NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Beltinci
Še sam predsednik Pahor si je mukoma izboril kolikor toliko častno mesto na tej proslavi.
Odpri galerijo
Predvčerajšnjim, na dan Marijinega vnebovzetja, ko si je marsikdo odrezal še zadnji kos letošnjih počitnic, je godovalo kakih 55.000 Marij, kolikor jih živi v deželici pod Alpami. To ime je pač v njej še vedno z naskokom najpogostejše, tudi najstarejše. Danes je upodobljeno v ženici s poprečno sedmimi križi na plečih, največ jih živi v Prekmurju. Tam, kjer bodo prav danes zvečer proslavili častitljivo stoletnico združitve z matično domovino. Najprej se ji bo s pomočjo Boruta Pahorja in kardinala Rodeta na slavnostni maši skupaj z verniki priklonilo skoraj dvajset škofov in nadškofov, nakar bo sledil veliki finale z osrednjo vseslovensko proslavo in govornikom Marjanom Šarcem.
Hočeš nočeš bodo o Prekmurju ta vikend prav vsi govorili z izbranimi besedami. Ker se tako spodobi. Celo v Beltince se bodo odpravili, toliko novih obrazov to mestece v svoji zgodovini zanesljivo še ni in ne bo videlo. Če v Sloveniji kaj veljaš in šteješ, moraš danes biti v Prekmurju, posebnost stoletnih okroglih jubilejev je pač, da se praznujejo le na vsakih sto let. Ta čast ni dana vsaki generaciji. Še sam predsednik Pahor si je mukoma izboril kolikor toliko častno mesto na tej proslavi. Kajti vloga osrednjega govorca je bila že dolgo pred tem dodeljena predsedniku vlade in Pahorjev kabinet se je znašel v resnih zagatah. Zmoljenih je moralo biti kar nekaj očenašev in zdravamarij, da je rešitev našel v Cerkvi in pri ustrežljivih Beltinčanih. Ti so mu že včeraj namenili mesto govorca na lokalni proslavi, Cerkev pa na današnjem popoldanskem bogoslužju.
Ne preseneča me ustrežljivost Beltinčanov. Kajti neštetokrat sem se doslej lastnoročno prepričal, da v teh sicer od Boga in Ljubljane pozabljenih krajih živijo čudoviti ljudje, ki premorejo nekaj, česar preostanek matične domovine ne premore v izobilju. Če sploh. Srčnost, plemenitost in dobroto. Pa seveda ponos! Četudi neštetokrat ponižani. Kot denimo 240 tistih, ki so sredi julija še tretjič požirali sline in skrivali solze, ko so jim izročali odpovedi o zaposlitvi. Po Muri, AHA Muri je padel še Arum. Tudi to je Prekmurje. Dobrota prekmurskega človeka je v resnici njegova naivnost, ki ga je vselej tepla. Popoldne in zvečer bodo izza zidov beltinškega gradu odzvanjale velike besede o našem, skupnem Prekmurju. Jutri bo nedelja. Tistih, ki bodo danes do Prekmurja sočutni predvsem zato, ker se njim kaj takega ne more zgoditi, v Beltincih ne bo več. Prihodnost Prekmurja ostaja v Prekmurcih.
Še sam predsednik Pahor si je mukoma izboril kolikor toliko častno mesto na tej proslavi.
Hočeš nočeš bodo o Prekmurju ta vikend prav vsi govorili z izbranimi besedami. Ker se tako spodobi. Celo v Beltince se bodo odpravili, toliko novih obrazov to mestece v svoji zgodovini zanesljivo še ni in ne bo videlo. Če v Sloveniji kaj veljaš in šteješ, moraš danes biti v Prekmurju, posebnost stoletnih okroglih jubilejev je pač, da se praznujejo le na vsakih sto let. Ta čast ni dana vsaki generaciji. Še sam predsednik Pahor si je mukoma izboril kolikor toliko častno mesto na tej proslavi. Kajti vloga osrednjega govorca je bila že dolgo pred tem dodeljena predsedniku vlade in Pahorjev kabinet se je znašel v resnih zagatah. Zmoljenih je moralo biti kar nekaj očenašev in zdravamarij, da je rešitev našel v Cerkvi in pri ustrežljivih Beltinčanih. Ti so mu že včeraj namenili mesto govorca na lokalni proslavi, Cerkev pa na današnjem popoldanskem bogoslužju.
Ne preseneča me ustrežljivost Beltinčanov. Kajti neštetokrat sem se doslej lastnoročno prepričal, da v teh sicer od Boga in Ljubljane pozabljenih krajih živijo čudoviti ljudje, ki premorejo nekaj, česar preostanek matične domovine ne premore v izobilju. Če sploh. Srčnost, plemenitost in dobroto. Pa seveda ponos! Četudi neštetokrat ponižani. Kot denimo 240 tistih, ki so sredi julija še tretjič požirali sline in skrivali solze, ko so jim izročali odpovedi o zaposlitvi. Po Muri, AHA Muri je padel še Arum. Tudi to je Prekmurje. Dobrota prekmurskega človeka je v resnici njegova naivnost, ki ga je vselej tepla. Popoldne in zvečer bodo izza zidov beltinškega gradu odzvanjale velike besede o našem, skupnem Prekmurju. Jutri bo nedelja. Tistih, ki bodo danes do Prekmurja sočutni predvsem zato, ker se njim kaj takega ne more zgoditi, v Beltincih ne bo več. Prihodnost Prekmurja ostaja v Prekmurcih.
