DEDIŠČINA
Klečalniki in mašni plašči za tovariše
Oblast je po drugi svetovni vojni zaplenila nepregledno goro dragotin, ki so jih potem dobili v hrambo in uporabo za narodnoosvobodilno borbo zaslužni državljani.
Odpri galerijo
Kakšna lastnina je to, da z njo ne moreš prosto razpolagati, ker ti tako narekuje zakon, ki je v korist državi, se sprašuje Peter Hribar, lastnik slovite Kofetarice. FOTO: Wikipedija
Presenetljive usode marsikdaj izpišejo ne le ljudje, marveč tudi umetnine. Slovenske so pred okroglo osmimi desetletji prestajale prav posebno preizkušnjo. Med drugo svetovno vojno je oblast pri nas že mislila tudi na umetnost. Avnojski odlok z dne 21. novembra 1944 je služil za podlago zakonu o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturnoznanstvenih in umetniških predmetov, ki je začel veljati 24. maja 1945. Z njim je prosvetno ministrstvo Demokratske federativne Jugoslavije poskrbelo, da so mnogi umetniški predmeti iz zasebne prešli v državno last.
Po pričevanjih razlaščencev je nova oblast ponje poslala »zbiralce« že pred sprejetjem zakona, da jih lastniki ne bi poskrili. Zakon, ki je obsegal le pet členov, je govoril o odvzemu »sovražnikove imovine, imovine odsotnih ljudi in imovine, ki so jo okupatorska oblastva nasilno odtujila«. Vendar so se na seznamih znašli mnogi, ki nikakor niso spadali v te kategorije. Izvajanje zakona v Sloveniji je pripadlo ministrstvu za prosveto, ki ga je vodil dr. Ferdo Kozak. Za zaplenjene dragocenosti so ustanovili več zbirnih centrov: federalnega v Ljubljani (FZC), okrožne pa v Mariboru, Celju in Novem mestu. FZC je imel skladišča v Cukrarni, Kresiji ter na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice. Zanimiva podrobnost je, da sta bili lokaciji skladišč v Celju in Novem mestu tako skrivni, da še zdaj nista poznani. Formalno je »zbiranje« potekalo v imenu skrbi za ohranitev kulturne dediščine.
Pravnik in muzikolog dr. Valens Vodušek je pri FZC opravljal registracijo glasbil. Zabolela ga je glava, kako naj ima nadzor nad 900 klavirji, če pa jih je moral izposojati naprej. Namen oblasti je bil na videz plemenit – da bi nanje igrali glasbeniki. Kako pa se je izposoja v praksi zapletala, so narekovali v zapisnik: »Kartoteke so razporejene po okrožjih in okrajih in vsebujejo tudi oznako, če imajo reverz ali ne. Če bi bili reverzi točno registrirani in če bi nosili tudi številko klavirjev, to je od ena do devetsto, bi bilo to v redu.« Toda: »Klavirji so izposojeni pri forumih in privatnikih. Izposojevalnina je od 50.- do 100.- din na mesec, nekateri pa ničesar ne plačujejo. Približno 20 klavirjev je popolnoma pokvarjenih in bi jih bilo treba spraviti v tovarno glasbil v popravilo. Krajevni faktorji delajo pri iskanju težave, ker glasbila zatajijo. Računamo, da 30 odstotkov glasbil še ni vpisanih (npr. mesto Maribor je javilo 170 klavirjev, po raznih vezah so jih pa dobili 280). So primeri, kjer nočejo dati za izposojene klavirje reverzov (šef kabineta ministrstva za industrijo in Predsedstvo vlade).« Čeprav v oklepaju, je navedba konkretna: naj se ve, da riba smrdi pri glavi.
Kako se je šele zapletlo pri knjigah, ki so se jih nabrale cele gore! Bibliotekar Bogo Pregelj, ki jih je moral urejati v 40 tematskih skupin, tolikšne količine preprosto ni zmogel obvladovati. Za pomoč so mu dali – dva študenta. Po nalogu »od zgoraj« so morali knjige ponuditi institucijam, naj jih prevzamejo v oskrbo, še preden so bile natančneje popisane. Tako da so prevzeme evidentirali le številčno, »natančen popis pa pošljejo institucije naknadno FZC.« Čemur pa so se ustanove izmikale, tako da so se »pri knjigah vršile velike zlorabe«. Na reverzu, denimo, je FZC prejel potrjena prevzema le dveh kompletov Cankarjevih del – čeprav je izposodil »vsaj 16 kompletnih« Cankarjev.
Kako in kaj so se obračale rabote s knjigami in nasploh z vsem, pove naslednji konkretni primer: »Šmajdova knjižnica po katalogu izkazuje 2700 knjig, dobili pa so jih samo 147. Ta knjižnica je bila v Trdinovi ulici. Stanovanje je imela OZNA. Pri Šarabonu so dobili samo ovitke knjig od Hrama, Modre ptice, Akademske založbe, knjig pa ni (Zaloška cesta 1). Stanovanje je tudi imela OZNA.«
FZC je dajal predmete v hrambo in uporabo tudi »za narodnoosvobodilno borbo zaslužnim državljanom«, zlasti »tudi onim, ki jim je tak predmet kulturna potreba«. Med njimi so javnosti še vedno prepoznavna imena, kot Vida Tomšič ali Josip Vidmar, pa tudi zaslužniki, ki so se že davno izgubili iz javnega spomina. Na reverz so si lahko sposojali vse od perzijskih preprog, jedilnih servisov, kipov in slik vrhunske umetniške vrednosti do tabernakeljskih omar, mašnih plaščev in – klečalnikov ... Tako je prosvetni minister Ferdo Kozak na reverz poleg preostalega prevzel tudi 13 perzijskih preprog, več svečnikov, dva lesena svetnika, tabernakeljsko omaro, mašni plašč iz brokata, Tominčevo sliko konja in več Karingerjevih ter Vavpotičevih slik, dobro ohranjeno in v usnje vezano prvo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske v štirih knjigah, prinesenih z gradu Smlednik ... Tabernakeljsko omaro je vzel na reverz tudi poznejši prosvetni minister dr. Jože Potrč.
Odvzetega bogastva, ki je postalo tako imenovana ljudska imovina, je bilo toliko, da se je Kozakova naslednica na ministrstvu prosvete Lidija Šentjurc odločila, naj ga preprosto darujejo prosvetnim in javnim ustanovam in zaslužnim državljanom ali pa tudi odprodajo. Na teh seznamih so se znašli še misali ter pozlačeni kelihi in monštrance. Zapisov, ali so bile s prodajo dosežene pričakovane cene in kdo je kaj kupil, raziskovalci arhivov še niso našli. Je pa bilo v zgledno vodeni inventarni knjigi FZC, iz katere je pozneje nekdo izrezal prvih 15 in nekaj deset zadnjih strani, vpisanih 8874 predmetov. Nekateri, sicer bolj redki prevzemniki na reverz, so uporabljene predmete celo vrnili.
Dr. Andrej Capuder, kulturni minister v Demosovi vladi, ta je 1991. izvedla denacionalizacijo, pa je med drugim rekel: »Problem denacionalizacije je širši, evropski problem. Kjer se tako s silo menjajo režimi, zlasti revolucije, in tega je bilo v zgodovini vselej veliko, je to na tekočem traku. Eni pridejo gori in poberejo tistim, ki so izgubili.« Obravnavano vsebino odlično sklene primer dedinje, ki je sama prepoznala nacionalizirane slike svojega prednika na več zdajšnjih lokacijah, med njimi na gradu Brdo. Zahtevala jih je nazaj, a ji na pisno vlogo v sedmih letih niti odgovorili niso.
Po pričevanjih razlaščencev je nova oblast ponje poslala »zbiralce« že pred sprejetjem zakona, da jih lastniki ne bi poskrili. Zakon, ki je obsegal le pet členov, je govoril o odvzemu »sovražnikove imovine, imovine odsotnih ljudi in imovine, ki so jo okupatorska oblastva nasilno odtujila«. Vendar so se na seznamih znašli mnogi, ki nikakor niso spadali v te kategorije. Izvajanje zakona v Sloveniji je pripadlo ministrstvu za prosveto, ki ga je vodil dr. Ferdo Kozak. Za zaplenjene dragocenosti so ustanovili več zbirnih centrov: federalnega v Ljubljani (FZC), okrožne pa v Mariboru, Celju in Novem mestu. FZC je imel skladišča v Cukrarni, Kresiji ter na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice. Zanimiva podrobnost je, da sta bili lokaciji skladišč v Celju in Novem mestu tako skrivni, da še zdaj nista poznani. Formalno je »zbiranje« potekalo v imenu skrbi za ohranitev kulturne dediščine.
Zapisnik resnice
Po osamosvojitvi Slovenije počasi dojemamo, da država s tem blagom ni bila zgledna skrbnica. Za mnogo umetninami se je izgubila vsaka sled. Kot precej logična posledica kaotične nepreglednosti so se nekatere znašle tudi na prostem kupo-prodajnem trgu. O tem je bil pred kratkim predvajan tudi dokumentarni film Reverz avtorja Toneta Freliha na TV Slovenija.Pravnik in muzikolog dr. Valens Vodušek je pri FZC opravljal registracijo glasbil. Zabolela ga je glava, kako naj ima nadzor nad 900 klavirji, če pa jih je moral izposojati naprej. Namen oblasti je bil na videz plemenit – da bi nanje igrali glasbeniki. Kako pa se je izposoja v praksi zapletala, so narekovali v zapisnik: »Kartoteke so razporejene po okrožjih in okrajih in vsebujejo tudi oznako, če imajo reverz ali ne. Če bi bili reverzi točno registrirani in če bi nosili tudi številko klavirjev, to je od ena do devetsto, bi bilo to v redu.« Toda: »Klavirji so izposojeni pri forumih in privatnikih. Izposojevalnina je od 50.- do 100.- din na mesec, nekateri pa ničesar ne plačujejo. Približno 20 klavirjev je popolnoma pokvarjenih in bi jih bilo treba spraviti v tovarno glasbil v popravilo. Krajevni faktorji delajo pri iskanju težave, ker glasbila zatajijo. Računamo, da 30 odstotkov glasbil še ni vpisanih (npr. mesto Maribor je javilo 170 klavirjev, po raznih vezah so jih pa dobili 280). So primeri, kjer nočejo dati za izposojene klavirje reverzov (šef kabineta ministrstva za industrijo in Predsedstvo vlade).« Čeprav v oklepaju, je navedba konkretna: naj se ve, da riba smrdi pri glavi.
Kako se je šele zapletlo pri knjigah, ki so se jih nabrale cele gore! Bibliotekar Bogo Pregelj, ki jih je moral urejati v 40 tematskih skupin, tolikšne količine preprosto ni zmogel obvladovati. Za pomoč so mu dali – dva študenta. Po nalogu »od zgoraj« so morali knjige ponuditi institucijam, naj jih prevzamejo v oskrbo, še preden so bile natančneje popisane. Tako da so prevzeme evidentirali le številčno, »natančen popis pa pošljejo institucije naknadno FZC.« Čemur pa so se ustanove izmikale, tako da so se »pri knjigah vršile velike zlorabe«. Na reverzu, denimo, je FZC prejel potrjena prevzema le dveh kompletov Cankarjevih del – čeprav je izposodil »vsaj 16 kompletnih« Cankarjev.
Kako in kaj so se obračale rabote s knjigami in nasploh z vsem, pove naslednji konkretni primer: »Šmajdova knjižnica po katalogu izkazuje 2700 knjig, dobili pa so jih samo 147. Ta knjižnica je bila v Trdinovi ulici. Stanovanje je imela OZNA. Pri Šarabonu so dobili samo ovitke knjig od Hrama, Modre ptice, Akademske založbe, knjig pa ni (Zaloška cesta 1). Stanovanje je tudi imela OZNA.«
Kaj vse je dobil Ferdo Kozak
Zapisniki FZC kažejo, da so v letu 1946 na terenu zaplenili več kot tisoč kosov pohištva, več kot 1300 kosov porcelana, več kot 800 slik, več kot 300 svetilk, ur in preprog, prek 50.000 knjig, več kot 900 klavirjev in več kot 1500 drugih predmetov. Med njimi tudi veliko nabožnih. Z nezmanjšanim poletom so predmete »zbirali« tudi v letu 1947. Največ so jih nato porazdelili ministrstvom, vladnim in kulturnim ustanovam. Med slednjimi so jih prejele tudi najbolj reprezentativne, kot so Narodna galerija, Narodni muzej, Prirodoslovni muzej, Mestni muzej, Slovensko narodno gledališče v Ljubljani, tri umetniške akademije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zavod za spomeniško varstvo, Pokrajinski muzej Maribor itd.FZC je dajal predmete v hrambo in uporabo tudi »za narodnoosvobodilno borbo zaslužnim državljanom«, zlasti »tudi onim, ki jim je tak predmet kulturna potreba«. Med njimi so javnosti še vedno prepoznavna imena, kot Vida Tomšič ali Josip Vidmar, pa tudi zaslužniki, ki so se že davno izgubili iz javnega spomina. Na reverz so si lahko sposojali vse od perzijskih preprog, jedilnih servisov, kipov in slik vrhunske umetniške vrednosti do tabernakeljskih omar, mašnih plaščev in – klečalnikov ... Tako je prosvetni minister Ferdo Kozak na reverz poleg preostalega prevzel tudi 13 perzijskih preprog, več svečnikov, dva lesena svetnika, tabernakeljsko omaro, mašni plašč iz brokata, Tominčevo sliko konja in več Karingerjevih ter Vavpotičevih slik, dobro ohranjeno in v usnje vezano prvo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske v štirih knjigah, prinesenih z gradu Smlednik ... Tabernakeljsko omaro je vzel na reverz tudi poznejši prosvetni minister dr. Jože Potrč.
Odvzetega bogastva, ki je postalo tako imenovana ljudska imovina, je bilo toliko, da se je Kozakova naslednica na ministrstvu prosvete Lidija Šentjurc odločila, naj ga preprosto darujejo prosvetnim in javnim ustanovam in zaslužnim državljanom ali pa tudi odprodajo. Na teh seznamih so se znašli še misali ter pozlačeni kelihi in monštrance. Zapisov, ali so bile s prodajo dosežene pričakovane cene in kdo je kaj kupil, raziskovalci arhivov še niso našli. Je pa bilo v zgledno vodeni inventarni knjigi FZC, iz katere je pozneje nekdo izrezal prvih 15 in nekaj deset zadnjih strani, vpisanih 8874 predmetov. Nekateri, sicer bolj redki prevzemniki na reverz, so uporabljene predmete celo vrnili.
Državi najprej
Ko je samostojna Slovenija leta 1991 izvedla denacionalizacijo, so dediči nekdanjih lastnikov umetnin te lahko dobili vrnjene, toda z omejitvijo, če niso sestavni del uradnih zbirk v kulturnozgodovinskih ustanovah. V takih primerih so dedičem priznali lastništvo, toda z umetninami ne morejo prosto razpolagati. Po odločitvi ustavnega sodišča so lastniki lahko izbirali med lastništvom brez pravice razpolaganja ali izplačilom odškodnine po vrednosti na dan nacionalizacije – s čimer so bili lastniki po mnenju strokovnih poznavalcev bistveno oškodovani. Spomnimo na primer Rada Hribarja, lastnika poznejšega državnega prokotolarnega gradu Strmol pri Cerkljah na Gorenjskem, ki so ga ubili partizani. Njegov dedič, nečak Peter Hribar, je v dokumentarcu o vrnjenem lastništvu Kofetarice, morda najbolj poznane slike Ivane Kobilce, dejal, da z vodstvom Narodne galerije, kjer je razstavljena, odlično sodeluje. Se pa sprašuje: »Kakšna lastnina je to, da z njo ne moreš prosto razpolagati, ker ti tako narekuje zakon, ki je v korist državi? Menim, da ni pravičen in tudi pravno ne zdrži.«Dr. Andrej Capuder, kulturni minister v Demosovi vladi, ta je 1991. izvedla denacionalizacijo, pa je med drugim rekel: »Problem denacionalizacije je širši, evropski problem. Kjer se tako s silo menjajo režimi, zlasti revolucije, in tega je bilo v zgodovini vselej veliko, je to na tekočem traku. Eni pridejo gori in poberejo tistim, ki so izgubili.« Obravnavano vsebino odlično sklene primer dedinje, ki je sama prepoznala nacionalizirane slike svojega prednika na več zdajšnjih lokacijah, med njimi na gradu Brdo. Zahtevala jih je nazaj, a ji na pisno vlogo v sedmih letih niti odgovorili niso.
