Košarka se ni ustavila le zame, ustavila se je za vse

V zadnjih tednih so se številni slovenski državljani v domovino vrnili s pomočjo ministrstva za zunanje zadeve, številni so morali tudi v karanteno, ker so prišli z rizičnih območij. Med njimi je bil tudi 30-letni Zoran Dragić, slovenski košarkarski reprezentant, najbolj znani obraz med tistimi, ki so jih po vrnitvi iz Španije osamili v velenjskem hotelu Paka. Dragić se je iz Vitorie prek Madrida vrnil, da bi bil čim prej spet z družino, ženo Svetlano, štiriletnim Markom in še ne dveletno Ano. Pa je le zamenjal špansko karanteno s slovensko, ki se je včeraj vendarle končala.
 

Sprva niste mogli skrivati, da vam nadaljevanje življenja v osami ne ustreza. Ste se nato sprijaznili z velenjsko karanteno, ste se sprijaznili z njo, kako so minevali dnevi v hotelu Paka?

Ko sem sprejel položaj, mi ni bilo več težko. Ko sem izvedel, da moram v karanteno, mi ni bilo vseeno, vendar sem se hitro zavedel, da druge možnosti za varno vrnitev domov ni. Bili smo vsak v svoji sobi, nismo smeli niti na hodnik. Pred vrati so nam pustili hrano, če smo kaj potrebovali, smo poklicali v recepcijo, če je bilo mogoče, so nam to tudi dostavili. Hrana je bila dobra, prinašali so jo iz ene od velenjskih gostiln, doma ne bi jedli nič bolje. V Španiji sem lahko sicer šel na dvorišče v bloku in naredil kakšno vajo na prostem, v hotelu sem se svežega zraka lahko nadihal le, če sem za nekaj minut odprl okno. Sprijaznil sem se, da bom tam dva tedna. Vsi moramo spoštovati ukrepe. Naposled vse skupaj vendarle ni trajalo tako dolgo. V petek zvečer so nam izročili dokumente, da lahko odidemo domov in smo še naprej v domači karanteni.

Med povratniki iz tujine je bilo nekaj okuženih z novim koronavirusom. Vas je skrbelo, da bi se ga v karanteni nalezli tudi vi?

Prve dni me je malo skrbelo, ko smo izvedeli, da sta bila dva od potnikov iz Španije pozitivna. Nato je ta skrb izginila v hotelu drug z drugim nismo imeli nikakršnih stikov. Dobro je, da smo bili v karanteni, da ne bi virusa prenesli še na svoje bližnje, če bi bili okuženi.


 

Kako pa ste v teh dneh vzdrževali stike z družino? Ali otroka že razumeta, zakaj očeta ni bilo doma, čeprav je bil v Sloveniji?

Z družino sem bil vsak dan v stikih, ni nam bilo lahko, iz Španije sem odšel ravno zato, da bi bil čim prej spet z njimi. Na žalost ne šlo, dan pred odhodom so nas obvestili, da moramo v karanteno, ki pa je ne nazadnje dobrodošla. Sin vsaj delno že razume, za kaj gre, vseskozi mamo sprašuje, kdaj bo koronavirus mimo. Pred nekaj dnevi je sicer med gledanjem risanke pripom­nil, da so animirani junaki preblizu drug drugega, glede na to, kakšni ukrepi veljajo. Zaveda se, česa ne sme.
 

V Sloveniji smo se tega zavedeli postopoma in kolikor toliko omejili hitrost širjenja okužb. V Španiji so številke precej bolj strašljive. Zakaj?

Španci niso bili pripravljeni na to, kar se je zgodilo. Podobni so Italijanom, radi hodijo na kavo, ob koncih tedna imajo velike družinske večerje, virus se je širil hitreje kot drugod, poleg tega položaja niso jemali dovolj resno, niso upoštevali priporočil, zdaj pa imajo velike težave.
 

Če bi bile razmere normalne, bi bili zdaj z družino vsi tam, kajne?

Družina bi se mi morala ravno pridružiti v Španiji, ko je izbruhnil virus. Zaprli so letališče v Benetkah, od koder bi morali poleteti v Bilbao. Nato sem ženi dejal, da je bolje, da še malo počaka, kako se bo položaj razvijal. Iz dneva v dan je bilo slabše, zato so ostali doma. Na vsak način sem hotel priti domov, nisem želel, da bi bila Svetlana v teh razmerah sama z dvema majhnima otrokoma. Vodstvo kluba sprva nobenemu igralcu ni dovolilo odhoda v domovino. Čakal sem dva tedna, vmes dvakrat vprašal, ali lahko grem, vendar je bil odgovor nikalen. Šele v tretje, ko so videli, da se sezona še lep čas ne bo nadaljevala, so mi dali zeleno luč za odhod. Ujel sem zadnji vlak iz Španije, kjer se položaj še vedno ne izboljšuje.


 

Niste pa bili edini v družini, ki je v zadnjih tednih iskal pot domov. Vaša starša Marinko in Mojca sta bila na obisku pri vašem bratu Goranu v Miamiju. Kako sta prestala vrnitev v Slovenijo?

Dobro sta, pred nekaj dnevi sta se vrnila iz Amerike, tudi onadva sta v karanteni, vendar doma. Vrnila sta se prek Zagreba in sta lahko odšla domov, jaz sem prišel iz Španije, ki je eno od žarišč pandemije, zato sem moral v karanteno.
 

Ste se pred odhodom domov dogovorili z delodajalci, vas bo po koncu zdrav­stvene krize še čakala služba pri španskem evroligašu Baskonii, h kateremu ste prestopili januarja?

Vodstvo kluba mi je dovolilo vrnitev v domovino. Ne vemo, ali se bo ligaška sezona letos nadaljevala, kaj bo z našimi plačami. Vodilni možje sestankujejo in odločajo, koliko nam bodo izplačali. Mislim, da se sezona letos ne bo nadaljevala. Junija bi morda še bilo nekaj časa, da bi odigrali manjkajoče tekme, vendar se mi zdi to malo verjetno. Mislim, da se gledalci ne bodo takoj vrnili na stadione in v dvorane, veliko jih bo še previdnih, skeptičnih. Precej časa bo minilo, preden se bomo lahko povsem vrnili na stare tire.
 

Kako je, če prizemljijo vrhunskega športnika, ki je poln energije in se je vajen gibati vsak dan?

Tudi v karanteni se poskušam čim več gibati. V hotelu sem imel dovolj prostora, da sem lahko na tleh delal vaje za trebušne mišice, sklece. Težko je vzdrževati formo, za to bi moral tudi teči. Pred odhodom sem se ravno dogovarjal, da bi mi iz hotelskega fitnesa prinesli sobno kolo, da bi lahko opravil nekaj več aerobne vadbe.


 

Ko se bo svet vrnil v kolikor toliko običajne razmere in se boste športniki lahko spet pripravljali, kot je to po­trebno na najvišji ravni, pa prve tekme tudi ne bodo mogle biti od danes na jutri, kajne?

Najbrž bo gibanje omejeno vsaj še dva meseca, za vrnitev v košarkarsko formo pa nato potrebuješ dober mesec trdega dela. Dva tedna od normalizacije razmer do prvih tekem bi bilo gotovo premalo. Če vodstvo lige misli, da je to mogoče, tudi prav.
 

Je pri vas kaj več grenkobe, ker ste bili v kariernem vzponu in ste spet zapadli v negotovost? Potem ko ste kar dva­krat v zadnjih treh letih okrevali po poškodbi in operaciji križnih vezi v desnem kolenu, ste morali iti domala od začetka. Prek Trsta in Ulma ste se prebili k Baskonii in se z njo vrnili v evroligo, zdaj pa spet ne veste, kaj bo …

Vedno se mi nekaj dogaja, vesel sem, da sem se vrnil na raven, na katero sodim. Spet sem bil tam, kjer sem želel biti. Zdaj se je še enkrat ustavilo, vendar se ni samo zame, temveč za vse. Ko se bo košarka spet igrala, bomo vsi začeli z ničle. Bomo pa videli, kakšen vpliv bo imela na naš šport gospodarska kriza, ki bo gotovo sledila.
 

In kakšno evropsko košarko pričakujete v času po koronavirusu?

Upam, da se ne bo korenito spremenila, da bodo klubi obstali na sedanji ravni. Spet bo treba prepričati gledalce, da je varno priti na tekmo, pa tudi sponzorje, da nam bodo še naprej stali ob strani. Vprašanje je, kako bodo vpletene strani rešile izpad prihodkov od televizijskih pravic. Pričakujem, da bodo imeli manjši klubi največ težav, da se obdržijo na sedanji ravni ali sploh preživijo.


 

Ustavila se je tudi liga NBA, v kateri ste se že preizkusili, v njej pa 12 let igra vaš starejši brat Goran. Sta v stikih, kako prestaja omejevalne ukrepe v Miamiju?

Pred nekaj dnevi sva se slišala, rekel je, da opravlja tudi hišna opravila, lotil se je beljenja. Sicer pa ima on dovolj prostora, da lahko kolikor toliko kakovost­no vadi, na voljo ima svoj vrt.
 

Koronavirus je prekinil sezono, v kateri je šlo dobro vam, vašemu bratu in tudi Luki Dončiću. Kako ste spremljali njegov meteorski vzpon v dresu Dallasa?

Vseskozi spremljam njegovo kariero, statistiko, posnetke njegove igre. Nisem presenečen nad tem, kar dosega. Vsi, ki smo kdaj trenirali z njim ali igrali proti njemu, dobro vemo, česa je zmožen. Pričakoval sem, da mu bo v Ameriki še lažje, kot mu je bilo v evropski košarki. Tudi sam je dejal, da je v NBA lažje dosegati točke.
 

Glede na to, da je star šele 21 let, bržkone še nismo videli vsega, kar lahko ponudi.

Vsekakor, vendar je raven njegove igre že tako visoka, da je že naredil veliko kariero, četudi ne bi več napredoval. Gotovo pa se ne bo ustavil pri tem.
 

Tekmovanja mirujejo, v pisarnah očit­no ni tako, pred kratkim je v javnost pricurljala vest, da Rado Trifunović ni več selektor slovenske reprezentance. Kako ste vi sprejeli odločitev vodstva KZS, je zdaj pravi trenutek za takšne poteze?

Tega ne bi komentiral, vodstvo zveze se je tako odločilo, ne vem natanko, kakšne namene imajo glede novega selektorja. Slišal sem le, da želijo pripel­jati Grka Dimitrisa Itoudisa. Upam, da bo Trifunović kljub temu še vedno del naše izbrane vrste.
 

Vaš brat Goran se je po zlatu na EP 2017, ki ste ga vi morali izpustiti zaradi poškodbe, poslovil od slovenske reprezentance, za katero je igral 12 let. Čeprav je dolgo »služil domovini« in ji priigral največji uspeh v zgodovini, še vedno niso potihnili pritiski, da bi se vrnil v izbrano vrsto, ki je zašla v hudo rezultatsko krizo. Bi morali bolj spoštovati njegovo odločitev?

Po eni strani razumem ljudi, ki si želijo, da bi se Goran vrnil, da bi imela reprezentanca najboljšo mogočo zasedbo. Vidijo, da lahko še vedno igra na najvišji ravni, kar je dokazal tudi v tej sezoni lige NBA. Vendar je z reprezentanco že veliko dosegel, pred njim je še nekaj let klubske kariere, s katero si služi kruh. Ni potrebe, da bi to postavil na kocko.


 

Ste kaj v stikih z drugimi reprezentančnimi soigralci?

Ko so se začele kvalifikacije za EP 2021, sem se pogovarjal z Gašperjem Vidmarjem, s selektorjem, pa z Edom Murićem. Pogovarjamo se veliko, vsi si želimo, da bi sestavili čim močnejšo zasedbo in da bi spet zmagovali. Vemo, da po eni strani padec rezultatov v zadnjem obdobju ni naša krivda. Kriva je predvsem FIBA, ki se je sporekla tako z vodstvom NBA kot evrolige in pripravila kvalifikacije, ki se jih večina najboljših košarkarjev na more udeležiti.
 

Marko Milič je v pogovoru za Delo ta teden dejal, da bi sprte strani premor zaradi koronavirusa lahko izkoristile tudi za košarkarsko »spravo«, da bi v dobro tega športa stopili skupaj in reprezentančnim tekmovanjem povrnili pravo težo. Pričakujete košarkarsko »državotvornost« v času krize?

Ne vem, vem le, da evroliga precej posnema poteze NBA. Če v NBA letos ne bodo nadaljevali sezone, se bo za takšno potezo bržkone odločila tudi evroliga. Za košarkarje in naš šport nasploh bi bilo dobro, če bi vsi stopili skupaj, vendar dvomim, da se bo zaradi koronavirusa tu kaj korenito spremenilo. Če se že doslej niso znali nič dogovoriti, dvomim, da bo zdaj kaj drugače. Dvomim, da bodo našli skupni jezik. Če bo spored tekem v evroligi še vedno tako naporen kot doslej, ne vidim možnosti, da bi lahko klubi sredi sezone igralce prepuščali reprezentancam.
 

Vi nimate pomislekov glede prihoda v reprezentanco?

Ne, če imam možnost priti, vedno pridem, to je pri meni stalnica.
 

Kakšne pa so vaše ambicije za prihod­nost, se vidite v evroligi, morda spet v ligi NBA, v kateri ste že igrali za Phoenix in Miami?

Zdaj so bile moje ambicije povezane predvsem z evroligo, želel sem igrati v vrhunskem tekmovanju, v dobrih klubih. Še štiri ali pet let bi rad igral na svoji najboljši ravni.
 

Doslej ste poleg v Sloveniji igrali še v Italiji, Rusiji, Nemčiji, Turčiji, ZDA in Španiji. Kje ste se najbolje počutili?

Povsod sem se dobro počutil, ker sem dobro igral, kjerkoli sem bil. Morda sem se z vidika življenjskih razmer najbolje počutil v Malagi, ker je ob morju. Drugače se znam hitro prilagoditi na vse razmere, na vse sloge igre. Kakšen mesec sicer potrebuješ, da se prilagodiš novi ekipi in spoznaš soigralce, nato je povsod dobro. Za družinsko življenje pa je bila Malaga najbolj ugodna, vendar so tudi v Nemčiji znali dobro poskrbeti za nas.


 

Z Goranom sta košarkarska svetovna popotnika, hkrati pa vedno znova poudarjata, da sta iz Kosez. Je vez s predelom Ljubljane, kjer sta odraščala, še vedno tako močna?

Še vedno imam stike s Kosezami, še vedno tam obiskujemo starše, zdaj seveda ne. Upam, da si bom v Kosezah nekoč zgradil hišo. Ta čas se tam ne prodaja veliko nepremičnin ali pa so zelo drage. V Kosezah sem odraščal, tudi sicer mi je všeč, da si blizu centra, vendar si vseeno sredi zelenja. Imaš bajer, v bližini sta Rožnik in Tivoli. Delaš lahko veliko stvari, čeprav si umaknjen od mestnega vrveža.
 

Bo ta zdravstvena kriza kaj spremenila vaš pogled na življenje, morda na novo postavila prioritete?

Dvakrat sem že bil ob hudih poškodbah v položaju, da sem videl, kaj je najbolj pomembno v življenju. Takrat se mi je vse porušilo, moral sem začeti z ničle. Na virus ne moremo vplivati, družina je na prvem mestu, tako kot za vsakogar. Ko sem si poškodoval koleno, sem že videl, kaj pomenita družina in zdravje.
 

Zadnje čase tudi veliko beremo in slišimo o tem, kako bo potem vse drugače. Se bo svet res spremenil?

Upam, da na boljše. Onesnaževanja je že manj, ker je obstala industrija. Zemlja se bo sama počistila, če je ne bomo mi. Glede medčloveških odnosov pa nisem prepričan. Čaka nas neizbežna gospodarska kriza in vprašanje je, kako se bodo ljudje odzvali. Upam, da bomo stopili skupaj, vendar radi rečemo: »sto ljudi, sto čudi«. O vsem pa tudi ne odločamo sami, drugi odločajo namesto nas, veliko je odvisno od tega, kako bodo oni opravili svoje delo.