Kdor se ne boji, lahko prežene vsako bolezen

Rodil se je v Središču ob Dravi, sprva deloval kot psihoterapevt v Nemčiji, od 1930. do 1933. v Berlinu vodil življenjsko posvetovalnico ter zdravil tudi Marlene Dietrich. Hkrati je predaval na Nizozemskem in izdajal članke v evropskih časopisih. Pred nacisti se je vrnil v domovino in nadaljeval svoje delo. Z edinstveno metodo, ki je vključevala tudi hipnozo in sugestijo, je ljudem pomagal odpravljati bolezni. Svoje teorije je najprej preizkusil na sebi, pogosto se je tudi postil. Napisal je več knjig, najbolj znano, Učbenik življenja, ki je za marsikoga prva duhovna knjiga. Bilo je to leta 1935, ob tem pa je povedal, da ga bodo ljudje resnično razumeli šele v novem tisočletju. Tudi glede duhovnih zakonov, povezanih z boleznijo in zdravjem.

Martin Kojc je menil, da imamo omejen pogled na svet, dokler ne spoznamo, da vse izvira iz naših napačnih duhovnih usmeritev. »Vse človekovo življenje je odvisno od njegovih prepričanj. Tudi trenutna kakovost našega telesa in zunanjih razmer izhaja iz njih,« je dejal in opisal, kako je zdravil bolnike na podlagi spoznanja, da je odločilna njihova vera v njegovo zdravilno moč. Ob tem je dodal, da niso vsi dovzetni za zunanje sugestije in potrebujejo potrditve, da lahko sprejmejo drugačno prepričanje. »Naša misel usmerja našo usodo, odloča o vsem materialnem in je zmožna graditi in rušiti naše telo. Žalostne misli, čemernost, melanholija, obup, depresija, odpor do sveta nas telesno potlačijo: napravijo hojo okorno, gubajo čelo, ovirajo prebavo, jemljejo telesno moč in hromijo dejavnost. Sila misli zmore zdraviti ali ubijati. Celi rane, ki jih noben balzam ne more ozdraviti. Misel je zdravilo,« je zapisal in dodal: »Tudi dovzetnost za okužbo temelji na duhovnem stanju. Povsem varno se lahko gibljemo med bolniki z nalezljivimi boleznimi, če se teh ne bojimo in smo ravnodušni do njih. Napoleon je npr. obiskoval bolnike s kugo, tudi če so se zdravniki bali iti k njim. Ni se jih bal celo dotakniti: 'Kdor se ne boji,' je dejal, 'ukroti tudi kugo.'«

Izvor bolezni

»Nikoli ne moremo z zunanjimi sredstvi preprečiti ali odpraviti bolezni, kajti vzrok zanjo tiči v naših mislih. Šele ko jih naravnamo na zdravje, lahko ozdravimo,« je zapisal. »Strah pred boleznijo je najzanesljivejše sredstvo, da res zbolimo. Vsako zlo namreč nastaja v naši domišljiji. Zato se bojujemo le zoper tvorbe lastnega uma, ne nekaj zunaj sebe. Strah pa poraja občutek nemoči in budi negativno predstavo, ki uresniči, česar se bojimo. Čim bolj se človek bori proti nevarnosti, hitreje se ta materializira. Nesrečo tako povzroči prizadevanje, da bi preprečili zlo. Doleti nas, kadar se trudimo za srečo. Človek, ki udarcem usode brez strahu in mirno zre v oči, pa razvija magično moč, ki vse te nevarnosti že v kali zatre. Tistega, ki zaupa prihodnosti, ne more doleteti nič nezaželenega,« piše v Učbeniku življenja (založba Domus). »Tudi današnji človek vse bolj spoznava, da je materija mrtva stvar ter da mora, če se hoče rešiti bolezni in udarcev usode, razumeti zakone duha in jih uporabljati. Zdravijo nas lahko le pravilne misli v nas,« strne svoja dognanja.

Moč sugestije in prepričanj

»Sugestija učinkuje, samo če jo sprejmemo brez vsakega dvoma in če je človek neveden,« opozarja na moč zunanjih informacij, ki predstavljajo substrat za napačne misli. »Zdravila, čaji, čarovna sredstva, zagovori itd. so le sredstva, s katerimi naj bi v bolniku vzbudili prepričanje, da bo ozdravel. Če verjame vanje, mu pomagajo. Če ne, pa mu ne, kajti bolezen lahko zdravi samo notranje prepričanje o ozdravitvi,« pojasnjuje.

Poudarja, da si večino nevšečnosti zakuhamo sami s plavanjem proti toku, namesto da bi spoznali, da je naša usoda določena in se nič ne more zgoditi brez volje prasile, ki se izraža kot naše želje. Šele ko nas ne skrbi več za prihodnost, nehamo s svojo voljo motiti njeno delovanje, posledično pa želeno pride samo od sebe. »Pri napačno usmerjenem prepričanju ali če hočemo izsiliti želeno, opazimo spremljajoče pojave, kot so strah, nemir, skrb, nezadovoljstvo, upanje, pričakovanje, hrepenenje, zavist, žalost, jeza, bes, sovraštvo. Ko gojimo katerega izmed teh nagibov, hočemo nekaj izsiliti, saj smo prepričani, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega. Toda s tem gradimo ravno nasprotno od tega.«

Vmešavanje volje in skrbi nas vodi v pogubo, rešitev pa je zavedanje, da vse deluje v naš prid kot podaljšek prasile. Usodi pustimo prosto pot z zavedanjem, da je vsaka bolezen, neuspeh, nezaželeno samo most k razvoju in napredku. »Huda prevara je misel, da ima človek svobodno voljo in lahko doseže vse, kar hoče,« meni Kojc. »Zaupati prasili pomeni, da ji prepustimo izpolnitev vseh želja, kar se kaže v notranjem miru. Pri tem naša volja miruje, ker ve, da se bo vse, kar si želi, na koncu zgodilo.«

Opustimo boj za želeno

Teorijo podkrepi s primerom, da domnevamo, da smo se prehladili na prepihu. »Zaradi napačnega sklepanja vidimo zlo, ki nas ogroža. Začnemo se ga bati in se boriti proti njemu. Čim bolj ga poskušamo preprečiti, hitreje in močneje zlo nastopi. Tako se rodi vse nezaželeno, bolezen ali druge neprijetnosti. Vzrok je vselej naša nevednost, zaradi katere nastane napačen življenjski nazor, ki začne delovati namesto izpolnjevanja želja. Dokler se torej bolezni bojimo in hrepenimo po zdravju, ne moremo ozdraveti, saj smo prepričani, da smo bolni oz. bomo zboleli. Moč, ki lahko prežene bolezen in nesrečo, pa se skriva v prepričanju, da smo varni pred vsako boleznijo in nezgodo. Do tega pridemo s spoznanjem, da ima vse smisel in namen ter služi le izpopolnitvi in izboljšanju našega življenja in s tem tudi izpolnitvi želja,« pojasnjuje.


»Vse, uresničitev česar zaupate prasili, se uresniči brez izjeme. Vseeno je, katero bolezen imate: če ozdravljenje prepustite prasili, boste ozdraveli,« ponavlja in nadaljuje: »Največje zlo naše civilizacije so obširni ukrepi zoper bolezni. Čim bolj civiliziran je človek, tem bolj se je boji. Že v otroški dobi mu namreč sistematično vtepajo v glavo bolezni, tako da mora slednjič verjeti vanje. Strogo varovani otroci mnogih staršev ne smejo niti koraka napraviti sami, načrtno jim uničujejo sleherno zaupanje, vsak dan jih opozarjajo, da jih ogroža tisočero nevarnosti. Nikomur ne pride na misel, da bi rekel: 'Nič se ti ne more pripetiti, če zaupaš višjim silam.' V svoji nevednosti se starši čutijo dolžne skrbeti za dobro otrok in so prepričani, da jih s tem ljubijo. Ne slutijo pa, da prav s tem gojijo njihovo nesrečo,« je zapisal in izpostavil: »Na vsem svetu ni ne bolezni ne zla, ki bi nas moglo zadeti od zunaj. Milijarde bacilov lahko roji okrog nas. Če prasili zaupamo, nam ne morejo do živega. Epidemija pomeni samo množični strah. Vse se rodi v naši domišljiji. Bojimo se samo lastnih duhovnih prikazni. Človek prihodnosti ne bo poznal nobene bolezni. Obsojal bo bolezen, tako kot slabo vedenje, in vedel, da ga krepi delo, odganja slabe misli, ga osrečuje in zadovoljuje. Če delamo, namreč živimo v sedanjosti in se pri tem čutimo srečne in zadovoljne,« pravi.

Ljubezen je ključ

»Dokler nekaj ljubimo, nas to ne more nikoli razočarati. Z vzpostavitvijo ljubezni do okolice se rodi dobro in želeno, kajti ljubezen lahko vzbudi samo ljubezen. Kar ljubimo, nas mora po duhovnih zakonih dvigati, kar sovražimo, pa nam zmore samo škodovati. Zato moramo svojo usmerjenost do okolice naravnati na ljubezen, razumevanje in uvidevnost ter živeti v harmoniji s svetom,« poudarja. Tako odvzamemo zlu naboj, da se počasi spremeni v dobro. »Kjer vladajo ljubezen, harmonija in zaupanje, ne more biti nobene bolezni ali nesreče. Svet nam harmonijo vrača z obiljem in srečo. Če pa se človeška volja sebično poganja za izpolnitvijo, deluje v nasprotno smer, kar povzroča bolezen, nesrečo, stisko in obup,« opozarja.