Kolumna Mateja Fišerja: Volitve na drva
Baje je končno postalo jasno, zakaj Leonardo DiCaprio po potopu Titanika ni šel z Rose na vrata. Ne zaradi tega, ker ne bi bilo prostora, ampak se je Leonardo z vsako svojo punco razšel pri njenih petindvajsetih. Tovrstni obešenjaški štosi so lahko tudi v vsakdanjem življenju nekoliko resnični. Bolje povedano, s takimi štosi vas bodo filali v naslednjih volilnih mesecih. Pred kratkim smo po nekem naključju sedeli z bolgarskim inženirjem, ki potuje na relaciji Dunaj–Banjaluka. Slovenija je prav na točki poti, kjer se ustavi in prespi. Pogovor je tekel o vsem, od nogometa v Razgradu, kjer sta Šimundža in Ošlaj, kraja, ki tudi v Bolgariji velja za nekoliko manj razvitega, do kluba, ki je v zadnjih letih nastal na podlagi injekcij tranzicijskega kapitala. Prav zaradi tega ga niti Bolgari ne priznavajo za svojega.
Tako kot v mnogih krajih Evrope so pravi klubi tisti, ki imajo neko tradicijo, klubi, s katerimi so zrasle generacije navijačev. Tudi na vzhodu v velikih mestih je najpogostejša mestna delitev vojaški in policijski klub, Partizan, Zvezda, CSKA in Dinamo, ugotovili smo, da je veliko tudi železarskih klubov tipa Lokomotiva, Železničar ali onih železarskih, Metalurg, Metalac. Na zahodu sicer poznamo tisti klasično mestno delitev, kjer sta v veliko mestih klub s končnico City in njegova konkurenca s končnico United. V Cityju so igrali domačini, v Unitedu pa delavci, ki so prišli od drugod, priseljenci, kar koli to že pomeni. Ampak delitev je ostala. Poznamo tudi tisto delitev Sokol – Orel, kjer so bili eni bolj vezani na Cerkev, drugi pa na skupine liberalnih nazorov. No, skratka, ko smo prišli do volitev, smo bili složni, da je profiliranje političnega prostora podobno tistemu pri nogometu. Obstajajo neke norme in tradicije, ki držijo od nekdaj.
Res je, da so tako v politiki kot v nogometu države bivšega vzhodnega bloka doživljale tudi diskontinuiteto, vendar so se stare povezave po uvedbi večstrankarske družbe kar hitro ponovno vzpostavile. Ideologija in fuzbal gresta od nekdaj z roko v roki, pa naj bo fuzbal ali ideologija takšna ali drugačna. Najbolj trdna je še vedno tista dalmatinska, lahko bi rekli hierarhija vrednot, ki ima na najvišji ravni Hajduk, sledi Mišo Kovač in temu HDZ. To je neke vrste svet, struktura, v kateri in za katero se živi. V teh predvolilnih časih je za vse, ki so aktivno vključeni, največje vprašanje, kaj je tisto, s čimer prepričamo potencialne volivce. Čeprav v veliko primerih kaže, da je za to treba biti ne vem kako inovativen, so nam primeri iz sosedstva pokazali, da je Bandić v Zagrebu vedno zmagoval na fižol in klobaso.
Kot je rekel prej imenovani bolgarski inženir, je bilo v Bolgariji od nekdaj znano, da so politiki predvsem na lokalni ravni ponujali volivcem drva. Predvsem v revnejših krajih je bilo to od nekdaj praksa, ki ima tudi neko svojo logiko, saj je bil tako izvoljen tisti največji kmet, ki je imel največ gozdov in si je lahko privoščil, da je del lesa investiral v kampanjo. In ko drva zvežeš z dobrimi rezultati lokalnega nogometnega kluba, je zmaga zagotovljena. Res je, da je v zadnjem času nogomet postal bolj globaliziran, kot je bil nekoč, da so prišli vlagatelji tudi iz takšnih držav, ki ne slovijo po pretirano gostih gozdovih, pa ostaja vez med navijači in klubi še vedno trdna. In prav to je vsaj na lokalu zanimivo za politiko.
Ko gledamo začetke kampanj, se nehote spomnimo na prizor s plezanjem na vrata v oceanu, vendar so razmere dandanes tudi takšne, da mogoče ni najbolj neumno razmisliti tudi o drveh. Če bo zima dokaj hitro pokazala zobe, ima največ možnosti za zmago tisti, ki bo ponudil drva. Se pravi, največji kmet v vasi.
