NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Solatarji in lenoba
Odpri galerijo
To bo čudovita zimska solata. FOTO: Ranmaru_ Getty Images/istockphoto
Ko na lastne oči vidiš, kako je nekdo prelen, da bi odšel na lastni vrt, odrezal nekaj solate, jo očistil, namočil, počakal ur'co ali dve, da se namoči in spere, prelil s prelivom ter jo pojedel, namesto tega pa raje oddrvi do bližnjega supermarketa in kupi, o, svetamarijabožja, solato, potem nekaj res ne štima v glavi. No, vsaj tako se mi zdi.
Pred davnimi leti je Marija Terezija, ki je že takrat vedela, kako se nekaterim rečem streže, opozorila, da je treba trnovsko gmajno v tedanji Ljubljani urediti, ker so tam luknje, ki jih zaliva voda in nato zaudarja. Lokalno oblast je zato pozvala, da zadevo uredi. Potem ko so luknje zasuli, so postopoma kultivirali zemljo in gradili stanovanjske hiše. Prve so v tem delu Ljubljane postavili v 70. letih 19. stoletja. Trnovo je tako postalo majhna vas z makadamskimi cestami in pritličnimi hišami, vsaka je skoraj obvezno imela vrt. Tako so najprej predvsem gospodinje začele pridelovati zelenjavo in jo prodajati na tržnici.
In »ker se je vse začelo s solato«, so trnovski pridelovalci in prodajalci zelenjave – med njimi so bili tudi moški – dobili ime solatarji in solatarice.
V Nici na Azurni obali verjamejo, da so svetovna prestolnica solate. Izjemno lego in kvadratne kilometre steklenjakov izkoriščajo, tudi vode imajo dovolj, da dvanajst mesecev na leto oskrbujejo občutljiv solatni trg s svojo blagovno znamko. Slaba seveda ni, le pravi krakovski ljubljanski ledenki in še kakšni, ki zraste kje drugje, kot rezultat truda rok na majhnem vrtu kje poleg kozolca, do kolen ne seže.
Dandanes, toliko in toliko let pozneje, je mogoče sicer opaziti obujanje znanja o pridelovanju zelenjave. Vendar se dozdeva, da je nekaterim za kaj takega še vedno bolj malo mar. Svoje je dodala globalizacija (kot pika na i lenobi nekaterih), saj se marsikomu danes zdi nesmiselno, da bi se trudil na zemlji, ko pa lahko vse kupi poceni v raznih super- in hiperkarkoliže.
In tam, na meji med ljubljanskim Trnovim in Centrom, še vedno stoji. Edini prometni znak te vrste. V slikovni govorici prepoveduje promet vsem razen pešcem in cizam. Prav s cizami pa so ta prave solatarice v mesto dovažale solato. Tisto, ki je zagotovo boljša od one z Azurne obale.
Pred davnimi leti je Marija Terezija, ki je že takrat vedela, kako se nekaterim rečem streže, opozorila, da je treba trnovsko gmajno v tedanji Ljubljani urediti, ker so tam luknje, ki jih zaliva voda in nato zaudarja. Lokalno oblast je zato pozvala, da zadevo uredi. Potem ko so luknje zasuli, so postopoma kultivirali zemljo in gradili stanovanjske hiše. Prve so v tem delu Ljubljane postavili v 70. letih 19. stoletja. Trnovo je tako postalo majhna vas z makadamskimi cestami in pritličnimi hišami, vsaka je skoraj obvezno imela vrt. Tako so najprej predvsem gospodinje začele pridelovati zelenjavo in jo prodajati na tržnici.
In »ker se je vse začelo s solato«, so trnovski pridelovalci in prodajalci zelenjave – med njimi so bili tudi moški – dobili ime solatarji in solatarice.
V Nici na Azurni obali verjamejo, da so svetovna prestolnica solate. Izjemno lego in kvadratne kilometre steklenjakov izkoriščajo, tudi vode imajo dovolj, da dvanajst mesecev na leto oskrbujejo občutljiv solatni trg s svojo blagovno znamko. Slaba seveda ni, le pravi krakovski ljubljanski ledenki in še kakšni, ki zraste kje drugje, kot rezultat truda rok na majhnem vrtu kje poleg kozolca, do kolen ne seže.
Dandanes, toliko in toliko let pozneje, je mogoče sicer opaziti obujanje znanja o pridelovanju zelenjave. Vendar se dozdeva, da je nekaterim za kaj takega še vedno bolj malo mar. Svoje je dodala globalizacija (kot pika na i lenobi nekaterih), saj se marsikomu danes zdi nesmiselno, da bi se trudil na zemlji, ko pa lahko vse kupi poceni v raznih super- in hiperkarkoliže.
In tam, na meji med ljubljanskim Trnovim in Centrom, še vedno stoji. Edini prometni znak te vrste. V slikovni govorici prepoveduje promet vsem razen pešcem in cizam. Prav s cizami pa so ta prave solatarice v mesto dovažale solato. Tisto, ki je zagotovo boljša od one z Azurne obale.
