Kuhajmo z rokami, z očmi, poskusimo hrano – to je najboljši recept

V posodo presejemo moko, naredimo jamico, vanjo vlijemo toplo mleko, nadrobimo kvas in malce sladkorja. Počakamo 10 minut, da se naredi kvasec. Ob robu posode damo rumenjake, sol, vanilijev sladkor, limonino lupinco, rum, limonin sok in olje ter vse skupaj zgnetemo v testo. Gnetemo približno 15 minut, da bo testo lepo puhasto. Testo razdelimo na 16–18 delov in iz njih oblikujemo kroglice. Vsako kroglico pregnetemo v lepo kroglico, da bodo enakomerno vzhajale … (Recept iz knjige 220 stopinj poševno: preprosto, sveže in s kruhom pomazano.)

Zelo velika verjetnost je, da boste v dneh okoli fašenka, kot v Prekmurju pravijo pustu, prebirali prav ta recept za pustne krofe, saj je – poleg testa za pico s 100-odstotno hidratacijo, ki ga pripravljajo po vsej nekdanji Jugoslaviji – eden najbolj branih na blogu 220 stopinj poševno, ki ga ustvarja Prekmurka Urška Fartelj. A če iz naših kuhinj zdaj diši po krofih, smo lahko prepričani, da v tem obdobju iz kuhinje Farteljevih že diši po šunki, pirhih in drugih velikonočnih jedeh, kajti delo priljubljene kuharske blogarke zahteva, da tako rekoč ves čas živi v prihodnosti – ustvarja recepte za mesece vnaprej. Čebulne olupke za pirhe shranjuje že od božiča, božične recepte pa sestavlja že od septembra, za Lidlovo revijo Preprosto te jedi pripravlja celo julija, pred poletnim dopustom.

»In že takrat prvič iz škatel vlečemo božične okraske za dekoracijo – zato tudi vidite, da pri meni zdaj ni nobenega okraska več (s fotografom sva jo obiskala v začetku januarja; op. a.), saj sem komaj čakala tri kralje, da sem jih lahko pospravila,« z nasmeškom pokaže po lično in domačno urejenem stanovanju v Murski Soboti. »Večkrat me ljudje vprašajo, kaj bomo kuhali za božično večerjo, ampak mi imamo takrat povsem običajen obrok, saj smo že siti receptov za silvestrske in božične večerje, ki jih pripravljamo mesece prej. Ko narediš pet, deset ali petnajst takšnih večerij v treh mesecih z okrašeno mizo, prazniki izgubijo čar. Pred časom sem za neko revijo dejala, da si spet želim, da bi lahko božično drevesce postavila na sveti večer. Potem pa me je minuli božič, ko smo sedli in sem naveličana pogledala jelko, prešinila misel, ali jo lahko zdaj končno pospravim?! Božič ni več božič.« Vendar v svojem delu, ki je pravzaprav postal način življenja nje in njene družine, zelo uživa.

Pravi, da je po malem vključena širša družina, zapisani so namreč taščini, očetovi, mamini, babičini recepti, poleg teh pa tudi zgodbe, ki se skrivajo za njimi, zato marsikdo reče, da se njeni kuharski knjigi bereta kot leposlovje. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Njeni najbolj dišeči spomini iz otroštva so »vonj sveže pečenega kruha na nedeljsko jutro, od paradižnikove mezge pošpricana kuhinja, babičini buhteljni«, pravi pa, da njihova kuhinja nima značilnega vonja, saj tako rekoč vsak dan diši drugače, ker vsak dan pripravlja nove recepte. »Včeraj je dišala po kruhu s koruznim zdrobom in bananinem, zdaj diši po kavi, potem bo dišalo po korenčkovi juhi … Bananin kruh oziroma kolač sem včeraj delala zato, ker je ostalo veliko črnih banan. Tudi ko pripravljam recepte za podjetja, s katerimi sodelujem, poskušam narediti kaj iz sestavin, ki jih imam doma, saj se mi zdi škoda hrano zavreči.« Pri njih je torej vsak dan na meniju kaj drugega, vsi, mož Slavko ter otroka Maša in Max Luka, so gurmani, edina jed, ki se ponavlja, pa so hrustljave, zlato zapečene perutničke. Pravi, da so bile pred kratkim na mizi vsak teden, pa ne zato, ker bi bile tako posebne, ampak ker jih ima mož zelo rad. »Nam trem piščanec že pri ušesih ven gleda, ampak če jih mož obožuje … No, zdaj smo se dogovorili, da so na meniju vsaj vsak drugi teden.«

Pri ustvarjanju bloga in receptov sodeluje vsa družina, otroka in mož so predvsem pokuševalci – in če jim kaj ne gre najbolj v slast, tudi ne pride na blog. Mož, sicer odvetnik, je tudi režiser, kamerman, lučkar, kajti Urška Fartelj veliko ustvarja video recepte. »Včasih sem snemala sama, od zgoraj navzdol, saj to gre, ampak so podjetja ugotovila, da se prodaja moj obraz. Zato želijo na posnetku mene, saj mi zaupajo. Moji recepti so namreč napisani podrobno in tudi zato uspejo,« razloži in v smehu doda, da ima pri vsem tem svojo vlogo tudi kuža Google (med pogovorom se nam je smukal okoli nog), ki poje tisto, kar ne uspe.

Pravi, da je po malem vključena širša družina, zapisani so namreč taščini, očetovi, mamini, babičini recepti, poleg teh pa tudi zgodbe, ki se skrivajo za njimi, zato marsikdo reče, da se njeni kuharski knjigi bereta kot leposlovje. V svoji kulinariki tako skuša obuditi okuse in jedi iz otroštva, večkrat tesno vezane na Prekmurje, kjer je odraščala. »Prekmurska kuhinja je seveda del moje duše, korenin, ampak to so jedi, ki sem jih jedla kot otrok, danes pa prekmurska kuhinja ni več to, kar je bila nekoč, podobno kot velja za druge pokrajine. V Prekmurju ne jemo samo prekmurske gibanice in bograča, ampak jemo vse, hrana se spreminja, ljudje se selimo, vsak prinese nekaj svojega. Res je, da ponavadi vsaj delček tistega, kar poznamo iz otroštva, prenesemo svojim otrokom. Hrane, ki so nam jo pripravljali starši in stari starši, se spominjamo s posebnimi čustvi, zato ima drugačen okus.«

Ko opisuje tradicionalne recepte, vsakič napiše, kaj je spremenila, zamenjala, oziroma kakšen je izvirni recept. Doda, da so pri prekmurski gibanici morali izbrati en recept, ki je zdaj certificiran, da pa ima vsaka gospodinja v teh krajih svojega, ki je zagotovo pravi. Ne moremo reči, da recept njene babice ali prababice ni bil pravi, saj je bilo v vsaki vasi drugače. Res pa je, pristavi, da mora imeti tipična jed iz tega okolja še vseeno žmaj, okus po Prekmurju.

Kot pripoveduje, je danes kuhinja prilagojena, tako kot je bila kuhinja staršev posodobljena glede na tisto starih staršev. »Kuhaš, kar ima rada tvoja družina in kar je v nekem trenutku dostopno. Babica, ki ni imela hladilnika, je kuhala sezonsko, tudi mi se poskušamo držati tega, je pa res, da je danes vsa zelenjava na voljo tudi pozimi. Treba se je prilagoditi obdobju in letnemu času.«

Vrne se k zgodbi o tem, kako poskuša, ko ji denimo oče ali babica pripovedujeta o neki jedi, to poustvariti. »Zadnjič smo med pogovorom pri stari mami prišli do salovih pogač, ki jih nisem delala še nikoli prej. Salo je maščoba od pujsa, je na trebušnem delu in je drugačna od zaseke ali masti, saj je kremna. Ko jo zmelješ, postane mazljiva kot maslo. In iz tega so naše babice delale pogače,« pove in nadaljuje: »Pripravimo testo, vmes namažemo salo in na koncu dobimo pogačice, podobne francoskim rogljičkom, testo je podobno listnatemu. Ko sem staro mamo podrobneje vprašala o receptu, mi ni znala povedati, kakšne so količine, zato sem jo vprašala še, kakšno je testo na otip, saj vemo, da je kvašenega testa veliko vrst. Pa je povedala, da je testo podobno kot za potico, ampak bolj kompaktno. Tako sem vedela, da je dodala več moke …« V takšni, grobi obliki pride do recepta, potem pa ga mora sama napisati natančno, vse stehtati in izmeriti.

Kakšen pa je dobro napisan recept? Odgovarja, da se od blogarjev nekako pričakuje, da je recept zelo jasen in natančen, saj bi imeli sicer ljudje še več vprašanj, kot jih že imajo. Jedi ni težko skuhati, pravi, težje je vse natančno opisati. Tudi zato sama najbolj uživa, ko pripravlja novo jed za svojo družino, ne za podjetja, saj ji ni treba vsega tehtati. Takrat pokuša, okuša, si ogleduje, ali je testo premehko, presuho, ali mora dodati moko ali mleko. Najboljše so jedi, ki jih opazuješ. »Ko delam za blog ali podjetja, moram, če je testo premehko, natančno izmeriti, koliko žlic moke sem dodala … Nočem biti nesramna, ampak nekateri, ki kuhajo po navodilih, se vsega držijo kot pijanec plota in se vtikajo v velikost žlice. Tudi jajca so različne velikosti, ali naj bi to pomenilo, da moram začeti tehtati tudi jajca?« Svojim bralcem ne zameri, a želi, da kuhajo z rokami, z očmi, da pokušajo, saj je to najboljši recept za uspeh.

Njeni zvesti sledilci so se že navadili in ne postavljajo več toliko vprašanj, je pa med epidemijo, ko smo začeli vsi več kuhati doma, dobila veliko novih sledilcev, tudi mlajših, kuhajo srednješolci, mlade mame, zato vprašanja prihajajo vedno znova. »Ko se mi včasih zazdi, da nekdo postavi 'neumno' vprašanje, na primer, ali lahko v torti jagode zamenja z malinami, se poskušam postaviti v njihovo kožo, ko sama še nisem kuhala. Takrat se zavem, da je moja naloga, da jim razložim in poskušam stopiti nasproti. Da jim približam kuhanje in dam voljo, da poskusijo.« Veliko sporočil dobi od ljudi, ki so najbrž recept prebrali površno. Nekoč je denimo opolnoči reševala torto, ker je neka sledilka v biskvit namesto pol decilitra dala pol litra mleka … »Zadnjič me je neka gospa vprašala, ali damo v sladico, ki je bila servirana v štirih lončkih, pol litra ali pol decilitra džina. No, verjetno bi lahko dala tudi pol litra, ampak potem se sladica ne bi imenovala vesela, ampak pijana veganka.«

Poleg izročila njenih bližnjih se ji ideje za recepte porodijo še drugače. Včasih se to zgodi ob obisku pokopališča, ko se spomni na pecivo iz otroštva, ki so ga pogosto jedli, ali pa se na trgatvi spomni, kakšne rogljičke so jedli kot otroci. Nekaj novih jedi je prišlo tudi s poroko. Z družino veliko potujejo, hodijo po različnih deželah, obiskujejo gostilne: tam morda vidi neko jed ali samo fotografijo in se ji v glavi sestavi recept.

Bananin kruh oziroma kolač je dan pred našim obiskom delala zato, ker je ostalo veliko črnih banan. Tudi ko pripravlja recepte za podjetja, s katerimi sodeluje, poskuša narediti kaj iz sestavin, ki jih ima doma, saj se ji zdi škoda hrano zavreči. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Kamor potujejo, obvezno obiščejo tržnico, med njimi posebej omeni tisto v Barceloni, od koder pa ima še eno zanimivo zgodbo. Ta se začne z odgovorom na vprašanje, ali mi preprosto obstaja kakšna jed, ki je ne mara. »Ne prenesem vonja jeter, telo mi preprosto zavrača ta vonj, vse drugo pa sem do zdaj pokusila. No, vsekakor pa ne bi več jedla goloba​ na način sous vide (dolgotrajno kuhanje pri nizki temperaturi), sploh če jih pol ure prej hraniš sredi Barcelone,« pripoveduje z nasmeškom. Z možem sta šla tedaj na degustacijski meni v Celler de Can Roca, ki je bila več let zapored restavracija s tremi Michelinovimi zvezdicami. »To je bila edina hrana, ki sem jo kadarkoli v restavraciji dala iz ust, ker sem imela pred očmi golobe, ki sem jih tik pred tem hranila. Meso je bilo rožnato in psihično nisem bila pripravljena, da bi to pogoltnila, zato sem poskušala grižljaj elegantno izpljuniti, česar me je bilo malce sram.« Če torej ve, česa ne bi več jedla, pa ne zna odgovoriti na vprašanje, katera je njena najljubša jed. Četudi se bo morda to marsikomu slišalo čudno, hrana zanjo ni cel svet. Zadovolji se tudi s sendvičem s poli salamo, saj, kot pravi, ko pripravljaš tako različne jedi, imaš počasi vsega dovolj. Tudi otroka si večkrat zaželita nekaj »povsem navadnega«, navadno lazanjo, ne špinačne, bučkine ali korenčkove.

Danes si težko predstavljamo, da Urška Fartelj nekoč ni marala kuhati in ji tudi ni bilo treba. Po šoli in treningih jo je doma čakalo kosilo, pomivanje krožnikov se ji je zdelo nepotrebno opravilo, zato je nekoč mami dejala, da bi imela doma same krožnike za enkratno uporabo. Ko z možem še nista imela otrok, sta jedla v službi, »potem pa se je rodil otrok z vsemi alergijami in intolerancami, pa je bilo treba začeti kuhati. Zbolela sem tudi jaz, začela sem razmišljati, kako naprej. Služba me je vedno bolj utrujala, pika na i pa je bila, ko se mi je hči ovila okrog noge in vprašala 'mami, greš spet v službo'?«

Včasih je video recepte snemala sama, od zgoraj navzdol, saj to gre, ampak so podjetja ugotovila, da se prodaja njen obraz. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ustvarjanje receptov je danes njena zaposlitev in tudi zdravilo za njeno bolezen. »Ko ustvarjam, tehtam, pozabim na bolečino. Pravim, da sta kuhanje in peka kot nekakšna joga za možgane,« govori z zanosom. »Fokusiram se na detajle, pa naredim dvajset fotografij in potem ugotovim, da je gor sedela muha, in moram vajo ponoviti … Ko se koncentriram, ne čutim bolečine. In to je to. Potem je na mizi kosilo, otroka sta vesela, veliko smo skupaj – in radi smo skupaj. Prej, ko sem imela druge službe, tega nismo imeli, zdaj pa je drugače, ves čas sem doma in obenem ves čas v službi, kar nam ustreza.« To je njihov način življenja in zgodba, v katero verjamejo in s katero je prepričala tudi mnoge bralce. Pravi, da uspeh njenih kuharskih knjig verjetno tiči tudi v tem, da ko nekdo knjigo kupi in se mu kaj zaplete, ve, kje jo lahko najde in vpraša.

Meni, da danes ljudje še vedno kupujejo kuharske knjige, ker so med drugim bolj praktične kot brskanje po spletu med kuhanjem. Opazila je tudi, da kombinirajo video in napisane recepte: »Četudi je recept napisan podrobno, radi najprej pogledajo kratek video in kasneje lažje sledijo receptu, saj vidijo, kako nekaj primem, narežem. Potem pa gredo kuhat – a ne po videu, temveč po napisanem receptu, ker je tako lažje.« V prvi knjigi so »osnove«, druga je nekakšna nadgradnja prve, razdeljena na letne čase, v njenih receptih, polnih zgodb, pa se začutijo duša, čustva, vonjave, v njih je veliko družinskih fotografij. Na začetku, ko ljudje še niso bili vajeni takih receptov, ji je neka gospa rekla, da ji knjiga ni všeč, ker je kot družinski album. »Po eni strani je imela prav, saj je bila nekaj drugačnega, a če poznaš mene, mojo zgodbo, moje recepte, potem veš, zakaj taka knjiga.« In kakšna bo tretja knjiga, ki naj bi izšla spomladi? Narejena bo v stilu prve, razdeljena bo na predjedi, juhe, glavne jedi, sladice, solate … To bo družinska knjiga, v njej bodo zbrani recepti, ki bodo zagotovo všeč otrokom. V knjigi bo pristna hrana, za tolažbo in užitek, za vsakogar se bo našlo nekaj, »mislim, da mora biti kakšnih 15 odstotkov vse hrane – hrane za dušo«.