Mali veliki mož bo še plezal na rokometni Mt. Blanc
Little Big Man je bila ameriška filmska uspešnica z Dustinom Hoffmanom iz leta 1970. V rokometnem svetu je bil najbolj znameniti mali veliki mož slovenski selektor Ljubomir Vranješ, ki je s 168 cm vnašal zmedo med orjake in osvajal kolajne s Švedsko.
Ljubo je v deželi na sončni strani Alp našel svojega pravega naslednika, Staša Skubeta, in ga po nekaj letih vrnil v reprezentanco. Staš je kljub svojim 177 cm eden najboljših srednjih zunanjih igralcev v Evropi in bo Vranješev as iz rokava na januarskem evropskem prvenstvu na Madžarskem.
Skubetova športna kariera se bere kot kakšen potopisni roman po JV Evropi. Je otrok trebanjske rokometne šole in mlajši brat nekdanjega odličnega reprezentanta Sebastiana. V Trimu je skupaj s še enim nizkoraslim vrstnikom Miho Zarabcem s hitrostjo in lucidnostjo paral živce višjim tekmecem, njegove veščine so navdušile ljudi v Gorenju in Velenjčani bi bržčas leta 2014 osvojili naslov slovenskih prvakov, če se ne bi poškodoval organizator igre Staš Skube.
Kmalu je prerasel slovenske okvire in se odpravil na Madžarsko v Pick Szeged. Tam je imel dve odlični sezoni, a potem je poleti kot strela z jasnega prišel sms, da ni več zaželen v klubu. Odpravil se je v Vardar, z njim predlani osvojil ligo prvakov in se na poti na zaključni turnir v Kölnu maščeval bivšemu klubu.
Korone so se v Belorusiji lotili drugače kot večina drugih držav, ni bilo nobenega zaprtja, nobenih ukrepov. Ne vem, ali je bila odločitev pravilna, zdaj pravijo, da je ogromno okužb in smrti.
Evforija v Skopju je bila popolna, toda ni trajala dolgo. Klub je zapustil ruski mogotec Sergej Samsonenko in za sabo pustil ruševine. Skube se je z družino preselil v nemirno Belorusijo, kjer preživlja drugo sezono pri Meškovu iz Bresta. Pred kratkim je prišla novica, da ga čaka nov izziv, podpisal je triletno pogodbo s poljskim velikanom iz Kielc ...
Kdor ni pravi, nima v rokometu kaj početi
»Ja, res je bilo veliko vzponov in tudi nekaj padcev,« je kratek oris njegove poti pokomentiral Skube, ki smo ga ujeli med pravkar končano reprezentančno akcijo v Zrečah. Slovenci niso bili skupaj že pol leta, kmalu bodo na EP branili četrto mesto iz Švedske 2020.
Rokomet je običajno za velike fante, ampak tudi malce manjši smo lahko zelo dobri.
»Lepo se je bilo vrniti, pogrešal sem fante, reprezentanco, Slovenijo. Dolgo me ni bilo doma,« je domotožje premagal Skube, ki se je s sotrpini udeležil testiranja telesnih in morfoloških sposobnosti. »Normalno je, da so hoteli preveriti, v kakšnem stanju smo. To je vendarle zadnja akcija pred pripravami za evropsko prvenstvo. Mislim, da smo se vsi kar izkazali, ne nazadnje je sezona v polnem pogonu, in kdor ni pravi, nima v rokometu kaj početi,« se diplomantu fakultete za šport zdijo takšne stvari samoumevne in smiselne. »Šport se razvija, postal je znanost in takšni podatki so postali neprecenljivi.«
Staš je bil del mladinske reprezentance, ki je leta 2009 osvojila bron na SP v Egiptu, prav tam je 12 let pozneje debitiral za člansko vrsto na velikem tekmovanju. Vmes je izginil z radarja. Čez dobra dva meseca naj bi nastopil na euru v deželi, ki jo je kar dobro spoznal v Szegedu.
»Vsi smo optimisti, imamo dobro ekipo. Vse je mogoče. Prepričan sem, da bo na tem prvenstvu veliko presenečenj. Vsaka reprezentanca zna igrati rokomet, ni več tistih velikih razlik, kot so bile pred desetimi ali petnajstimi leti, tako da moramo povsem enako spoštovati Makedonce, Črnogorce in Dance. Sodimo v širši krog favoritov, upam, da nas bo pobožala sreča in bomo naredili dober rezultat,« se prednosti in slabosti zaveda Skube in prikima, da so Slovenci ostali nekaj dolžni po slabših predstavah na letošnjem SP ter še posebej na olimpijskih kvalifikacijah v Berlinu. »Absolutno moramo popraviti vtis. Morda ne razočaranje ali jeza, želja po dokazovanju pa je vsekakor narasla. V Egiptu smo bili še blizu in za malo zgrešili odločilne boje, v Berlinu pa si res nismo bili podobni.«
Med protesti brez treningov
Zdaj je drugo leto v Belorusiji, kjer ga prevevajo mešani občutki. »Kot bi imel dve povsem različni zgodbi na istem mestu. Lani smo dosegli zgodovinski uspeh s prebojem v četrtfinale lige prvakov, premagovali favorite, letos pa nam prav nič ne steče in smo edina ekipa brez točke.«
Prilaganje na življenje v neznani deželi sta mu olajšala rojaka, legendarni trener vratarjev Rolando Pušnik in soigralec Jaka Malus. Belorusija ni ravno na dobrem glasu v demokratičnem svetu. Avtokratski predsednik Aleksander Lukašenko je sprva zanikal obstoj koronavirusa, čez čas so se začeli burni protesti opozicije proti njegovemu režimu.
28
nastopov in 51 golov je doslej za Slovenijo zbral Staš Skube.
»Vse to je res, ampak igralci tega nismo občutili. Korone so se lotili drugače kot večina drugih držav, ni bilo nobenega zaprtja, nobenih ukrepov. Ne vem, ali je bila odločitev pravilna, zdaj pravijo, da je ogromno okužb in smrti. Je pa res, da ne povedo dejanskega stanja, zato tega ne bi komentiral. Bili so tudi protesti, ampak ne takšni kot v Minsku. Rekli so nam, naj ostanemo doma, tudi treningov nismo imeli v tistem času. Kar zadeva našo družino, moram reči, da smo se dobro znašli. Ko se bo iztekla naša zgodba v Belorusiji, jo bomo označili kot pozitivno.«
Kmalu ga bo pot zanesla v sosednjo Poljsko. »Srečen sem, da bom proti koncu kariere še tri leta igral v Kielcah. Tam imajo dobro ekipo, dober projekt. V hipu smo se dogovorili. Želim si vsaj še enkrat nastopiti na F4 v Kölnu, če ne dvakrat. Zastavili so si visoke cilje, pripeljali vrhunske igralce. Z optimizmom gledam naprej.«
Staš in žena Elvira imata sedemletnega sina Eneja in skoraj šestletno hčerko Saro. Že dolgo se potikajo po tujini. »Otroci se hitro prilagodijo, oba sta hitro osvojila ruščino. To je vendarle slovanski jezik in tudi na Poljskem ne pričakujem težav,« njihova mlada družina spremembe jemlje kot izziv. Otroka sta podedovala športne gene. »Enej je čisto nor na rokomet, zelo je zagrizen. Sara pa uživa v gimnastiki in plesu.«
Zbadljivke dodaten motiv
Strup je v majhnih stekleničkah in Staš je zelo smrtonosen za nasprotne obrambe. V ligi prvakov je med najnižjimi igralci. »Mislim, da je Luc Steins iz Pariza manjši, sem pa gotovo na stopničkah,« se je pošalil sogovornik, ki je od nekdaj vajen zbadanja. »Bila so hecanja, ampak vedno v šali. Še zdaj je tako. Rokomet je običajno za velike fante, ampak tudi malce manjši smo lahko zelo dobri. Morda so me kakšne zbadljivke samo še bolj podžgale, nikoli pa jih nisem jemal kot zlonamerne.«
Ko bo oddelal triletno pogodbo na Poljskem, bo že v 35. letu. »Devet let v tujini je kar veliko. Takrat bo verjetno čas, da se vrnem domov. Morda bi lahko še kakšno sezono odigral v domačem Trimu, ki mu gre dobro. V načrtu je tudi nova dvorana in zares bi bilo fino zaigrati v njej. Bomo videli,« Skube, ki želi tudi po koncu kariere ostati v športu, ne dela dolgoročnih načrtov. »'Dif' imam narejen, ali bom profesor v šoli ali trener, še ne vem. Vse ob svojem času.« Jasno pa je, kje bo živel: »V Ivančni Gorici se gradi hiša, poleti naj bi bila končana. Tam bo naš resnični dom. Saj pravijo, povsod je lepo ...«
