Kraljevska Rogličeva zmaga v Baskiji
Kisovčan je v velikem slogu osvojil rumeno majico, Pogačar pa je po veliki taktični napaki ekipe UAE končal na 3. mestu.
Odpri galerijo
Primož Roglič je še drugič zmagovalec dirke po Baskiji. FOTO: Gomez Sport/Itzulia 2021
Kakšen spektakel in kakšna zmaga Primoža Rogliča! V kraljevski, zadnji etapi 60. dirke po Baskiji smo pričakovali odločilni dvoboj med slovenskima zvezdnikoma z vrha svetovne jakostne lestvice in ga tudi dobili. Vendar ne neposrednega v ciljnem vzponu na Arrate, tokrat je trajal kar 60 napetih kilometrov.
Še pred polovico le 111,9 km dolge 6. etape, v kateri so morali kolesarji premagati kar sedem vzponov, je Roglič potegnil odločilno potezo. In to ne navkreber kot običajno, temveč v vratolomnem spustu, pri katerem se je pridružil Baskom iz ekipe Astana, ki kot lastno dlan poznajo te ovinke. Adutov ekipe UAE Tadeja Pogačarja in nosilca rumene majice Brandona McNultyja ni bilo od nikoder.
Naslednji kilometri so razkrili taktično pretkanost ekipe Jumbo Visma (ta se v tem pogledu v zadnjih letih sicer ni posebej izkazala) in veliko zmoto pri tekmecih z arabskimi lastniki. Stavili so na McNultyja, ki mu je Roglič v 4. etapi »podaril« rumeno majico, potem ko se ni odzval na njegov napad, namesto, da bi na Pogačarja, ki je bil brez dvoma njihov najmočnejši kolesar na dirki, in edini, ki bi si se lahko v neposrednem dvoboju spoprijel z Rogličem.
Mladi Američan še zdaleč ni bil dorasel boju za končno zmago, Pogačar pa je po zaostanku v spustu trošil moči v vlogi njegovega pomočnika, čeprav se je kmalu izkazalo, da bi moralo biti ravno obratno. Zaseda Jumba Visme je bila namreč dobro načrtovana. Rogliču sta na pomoč priskočila ekipna kolega Sam Oomen in Antwan Tolhoek, ki so ju že prej poslali v pobeg, za nameček pa je za povečevanje razlike med njim in zasledovalci poskrbel pravi vlak kolesarjev Astane in Movistarja. V ozadju nihče ni pomagal ekipi UAE, pri kateri sta imela Pogačar in McNulty le nekaj kilometrov pomoč Marca Hirschija.
Največje breme lova je tako padlo na Pogačarja, ki je veliko moči porabil že pred naslednjim vzponom na Krabelin. Tu je McNulty dokončno pogorel, Pogačar pa je dobil zeleno luč, da sam poskuša rešiti, kar se še da. V klanec se je pognal za vodilno skupino in se ji približal le na 15 sekund, tedaj pa je na vso moč na pedala pritisnil tudi Roglič. Poskrbel je, da se njegov rojak, ki bi mu, če bi bil bolj svež, to morda uspelo, ni več vrnil v ospredje. Začel se je epski 50-kilometrski dvoboj na daljavo, v katerem sta tako v vodilni kot zasledovalni skupini levji delež opravila Slovenca.
Spredaj sta bila z Rogličem še Hugh Carthy (Education First) in David Gaudu (Groupama FDJ), vendar ste le izkoriščala njegovo zavrtje. Enako je bilo zadaj, le da se je za Pogačarjem »šlepalo« več kot deset kolesarjev. Če bi združili moči, Roglič najbrž ne bi zdržal v ospredju. Tako pa si je v izjemni vožnji na čas prikolesaril največ minuto prednosti ter jo več kot polovico obdržal tudi na sklepnem vzponu na Arrate. Na njem je gentlemansko etapno zmago prepustil Gauduju, ki mu je v zadnjih 20 km vendarle priskočil na pomoč pri narekovanju tempa, sam pa slavil svojo drugo končno zmago na dirki po Baskiji, na kateri je bil že najboljši leta 2018.
»To je bila prava dirka, kratka in sladka. Bilo je izjemno težko, vendar se je na koncu vse dobro razpletlo, zato sem zelo srečen. Rad imam dirko po Baskiji, ker jer super težka. Zabaval sem se od prvega dne, ko sem dobil vožnji na čas. Ob sebi sem imel mlado ekipo, kljub temu pa je tudi Jonas končal na 2. mestu. Baretke si še vedno ne znam prav nadeti, vendar je vsekakor lepa,« je povedal Roglič, potem ko je prejel svojo drugo txapelo, baskovsko baretko, ki pripada zmagovalcu. Zanj je bila to 52. zmaga v karieri, 13. v skupnem seštevku etapne dirke in peta zmaga v letošnji sezoni, ravno toliko jih ima letos Pogačar.
To je bil popoln dan za Rogličevo ekipo, ki je slavila dvojno zmago v skupnem seštevku. Drugouvrščeni Jonas Vingegaard je imel tokrat samo eno nalogo, kot senca se voziti za Pogačarjevim kolesom, to mu je uspelo do cilja in ubranil je mesto tik pod vrhom. Pogačar pa se je kljub kalvariji svoje ekipe zadnji dan povzpel s petega na končno 3. mesto.
»Pričakovali smo drugačen razplet. Nadzirali smo dirko, nato pa je napadla Astana. V spustu je prišlo do vrzeli zaradi enega od kolesarjev Ineosa. S Hirschijem sva poskušala ujeti prvo skupino, vendar je sledil najstrmejši klanec dneva, ki ni ustrezal McNultyju. Od tu se je zame začela več kot 40 km dolga dirka za končno 3. mesto, za katerega sem se boril do zadnjih metrov. Razplet je frustrirajoč, vendar takšno je kolesarsko dirkanje. Na vrhu klanca smo bili v popolni situaciji. Napadli so nas iz ozadja in izgubili smo nadzor, morda bi lahko več tvegali, vendar se tokrat pač ni izšlo,« je Pogi povedal po prvem letošnjem dvoboju z Rogličem.
Kmalu bosta na vrsti še dva enodnevna. Roglič bo prihodnjo nedeljo nastopil na dirki Amstel Gold, ki jo bo Pogačar izpustil, nato bosta oba na štartu Valonske puščice (18. t. m.) in dirke Liege–Bastogne–Liege (25. t. m.)
Še pred polovico le 111,9 km dolge 6. etape, v kateri so morali kolesarji premagati kar sedem vzponov, je Roglič potegnil odločilno potezo. In to ne navkreber kot običajno, temveč v vratolomnem spustu, pri katerem se je pridružil Baskom iz ekipe Astana, ki kot lastno dlan poznajo te ovinke. Adutov ekipe UAE Tadeja Pogačarja in nosilca rumene majice Brandona McNultyja ni bilo od nikoder.
Naslednji kilometri so razkrili taktično pretkanost ekipe Jumbo Visma (ta se v tem pogledu v zadnjih letih sicer ni posebej izkazala) in veliko zmoto pri tekmecih z arabskimi lastniki. Stavili so na McNultyja, ki mu je Roglič v 4. etapi »podaril« rumeno majico, potem ko se ni odzval na njegov napad, namesto, da bi na Pogačarja, ki je bil brez dvoma njihov najmočnejši kolesar na dirki, in edini, ki bi si se lahko v neposrednem dvoboju spoprijel z Rogličem.
Dobro načrtovana zaseda
Mladi Američan še zdaleč ni bil dorasel boju za končno zmago, Pogačar pa je po zaostanku v spustu trošil moči v vlogi njegovega pomočnika, čeprav se je kmalu izkazalo, da bi moralo biti ravno obratno. Zaseda Jumba Visme je bila namreč dobro načrtovana. Rogliču sta na pomoč priskočila ekipna kolega Sam Oomen in Antwan Tolhoek, ki so ju že prej poslali v pobeg, za nameček pa je za povečevanje razlike med njim in zasledovalci poskrbel pravi vlak kolesarjev Astane in Movistarja. V ozadju nihče ni pomagal ekipi UAE, pri kateri sta imela Pogačar in McNulty le nekaj kilometrov pomoč Marca Hirschija.
Največje breme lova je tako padlo na Pogačarja, ki je veliko moči porabil že pred naslednjim vzponom na Krabelin. Tu je McNulty dokončno pogorel, Pogačar pa je dobil zeleno luč, da sam poskuša rešiti, kar se še da. V klanec se je pognal za vodilno skupino in se ji približal le na 15 sekund, tedaj pa je na vso moč na pedala pritisnil tudi Roglič. Poskrbel je, da se njegov rojak, ki bi mu, če bi bil bolj svež, to morda uspelo, ni več vrnil v ospredje. Začel se je epski 50-kilometrski dvoboj na daljavo, v katerem sta tako v vodilni kot zasledovalni skupini levji delež opravila Slovenca.
Spredaj sta bila z Rogličem še Hugh Carthy (Education First) in David Gaudu (Groupama FDJ), vendar ste le izkoriščala njegovo zavrtje. Enako je bilo zadaj, le da se je za Pogačarjem »šlepalo« več kot deset kolesarjev. Če bi združili moči, Roglič najbrž ne bi zdržal v ospredju. Tako pa si je v izjemni vožnji na čas prikolesaril največ minuto prednosti ter jo več kot polovico obdržal tudi na sklepnem vzponu na Arrate. Na njem je gentlemansko etapno zmago prepustil Gauduju, ki mu je v zadnjih 20 km vendarle priskočil na pomoč pri narekovanju tempa, sam pa slavil svojo drugo končno zmago na dirki po Baskiji, na kateri je bil že najboljši leta 2018.
Užival od prvega dneva
»To je bila prava dirka, kratka in sladka. Bilo je izjemno težko, vendar se je na koncu vse dobro razpletlo, zato sem zelo srečen. Rad imam dirko po Baskiji, ker jer super težka. Zabaval sem se od prvega dne, ko sem dobil vožnji na čas. Ob sebi sem imel mlado ekipo, kljub temu pa je tudi Jonas končal na 2. mestu. Baretke si še vedno ne znam prav nadeti, vendar je vsekakor lepa,« je povedal Roglič, potem ko je prejel svojo drugo txapelo, baskovsko baretko, ki pripada zmagovalcu. Zanj je bila to 52. zmaga v karieri, 13. v skupnem seštevku etapne dirke in peta zmaga v letošnji sezoni, ravno toliko jih ima letos Pogačar.
To je bil popoln dan za Rogličevo ekipo, ki je slavila dvojno zmago v skupnem seštevku. Drugouvrščeni Jonas Vingegaard je imel tokrat samo eno nalogo, kot senca se voziti za Pogačarjevim kolesom, to mu je uspelo do cilja in ubranil je mesto tik pod vrhom. Pogačar pa se je kljub kalvariji svoje ekipe zadnji dan povzpel s petega na končno 3. mesto.
Še dva enodnevna dvoboja
»Pričakovali smo drugačen razplet. Nadzirali smo dirko, nato pa je napadla Astana. V spustu je prišlo do vrzeli zaradi enega od kolesarjev Ineosa. S Hirschijem sva poskušala ujeti prvo skupino, vendar je sledil najstrmejši klanec dneva, ki ni ustrezal McNultyju. Od tu se je zame začela več kot 40 km dolga dirka za končno 3. mesto, za katerega sem se boril do zadnjih metrov. Razplet je frustrirajoč, vendar takšno je kolesarsko dirkanje. Na vrhu klanca smo bili v popolni situaciji. Napadli so nas iz ozadja in izgubili smo nadzor, morda bi lahko več tvegali, vendar se tokrat pač ni izšlo,« je Pogi povedal po prvem letošnjem dvoboju z Rogličem.
Kmalu bosta na vrsti še dva enodnevna. Roglič bo prihodnjo nedeljo nastopil na dirki Amstel Gold, ki jo bo Pogačar izpustil, nato bosta oba na štartu Valonske puščice (18. t. m.) in dirke Liege–Bastogne–Liege (25. t. m.)
