drugačno perspektivo, lažje se je razvijala in spoznavala estetiko in sebe. »Vse to je močno vplivalo na moje delo, na dokumentarne filme, ki sem jih posnela. Dolgo nisem imela prostora, da bi razvijala svoje delo. Tudi plesala sem samo kathak v patriarhalnem, brahmanističnem smislu. A sem želela vse to postaviti pod vprašaj in ustvarjati tako, da bi se sama lahko identificirala s tem. Odločila sem se najti zgodbe, v katerih se lahko najdem, pregledala sem veliko literature. Ob študiju za doktorat sem odkrila še več različnih zgodb v starodavni indijski folklori in odkrila, kaj hočem početi.« Iz tega je nastal umetniški performans z naslovom Prekleta zemlja poželjivih žensk za rezidenco v Slovenskem etnografskem muzeju.

»Indijske starodavne vire sem prepletla s svojo zgodbo in vse skupaj predstavila s svojega vidika,« pravi. Njeno umetniško ustvarjanje povezuje simbolizem ženske in drevesa. »Od otroštva me privlači narava. Čeprav živim v New Delhiju,, smo z družino pogosto potovali v gorate, nižje predele Himalaje, kjer sem se z naravo zelo povezala. V Delhiju je veliko hrupa, prometa, onesnaženosti.

Danes je tam v hribih mojega otroštva drugače. Nastala so plastična odlagališča, hoteli, resorti, stavbe. In nikogar ne zanima ekologija, narava, samo denar, denar, denar. Tam, kjer so bili gozdovi, zdaj smrdi po smeteh. Imamo reko, a je v groznem stanju. Starodavna poezija govori o lepoti reke Yamuna, o cvetju, drevesih. Tega tam zdaj ni. Indijci smo uničili svoje reke. Od tod izhajajo moja žalost in moje frustracije. Nikjer ne najdem miru, pestilo me je vprašanje identitete, spola, razlik. Ko sem se poglabljala v to, sem si izbrala Yakshi, žensko drevesno božanstvo. Tako sem začela raziskovati vse o drevesih, pogozdovanju, krčenju gozdov, vse to pa povezala z ženskim duhom. Postalo je očitno, da je to tisto, kar želim pripovedovati.«

Učila se je tradicionalnega plesa, imenovanega kathak.

Ni treba vsega modernizirati

A je želela več kot le aplavz. »Bom spremenila svet ali gre le za zadovoljevanje mojega ega? Pomembno je bilo, da moje nastopanje k nečemu prispeva.« Želela je ustvariti dialog. »Kaj dobrega bom s tem naredila? Ljudje bodo nekaj videli in potem pozabili. A brez pogovora med posamezniki sprememb ne bo. Lahko pozabite moje delo, a pogovor je pomemben. In ekologije in onesnaženosti v indijski politiki ne omenjajo, zato se mi je zdelo tako to pomembno.«

Opaža tudi, da v Indiji zavračajo tradicionalne vrednote, ki pravzaprav dobro delujejo. »Imamo tradicijo sedeče kuhinje, ker indijska kuhinja zahteva daljše kuhanje. Danes vsi stojimo. Zakaj pozabljamo na nekatere stvari, ki delujejo? Ni treba vsega modernizirati. Ko se premikamo naprej, v modernejši svet, ni pomembno le, kaj pridobimo, pač pa tudi, kaj želimo obdržati! Kaj pomeni biti bogat? Imeti moderno kuhinjo, oblačila, življenjski slog, piti pijačo z mehurčki iz plastenke? Kaj je definicija modernosti, bogatije? Uničevanje dreves, postavljanje stavb, imeti dvajset avtomobilov, ne pa lepega vrta z gugalnico? Slednje je bilo nekdaj luksuz v Indiji. Nisem proti luksuzu, a luksuz ni to, da je vse v betonu. Drevesa so luksuz. Zakaj tega ne vidimo tako?« Zanima jo več kot le finančno bogastvo.

»Vem, da nikoli ne bom zaslužila veliko denarja s tem, kar počnem. To mi je jasno. Ne iščem finančnega zadoščenja s plesom, z umetnostjo, s filmskim ustvarjanjem,« pravi ustvarjalka, ki je v svojem dokumentarnem filmu Bilo je spomladi prikazala, kako ulice ali mestne predele spreminjajo v prostore višjih družbenih razredov. Tudi njihova družinska hiša je bila uničena, da so na njenem mestu zgradili večnadstropno stavbo, tam, kjer je bil vrt, pa je danes parkirišče. Tudi njena družina zdaj živi v tej novi stavbi. Potrebovala je kar nekaj let, da je lahko pogledala fotografije porušene hiše. S filmom je obiskala dva festivala v Indiji. »Umetnostna zgodovina mi služi kruh, a pogače ne bo,« se glasno zasmeji. »Cilj je preživeti, ker želim biti finančno neodvisna.«

Vonj jasmina

Njena ljubezen do Slovenije se je začela, ko je na konferenci v Milanu leta 2016 spoznala kustosa Slovenskega etnografskega muzeja Ralfa Čeplaka Mencina, ki ji je pripovedoval o indijski zbirki v Ljubljani. Dve leti zatem je prišla v Ljubljano in začela pregledovati del zbirke, ki so jo zbrali slovenski misijonarji v Kalkuti. Upa, da bo kmalu pripravljena tudi razstava. Medtem pa jo pri nas navdihuje narava. »Starodavna indijska poezija, ki so jo najverjetneje pisale ženske, govori o neverjetni lepoti narave in tem, kako ti vonj jasmina ponoči ne pusti spati. To je za indijskega meščana nerazumljivo in tega si nisem mogla niti predstavljati. Zagotovo to obstaja tudi v Indiji, nedvomno so tudi tam sanjski kotički, a v Sloveniji sem spoznala, kako bi bila reka videti, če bi bila obkrožena z gozdom. O tem sem brala, a si nisem znala predstavljati, kako lepo je, da te lahko v mislih odnese drugam. Da odplavaš, se sprostiš, misli ti odtavajo. Vse to je bilo le teorija. Tu je tudi resnica. Zato sem tako navezana na Slovenijo.«

Povsod potuje sama.

Drugačna svoboda

A tu je doživela tudi kulturni šok. »Najbolj od vsega me je presenetilo, da sem lahko šla sama, kamorkoli sem želela, kadarkoli sem želela. Ob katerikoli uri! Sama! To sem stežka razumela. V Indiji je to nemogoče. Gospa, pri kateri sem živela, je rekla: 'Pridi, greva ven!' Ker sem imela na sebi kratke hlače, sem rekla: 'Počakaj, da se oblečem.' Ko mi je rekla, da sem že oblečena, sem kar strmela vanjo. In tako sem šla ven v kratkih hlačah. Česa takega še nikoli v življenju nisem naredila! Nihče ni bolščal vame, sploh ne tako, kot bi v Indiji, če bi šla takšna ven. To je res drugačna svoboda, nepredstavljiva za Indijko. Poleg tega imam umetniški temperament, torej sem vihrava in se rada izražam. Kdaj pa kdaj si želim biti tudi sama, ker je to za umetnika dobro. Nisem si predstavljala, kako je posedati ob drevesu, ob vodi, samo razmišljati, ne da bi te kdo motil ali bi te skrbela varnost ter kako boš prišla domov. Nikjer drugje se še nisem počutila tako varne kot v Sloveniji. Vcepljeno imam zavedanje, da moram paziti, če za menoj po cesti hodi moški. Morda me zasleduje, morda mi bo kaj naredil.«

Pravi, da ni težko biti znanstvenica in umetnica hkrati, pač pa je najtežje sploh biti ženska. »Nisem si izbrala standardne poti dogovorjenega zakona, ki mi je bila zelo močno ponujena in predlagana. Ko se tega nisem želela iti, so mi starši v nekem trenutku rekli, da se lahko kar poberem,« pove.

»To je moja izbira. Vem, da so določene ženske povsem zadovoljne, celo srečne ob odločitvi za dogovorjen zakon in tradicionalno življenje, jaz pa sem srečna s svojo potjo.« Neodvisni, samosvoji ženski res ni lahko najti partnerja, prizna. »Vsi rečejo, da si želijo močne ženske, ki razmišlja in dela po svoje, a na koncu se izkaže, da ni tako. To želijo potlačiti. Hočejo, da bi malo ubogala, a je tako zakoreninjeno v njih, da tega sploh ne opazijo. Tako pač mora biti. Morda ne pričakujejo, da boš ravno ves čas v kuhinji, a hitro pridemo do 'zakaj se mi nisi oglasila, imam pravico, da te sprašujem, kje si bila, kaj si delala' in tako naprej. Tudi zato želim biti finančno neodvisna. Težko je biti ženska, sploh samska, še posebno, ker ves čas potujem sama. Indijci so vajeni turistk, ki potujejo same, ne pa Indijk.«

Pri tem ji nihče nikoli ne stopi v bran, nihče je ne zaščiti, pač pa se ves čas zaveda, da vsi okrog nje predstavljajo grožnjo. »Ko me vidijo, si šepetajo o meni, šokirani, nezadovoljni. Nekoč me je prizadelo, danes me ne več. Do tega mi je pomagala tudi meditacija. Moja prioriteta je, da sem varna. Samo to me zanima. Briga me, kaj si mislijo o meni.«