Kapela skriva zaklad neustrašnega Atile

Naprej!' – ukaže Atila – 'požgite vse mesto, kar živi, vse pomorite!'« je v poslednji pesnitvi pred svojo smrtjo, Atila v Emoni, zapisal veliki Anton Aškerc. »'In že gori Emona rimska, ah! Kako zidovje pada v sip in prah! Prav, Huni moji, prav, da brž, čimpreje prispemo do bogate Akvileje!'« Toda že naslednje leto se je horda uničevalskih Hunov vračala. In zgodilo se je po njegovi poročni zabavi, ko se je silni Atila nenadoma zadušil, tako pravi zgodovina, zaradi krvavenja iz nosu. Pokopali so ga v trojni krsti iz zlata, srebra in železa. Tiste, ki so ga pokopali, so nato ubili. Nihče ni smel izvedeti za kraj pokopa.

Za smrt kriva kraljica

Skrivnost, kje je pokopan eden največjih vojskovodij vseh časov, zato vznemirja že stoletja. Pustolovci so bili ves ta čas kar naprej na preži in stikali za Atilovim grobom. Dobro so prečesali tudi naše kraje. »Na delu niso samo znanstveniki, ampak tudi navadni laiki,« je Slovenski dom, denimo, poročal leta 1934. »Vsak misli, da bo ravno on tako srečen, da dvigne neizmerne zaklade, ki so jih obenem s tem znamenitim hunskim kraljem položili, kakor so imeli Huni navado, poleg njega v grob. A kljub temu, da neprestano poje lopata za iskanjem teh zakladov na tem ali onem mestu, ki se količkaj zdi sumljiv, da bi v sebi utegnil skrivati zaklad, je ostalo vse prizadevanje zaman. Zgodovina je izkopala grob hunskega kralja na takem mestu, da ga še do danes ni mogel nihče odkriti.«


Pa čeprav slovensko ljudsko izročilo s precejšnjo natančnostjo izpričuje, kje naj bi bil pokopan. Jasno, na naših tleh, na Štajerskem! Da je našel svoj konec prav med očarljivimi vinorodnimi goricami, je kriva menda tudi naša čedadska kraljica Margerita Širokoustna. Ko je Atila na svojem zadnjem pohodu razdejal tudi Kromberk, se je uspelo namreč samo Margeriti rešiti pred njim. Skrila se je v Landarski jami. Medtem ko so morali njeni ljudje stati noč in dan na straži, kot so po izročilu zapisali leta 1895 v Furlanskih straneh (Pagine Friulane), je kraljica phala žito v stopah in pripravljala testo za kruh. In ko so Huni že mislili, da so jih izstradali, je vrgla vrečo zrnja mednje, rekoč: »Če me oblegate še toliko let, kolikor je zrn v tem žaklju, mi ne morete do živega!« To je Hune tako potrlo, da so osramočeni odšli. »Tako je slabotna žena ugnala Atilo, bič božji.«

Klet s srebrom in zlatom

»Atila je že prejd tu v našem kraji, na Kaciani pri kapeli zvun Radgone tabor imel,« pa je leta 1847 oznanil Anton Martin Slomšek. »Je pa tudi en kamen tu vunskopan, ker ma ta napisek: Ad. Capellam. In Eremo. Kocian. Attila. Kastra. Netatus. Est. CCCCXXXXII.« Slomšek je vse skupaj prevedel: »Pri kapeli v pustini Kocian je Atila tabor postavil v leti 442.« In dodal: »Kocjan (op. pri Kapelskem Vrhu) je na meji proti sv. Jurju na Ščavnici. In ko sem šel proti Kapeli, mi je kazal stari oče mesto, kjer je baje zakopan kralj Atila, in ž njim veliko denarjev!« Takrat mu je ded tudi jasno pokazal: »Nekje v tem kraji je pokopan Atila, in da truplo v trojno krsto – iz železa, srebra in zlata – zaprto tu počivlje!« Nakar je blaženi Slomšek še izvedel: »Veš, Atila je dve noči tu v Vurberku spal. Pokopan je med Müro in Dravo, veš, pod eno kapelo, k'tera na treh stebrih stoji.« Slomškov ded je vedel: »Še hodimo po grobljah, ki jih je Atila storil, ino še je beseda med ljudmi, da kamor je kopito njegovih konjev udarilo, ni več trava zelenela.«


»Četrt ure od kapelske cerkve, nedaleč od Radgone, je proti jugovzhodu kraj, ki ga ljudstvo imenuje Gradišče oziroma Šutjov gaj,« je leta 1890 povzel neki Vogrinec iz Ljutomera. Vse je izdal: »Leži na majhni višini in je obdan z jarkom in obrastel z mogočnim bukovjem. O tem Gradišču, pripoveduje narod, da je bil grad, ki je stal na tem mestu, prvotno last grofa Kocijana ali Kacjana, ki je gospodoval tej okolici. Ko je Atila prilomastil v te kraje, ga je nemudoma ubil.« Atila je bival potem v tem gradiču – vse do svoje smrti. Legenda pravi, kot pripoveduje Vogrinec, da so ga pokopali med tremi hrasti v Šutjovem gaju. Menda je pod grobom nekakšna klet, napolnjena s samim srebrom in zlatom. Kjer so gomile, so že od nekdaj razkopavali in iskali – sveti gral. Tam živeči si Atilovega imena niso upali izgovarjati, temveč so le s strahom rekli: »To je bil on …«

Atilova pot

V Šutjovi grabi so še danes zelo razločni sledovi gradišča. V prvih letih po drugi svetovni vojni, smo izvedeli, so na gradišču izkopali par lepo obdelanih kamnov. Ti so pri Markoviču na Rožičkem Vrhu. Govori se, da je cerkev na Kapeli zidana prav iz ruševin Atilovega gradu iz Šutjove grabe. Zgodovinar Fran Kovačič, umrl 1939., je denimo zapisal: »Če so kmetje v vinogradu globoko kopali in se je pokazala ilovica, so rekli: 'Skoro smo prišli do Atile!'« Čeprav so podobne fraze že skoraj izginile, mladi v Radgonsko-Kapelskih goricah še danes vedo, da je Atila pokopan v zlati krsti, kje, nekje med Muro in Dravo!
Od cerkve sv. Marije Magdalene na Kapelskem Vrhu je včasih tako lep razgled, da se ob jasnem vremenu vidi vse do Blatnega jezera. Zgodovinopisje si še zmeraj ne upa pokazati, kje je Atila umrl, kje je pokopan, a Slovenci vemo: Atila je pokopan pri Kapelskem Vrhu! Zavod za turizem in šport Radenci je medtem že poskrbel za priljubljeno Atilovo pot. Lahkotna pešpot vodi od preše na Kapeli mimo cerkve sv. Marije Magdalene v skrivnostni gozd. Ako boste dovolj zvedavi, boste nemara našli njegov zaklad in napadla vas bo – šiba božja!