NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Cepivo, cepci in cene
V Avstriji, kjer je povprečni letni dohodek dvakrat večji, je cepljenje pol cenejše.
Odpri galerijo
Ni bolj zoprnega občutka, kot ko se z zamudo popraskaš tam, kjer te srbi – že en dan. In ne pomaga, pa če še tako vztrajno drgneš. Kar pomeni, da je nekaj notri, skoraj zagotovo si na spomladanskem izletu fasal klopa, ki se je že vkopal. Bojazen, da je golazen, potrdi rdeče okoli črne pikice, najraje v kolenskem zgibu ali na stegnu. Le kje se pritaji, da preživi osebni pregled in tuširanje ter se zasidra v kožo?
Sledi odstranjevanje, čim prej, tem bolje. Nekoč mi je klopa v ordinaciji strokovno izpulil celo zdravnik. A to je bilo pred davnimi časi, za devetimi gorami. Če bi danes prišel s prisesano nadlogo po pomoč k dohtarju, bi mi najbrž predlagal pregled pri nekem drugem zdravniku, specialistu za podstrešje. Tako nam preostanejo pincete in dolgi nohti v rokah bolj ali manj spretnih prstkov.
A tudi po odstranitvi parazita ostane zoprn občutek, Slovenija je polna okuženih klopov, ki ti lahko že po nekajurnem gostovanju v telesu zagrenijo življenje z boreliozo ali klopnim meningoencefalitisom – če nisi cepljen.
Ker se mi ni dalo več trepetati po vsakem sprehodu v naravo ali brkljanju na vrtu, sem se šel cepit po hitrem postopku; tri vakcinacije v pol leta, še ena me po treh letih čaka letos. Doslej sem plačal nekaj manj kot sto evrov, cena odmerka je (bila) dobrih 30 evrov. V naravo grem zdaj bolj sproščeno, lažjega srca in lažje denarnice.
Pred svetovnim tednom cepljenja nas pristojni znova pozivajo, naj se vendar cepimo za večjo osebno in kolektivno varnost, ne le proti klopom. Se zelo strinjam, bodimo pametni, ne cepci. Toda če ostanemo pri malih krvosesih: skok z 10-odstotne slovenske precepljenosti proti klopnemu meningoencefalitisu na 80-odstotno, s katero se ponaša Avstrija, seveda ni dosegljiv ob naših cenah, to je cirka 400 evrov za štiričlansko družino. Pri severnih sosedih, kjer je povprečni letni dohodek na prebivalca dobrih 40.000 evrov (v Sloveniji dobrih 20.000), je cepljenje vsaj pol cenejše. In ko to slišim, dobim ošpice.
Sledi odstranjevanje, čim prej, tem bolje. Nekoč mi je klopa v ordinaciji strokovno izpulil celo zdravnik. A to je bilo pred davnimi časi, za devetimi gorami. Če bi danes prišel s prisesano nadlogo po pomoč k dohtarju, bi mi najbrž predlagal pregled pri nekem drugem zdravniku, specialistu za podstrešje. Tako nam preostanejo pincete in dolgi nohti v rokah bolj ali manj spretnih prstkov.
A tudi po odstranitvi parazita ostane zoprn občutek, Slovenija je polna okuženih klopov, ki ti lahko že po nekajurnem gostovanju v telesu zagrenijo življenje z boreliozo ali klopnim meningoencefalitisom – če nisi cepljen.
Ker se mi ni dalo več trepetati po vsakem sprehodu v naravo ali brkljanju na vrtu, sem se šel cepit po hitrem postopku; tri vakcinacije v pol leta, še ena me po treh letih čaka letos. Doslej sem plačal nekaj manj kot sto evrov, cena odmerka je (bila) dobrih 30 evrov. V naravo grem zdaj bolj sproščeno, lažjega srca in lažje denarnice.
Pred svetovnim tednom cepljenja nas pristojni znova pozivajo, naj se vendar cepimo za večjo osebno in kolektivno varnost, ne le proti klopom. Se zelo strinjam, bodimo pametni, ne cepci. Toda če ostanemo pri malih krvosesih: skok z 10-odstotne slovenske precepljenosti proti klopnemu meningoencefalitisu na 80-odstotno, s katero se ponaša Avstrija, seveda ni dosegljiv ob naših cenah, to je cirka 400 evrov za štiričlansko družino. Pri severnih sosedih, kjer je povprečni letni dohodek na prebivalca dobrih 40.000 evrov (v Sloveniji dobrih 20.000), je cepljenje vsaj pol cenejše. In ko to slišim, dobim ošpice.
