SLOVENSKO-HRVAŠKI ODNOSI (3)
Kdo je kriv za izgubo južnega brega Dragonje?
Arbitražna razsodba postaja vedno bolj drago ogledalo nekompetentnosti slovenske politične elite
Odpri galerijo
Po dolgem postopku, v katerem so bili dokumenti celo izgubljeni oziroma nikoli osebno vročeni, je bil vpogled v dokumentacijo zavrnjen z odločbo, ki ni nosila nobene oznake tajnosti. V njej je bilo zapisano, da zahtevani dokumenti vsebujejo podatke, ki lahko škodijo izvedbi arbitražnega postopka in interesu Republike Slovenije.
Kako lahko dokumenti, ki jih ima v arhivu tudi Hrvaška, škodijo izvedbi neke razsodbe, je velika neznanka. A prav iz tega razloga je še toliko hujše spoznanje, da ti isti dokumenti lahko še dodatno škodijo državnemu interesu Republike Slovenije. Ali je urad, ki je odgovor napisal na prošnjo Slovenskega panevropskega gibanja, v resnici želel povedati, da bi razkritje škodilo politikom in njihovim interesom ter je vodilno elito zgolj želel zaščititi pred dodatnimi neprijetnimi vprašanji?
A prepričan sem, da se zadeve precej razlikujejo od uradne razlage in da bi se med dokumenti, ki jih je morala Slovenija predati arbitražnemu sodišču – če ne zaradi drugega, pa zato, ker jih je imela tudi Hrvaška v svojih arhivih – dalo najti take, ki bi zahtevali odgovornost nekaterih še živečih in delujočih državnih politikov. V krogih mednarodnih visoko kvalificiranih strokovnjakov, ki so sledili arbitraži v Haagu, se že dlje šušlja, da so bila naša stališča kompromitirana zaradi obstoja sodobnejših dokumentov, v katerih slovenski ministri uradnim predstavnikom Zagreba zagotavljajo, da Slovenija do Hrvaške nima nobenih odprtih ozemeljskih vprašanj. Zato sledi preprosto vprašanje: kdo je kriv za izgubo južnega brega Dragonje, dela piranskih solin in posledično neposrednega prehoda do odprtega morja?
Enostransko arbitraže ne bomo nikoli implementirali, za dogovor sta nujno potrebni dve strani. S stalnim napadanjem Hrvaške v mednarodnih institucijah brez celovite diplomatske strategije in s poskusom prepričevanja tujih voditeljev, da Hrvaška ni pravna država, ne bomo prišli daleč. Kakšno kredibilnost ima Slovenija, ko trdi, da južna soseda ni pravna država, medtem ko nas ves svet pozna prav po tem, da imamo vlade, ki v nasprotju z vsemi pravnimi principi enostransko spreminjajo pogodbene pogoje predsednika največje banke v državi ali zaposlenih na Slovenskem državnem holdingu, odvzemajo malim delničarjem pravice in ne izplačujejo odškodnin, ljudem v pokoju retroaktivno razveljavljajo pokojnine in z zamenjavo imena neke banke tujim varčevalcem onemogoči dostop do lastnega denarja?
Če mislimo še naprej nespametno zapravljati na desetine milijonov evrov v neučinkovitih tožbah in neskončnem prepiranju, potem bi naslednja vlada lahko začela razmišljati tudi o možnosti, da Hrvaški ponudi plačilo v zameno za tiste metre obale ali morja, ki so potrebni za neposredni dostop do mednarodnih voda.
Kako lahko dokumenti, ki jih ima v arhivu tudi Hrvaška, škodijo izvedbi neke razsodbe, je velika neznanka. A prav iz tega razloga je še toliko hujše spoznanje, da ti isti dokumenti lahko še dodatno škodijo državnemu interesu Republike Slovenije. Ali je urad, ki je odgovor napisal na prošnjo Slovenskega panevropskega gibanja, v resnici želel povedati, da bi razkritje škodilo politikom in njihovim interesom ter je vodilno elito zgolj želel zaščititi pred dodatnimi neprijetnimi vprašanji?
Prelaganje politične odgovornosti
Prepričan sem, da bi vpogled v omenjeno dokumentacijo in posledična razprava Sloveniji pomagala vstopiti v novo zgodovinsko obdobje. Vsakič ko politikom ali birokratom povem, da se kot predsednik panevropskega gibanja borim za to, da bi ljudstvo (ki ima na podlagi 3. člena ustave v Sloveniji oblast) spoznalo resnico, se sprijaznilo z dejstvom, da je v zgodovini zaradi slabih politikov izgubilo velik del ozemlja, istočasno pa bi ljudstvo te iste politike tudi zgodovinsko obsodilo in, če bi bilo to potrebno, izgnalo iz javnega prostora, mi sogovorniki odgovorijo, da so za izgubo ozemlja krivi že stari komunistični voditelji iz obdobja po drugi svetovni vojni. Če bi bilo to res, potem zadržkov do javne objave dokumentov sploh ne bi smelo biti.A prepričan sem, da se zadeve precej razlikujejo od uradne razlage in da bi se med dokumenti, ki jih je morala Slovenija predati arbitražnemu sodišču – če ne zaradi drugega, pa zato, ker jih je imela tudi Hrvaška v svojih arhivih – dalo najti take, ki bi zahtevali odgovornost nekaterih še živečih in delujočih državnih politikov. V krogih mednarodnih visoko kvalificiranih strokovnjakov, ki so sledili arbitraži v Haagu, se že dlje šušlja, da so bila naša stališča kompromitirana zaradi obstoja sodobnejših dokumentov, v katerih slovenski ministri uradnim predstavnikom Zagreba zagotavljajo, da Slovenija do Hrvaške nima nobenih odprtih ozemeljskih vprašanj. Zato sledi preprosto vprašanje: kdo je kriv za izgubo južnega brega Dragonje, dela piranskih solin in posledično neposrednega prehoda do odprtega morja?
Formula za kompromis
Če Slovenija resnično želi, samomorilno, implementirati škodljivo arbitražno razsodbo, ki se je otepa celo zmagovalna stran, potem mora razumeti, da sta za implementacijo potrebni dve strani. Za demarkacijo več deset tisoč mejnih točk na terenu bodo potrebna dolga leta, delujoče bilateralno sodelovanje in na koncu še mednarodna pogodba o meji. Prav v tem procesu je lahko skrita formula, ki bi omogočila kompromis med Zagrebom in Ljubljano, na podlagi katere bi se obe vladi v notranjem političnem prostoru izvlekli iz mrtvega kota populističnega nakladanja in bi lastnim volivcem prodali zgodbo o zmagi. Z malimi popravki bi Slovenija številnim družinam omogočila bolj življenjsko mejo in bi tudi lahko trdila, da je bila razsodba upoštevana, istočasno pa bi se Hrvaška pohvalila, da je Slovenijo prisilila v nov bilateralni dogovor in da je s tem upoštevala sklep sabora, na podlagi katerega je prekinila sodelovanje na arbitraži.Slovenski narod lahko sprejme – ponovno v zgodovini – dejstvo, da so se politiki igrali z njegovo usodo in zapravil še dodaten del države, a hkrati ima pravico poznati resnico in obsoditi krivce.
Enostransko arbitraže ne bomo nikoli implementirali, za dogovor sta nujno potrebni dve strani. S stalnim napadanjem Hrvaške v mednarodnih institucijah brez celovite diplomatske strategije in s poskusom prepričevanja tujih voditeljev, da Hrvaška ni pravna država, ne bomo prišli daleč. Kakšno kredibilnost ima Slovenija, ko trdi, da južna soseda ni pravna država, medtem ko nas ves svet pozna prav po tem, da imamo vlade, ki v nasprotju z vsemi pravnimi principi enostransko spreminjajo pogodbene pogoje predsednika največje banke v državi ali zaposlenih na Slovenskem državnem holdingu, odvzemajo malim delničarjem pravice in ne izplačujejo odškodnin, ljudem v pokoju retroaktivno razveljavljajo pokojnine in z zamenjavo imena neke banke tujim varčevalcem onemogoči dostop do lastnega denarja?
Kako kredibilna je država, ki trdi, da njena južna soseda ni pravna država, sama pa z zamenjavo imena neke banke tujim varčevalcem onemogoči dostop do lastnega denarja?
Nekredibilna država
Slovenija je mednarodno nekredibilna in trenutno neupoštevana država, zato ker ima zunanjega ministra, ki nima minimalnega občutka za diplomacijo, zato ker jo stara politična elita drži izolirano od sveta, da lahko pod pretvezo branjenja državnega interesa še naprej nemoteno izčrpava gospodarstvo, ker stalno krivi druge za lastne neuspehe ali grehe ter ker še vedno ni dojela, da so mednarodni odnosi kompleksna igra, za katero je potrebno veliko znanja, razuma in povezav. Arbitražna razsodba postaja vedno bolj drago ogledalo nekompetentnosti slovenske politične elite. Vsaka tožba zahteva veliko denarja.Če mislimo še naprej nespametno zapravljati na desetine milijonov evrov v neučinkovitih tožbah in neskončnem prepiranju, potem bi naslednja vlada lahko začela razmišljati tudi o možnosti, da Hrvaški ponudi plačilo v zameno za tiste metre obale ali morja, ki so potrebni za neposredni dostop do mednarodnih voda.