Kriminal je pravljica z grdim koncem

V Ljubljano 5. oktobra prihaja ena najbolj kontroverznih žensk na Balkanu, 54-letna nekdanja profesionalna košarkarica Olivera Vasić Ćirković. V Festivalni dvorani bo predstavila svojo prvo knjigo od treh z naslovom Jaz, Pink Panter: izpoved, ki jo je napisala v grškem zaporu in je v Sloveniji izšla pri Založbi Učila. Olivera je bila vodja ene od skupin kriminalne združbe Pink Panter, ki je ropala predvsem po Grčiji, to je dobro poznala, saj je kar šest let igrala košarko za atenski klub Pagrati. Nikoli po državah bivše Jugoslavije, pravi: »Joj, kakšna revščina, samo stran od te bede. Bolje je, da se ubiješ, kot da se tam ukvarjaš s kriminalom.«

Knjiga ni promocija kriminala, poudarja, gre za avtobiografsko izpoved: trikrat so jo prijeli grški policisti, obsojena je bila na 32 let in pol zapora, odsedela je skupno osem let in pol. Grško sodišče je ugotovilo, da je njena skupina sodelovala v kar 1666 ropih, pri čemer se je sama kar 116-krat z avtom zaletela v izložbe draguljarn oziroma zlatarn. »To je bil način delovanja naše skupine, narediti kraval, razbiti izložbe, pri tem pa nikoli ne poškodujemo prodajalcev ali lastnikov zlatarn,« pove in doda: »Moja knjiga ni hvalisanje, ni obžalovanje, niti opravičevanje, iskanje krivca. Nikakor ni niti promocija kriminala niti njegovih akterjev, čeprav je večina od njih mojih dobrih prijateljev, ki se jim ne odrekam niti danes, ko je naša življenja ločila usoda.«

Začnimo od zadaj. Kdo je Olivera danes?

Zdi se, da gre za različna življenja. Večina misli, da sem zato, ker sem zločinka, slaba, ko sem bila košarkarica, sem bila dobra. Jaz sem primer, da je človek vedno isti. Tisto, kar delamo, je lahko slabo, pa vendar nas to ne definira. Sem primer močnega človeka, ki se mu je uspelo izvleči iz kriminala. Vsi imamo temno in svetlo stran, katero bomo bolj negovali, je odvisno od nas samih. Danes sem najbolj mirna varianta sebe, in to mi neskončno ustreza.

Bi kaj iz svoje preteklosti spremenili, ravnali drugače?

Nikakor, vem pa, da ne bi imela moči, da bi znova vse preživljala. Mislim, da je to bedasto, saj preziram kesanje, obžalovanje. Pa ne zato, ker bi bila ponosna na vse, kar se je zgodilo, ker nisem, a obžalovanje mi ni blizu.

Ste edina ženska, ki je kdaj pobegnila iz grškega zapora. Grški mediji vam rečejo junakinja, kraljica, ženska zmaj.

Pred mano je to uspelo samo enemu, moškemu, ki je v Grčiji tako rekoč mit, a on je imel pomoč od znotraj. Jaz sem svoj beg organizirala sama, kar pomeni, da sem bila dovolj zvita, da mi je uspelo.

Nihče vam ne more očitati, da niste vztrajni. Le nekaj mesecev po begu ste se lotili naslednjega podviga.

Moja največja vrlina je tudi moja največja slabost, torej vztrajnost. Moja vrlina je postala slabost, ko sem izbrala slabo pot. Zakaj nisem prepoznala, da je moja pot napačna? Ker je kriminal zelo resna oblika odvisnosti, lahko ga primerjamo z drogo, z odvisnostjo od iger na srečo. Dolgo se ne zavedaš, da je kaj narobe, ves čas misliš, da si ti ta, ki nadzoruje zadevo, vendar je ravno obratno. Šele ko sem se nehala ukvarjati s kriminalom, sem to dojela. Če bi me prvič, ko so me strpali v zapor, spustili s pogojno kaznijo, bi se me Grki zagotovo rešili. Tako pa so me spremenili v grozljivega kriminalca, ki je v naslednjih letih povzročil velikansko škodo.

So vaše knjige za vas neke vrste terapija?

Nikakor, jaz se zdravim z denarjem. Sem nekdo, ki ima rad denar, a ne v smislu, da ga grabim in nabiram. Prvo knjigo sem napisala iz upora, dolgočasja v zaporu, brez ideje, da bo uspešnica. Ko se ukvarjaš s kriminalom, normalni zunanji svet podcenjuješ. Knjiga je napisana zato, ker vsak drugi obsojenec razmišlja o tem, da bi napisal, kakšne krivice se mu dogajajo v zaporu, nikoli pa tega ne naredi.

Kako se je začela vaša kriminalna pot?

54-letna Olivera je o svojem kontroverznem življenju napisala že tri knjige, s prvo v slovenskem jeziku se bo predstavila oktobra. FOTO: osebni arhiv O. V. Ć.

V kriminal sem zakorakala počasi, ko sem spoznala moža. Ugotovila sem, da ima oblačila znanih znamk, in sicer v času, ko je bil v Srbiji embargo. Takrat je država na to, da živimo ilegalno, gledala skozi prste. V bistvu je moja generacija kolateralna škoda vsega, kar se je dogajalo v 90. letih. Ne rečem, da gre za opravičilo. Še vedno je kriminal na Balkanu, ker naše države to podpirajo. Gledala sem torej te preprodajalce oblačil, ki kupujejo ukradeno robo, nič ne tvegajo, enostavno registrirajo trgovino. Cel Beograd je vedel, da gre za ukradeno robo, a v moj show room so prihajali politiki, elita, glasbeniki, športniki, igralci. Ker bi lahko prodala več, sem začela sama kupovati, hoditi po trgovinah, ker so bili zame prodajalci prepočasni. Od vsega sem začela jemati velik delež in nezavedno postala del kriminalnega sveta. Oblačilom so sledile zlate ure, nakit. To je trajalo 15 let, devet let sem igrala dvojno igro. Vzporedno sem bila tudi športna direktorica v KK Zvezda.

Kdaj ste odkrili slikarski talent? Vaše slike krasijo zaporniške stene.

V zaporu, še sama sem se čudila. Imela sem osem let brezmejnega slikanja, sem samouka in mislim, da sem zelo dobra. Zagotovo je razlika med menoj in akademskimi slikarji, vendar menim, da sem zelo talentirana.

Kdo je skupini nadel ime Pink Panter?

Nemški policisti. V kriminalnem svetu se ljudje kar zgrozijo, če jim omenim, da sem bila del skupine Pink Panter. S to zgodbo in imenom je policija naredila eno mednarodno kriminalno skupino samo zato, da bi nam lahko pripisali organizirani kriminal, saj so zaporne kazni v tem primeru višje. Pa ljudi sploh ne poznam. Za veliko tatvino dobiš dve leti zapora, z oznako organizirani kriminal pa zraven še od pet do deset let.

Eno leto ste igrali košarko v Celju, tudi o tem obdobju pišete v knjigi. Vas nanj vežejo lepi spomini?

Bila je vrhunska košarkarica. FOTO: osebni arhiv O. V. Ć.

Vse najlepše lahko povem o življenju v Celju, gre za enega mojih najlepših obdobij. V Celje sem prišla s sinom in očetom. Bilo je predzadnje leto očetovega življenja, nanj sem bila zelo navezana. Slovenci so mi zelo blizu, saj se ne ukvarjajo z drugimi, kot je zelo značilno za ostale balkanske narode. Meni to ustreza, oče pa je bil šokiran. Spomnim se, ker se je rad družil, da je odšel iz bloka in vsakega ogovoril, dobro jutro, sosed, kako si, oni pa njemu nič ne odgovarjajo. Vem, da je bil jezen. Moj sin Nikola je imel takrat dve leti in pol, družil se je z otroki pred blokom. Spomnim se, da se je sankal in pride domov in ter po slovensko reče, 'kak mi je mrzlo, bogi bogi'. Pa pravi oče, 'sine, izgubili smo otroka, on govori v tujem jeziku'.

O zdaj že bivšem možu govorite spoštljivo.

Moj mož je bil moja velika ljubezen, a tudi ženskar pa še kriminalec. Prihajal in odhajal je, kakor se mu je zljubilo. Ločila sva se 2001. Imava spoštljiv odnos, trenutno je zaprt v Nemčiji, kjer je bil obsojen na 13 let zapora. V kriminalnem svetu se ne greš tega, da si po ločitvi kaj zameriš, naši problemi so bili tako veliki, da je bil zakon najmanj pomembna stvar.

Kaj s svojimi knjigami sporočate mladim?

Njih intrigira moj karakter, nelomljivost duha, ne kriminal, v njem so danes ostali dinozavri, mladi vidijo izzive drugje. Moje sporočilo mladim je enostavno; nikoli in nikdar v kriminal. Imam neverjetno srečo, da ima moj sin neverjeten karakter, da je močan kot jaz, da je vse pretrpel, zdaj pa je moja največja opora, ki mi daje moč za naprej. Presrečna sem, da ni narkoman, da ni kriminalec. Nikomur ne bi svetovala mojega življenja. Kriminal je pravljica z grdim koncem, nikoli se ne konča dobro. Lahko je vstopiti, a nikoli ne moreš izstopiti.