Mati hitro spoznala, da Diego ne bo računovodja
Feljton o Diegu Maradoni (2): Prvo žogo je pol leta skrival pod pižamo, da mu je ne bi ukradli.
Odpri galerijo
Maradona je tekmecu "prodal tunel" že v svoji krstni tekmi v argentinskem prvenstvu, 20. oktobra 1976. FOTO: Humberto Speranza/El Grafico
Če bi trdili, da je zgodba o Diegu Armandu Maradoni stereotipna zgodba o uspehu obetavnega fanta, ki se je prebijal iz najrevnejšega okolja in z nogometom zagotovil eksistenco celotni družini, bi zvenelo klišejsko. Eden od najboljših nogometašev, kar jih je proizvedla Zemlja, je bil v resnici že v otroštvu programiran za »največje stvari« v nogometni družini.
Diegu sta zagotovila plodne korenine že starša: oče Diego st. je bil potomec Gvaranov, mati Dalma Salvadora Franca potomka Italijanov – po očetu je dobil tipično južnoameriško igrivost, po materi italijansko nogometno inteligenco.
Ni čudno torej, da je postal popoln nogometaš. V resnici je bil težko pričakovan, saj je bil prvi moški potomec v revni družini, čeprav šele peti otrok po vrsti. Da je bila družina nogometno naravnana, je gotovo pomagalo: Diegov brat Raul je igral tudi za Boco juniors, pa v Španiji, Peruju, na Japonskem, tudi tretji brat Hugo je priplezal do argentinske reprezentance U-16.
Kljub vsemu so malega Diega sprva predvideli za računovodjo, vsaj tako si je želela mati. Toda tudi Dona Tota je hitro uvidela, da je njen načrt enostavno – slab. Ko je Diego pri treh letih od bratranca dobil v dar prvo nogometno žogo, sta Maradona in najbolj priljubljena igra v osončju podpisala pakt o sodelovanju, ki ga je 25. novembra 2020 prekinila šele višja sila.
Res je, 60-letni Diego Maradona je ostal zvest nogometu do smrti, še nedavno je vodil Gimnasio iz La Plate, torej iz mesta, v katerem je Argentina opravila generalko za mundial 2014 s slovensko nogometno reprezentanco.
Diego in žoga – to je bila ljubezen na prvi pogled. V naselju Villa Fiorito v okrožju Lomas de Zamora, kamor si danes ne upajo niti taksisti, če morajo stranko tam počakati, ni bilo veliko za početi.
Diegov oče je hitro opazil talentiranega mladeniča, kot zidar je nabiral nadure le zato, da je desetčlanska družina nekako preživela kot najrevnejša v tistem predelu širšega Buenos Airesa, mati pa je Diega ml. stoodstotno podpirala v njegovem otroškem igranju, s katerim je navduševal okoliške prebivalce. Na lokalnih igriščih je brez težav preigraval starejše in višje fante, briljiral z mojstrsko tehniko in pri osmih letih prvič opozoril nase funkcionarje tamkajšnjih klubov.
Naprej sta ga gnali edinstvena strast do igranja nogometa in – kot je pozneje priznal tudi sam – najmočnejša želja po uspešni profesionalni karieri, s katero bi staršema poplačal za vse trpljenje, odrekanje in žrtvovanje zanj. Diego je razkril, da mati pogosto ni jedla s pojasnilom, da ni lačna, njene besede pa je razumel šele pozneje.
Le dvanajst let je potreboval za krst v ekipi Los Cebollitas (Mlade čebule), s katero je nato nanizal 136 tekem brez poraza (!), med polčasi prvoligaških članskih tekem pa navduševal navijače – bil je pobiralec žog – s fantastično žonglersko tehniko. Ni čudno, da je sledil pri 15 letih najresnejši poziv: klic mladinske ekipe Argentinos Juniors, to je že bil vstop na odprto nogometno sceno v Argentini. Skavti so bili namreč navdušeni nad fantom, ki so ga krasili brezhibni driblingi, filigransko natančne podaje in nožna tehnika »dvajsetletnikov«.
Odtlej je šla njegova najstniška pot le navzgor. Deset dni pred 16. rojstnim dnem je debitiral v majici članske ekipe Argentinos Juniors (v majici št. 16) ter postal najmlajši nogometaš v zgodovini argentinskega prvenstva. Le nekaj minut po ognjenem krstu je tekmecu že »prodal« prvi »tunel« (žogo mu je poslal med nogama) in to je postala prva od njegovih pozneje številnih legendarnih potez.
Naslednje leto je pri starosti 16 let debitiral tudi v majici članske reprezentance Argentine, toda odlični najstnik je moral nato vendarle počakati na pravo priložnost in je po zaslugi selektorja Cesarja Luisa Menottija izgubil možnost, da bi pisal zgodovino tudi na svetovnem prvenstvu leta 1978.
(se nadaljuje)
Diegu sta zagotovila plodne korenine že starša: oče Diego st. je bil potomec Gvaranov, mati Dalma Salvadora Franca potomka Italijanov – po očetu je dobil tipično južnoameriško igrivost, po materi italijansko nogometno inteligenco.
Ni čudno torej, da je postal popoln nogometaš. V resnici je bil težko pričakovan, saj je bil prvi moški potomec v revni družini, čeprav šele peti otrok po vrsti. Da je bila družina nogometno naravnana, je gotovo pomagalo: Diegov brat Raul je igral tudi za Boco juniors, pa v Španiji, Peruju, na Japonskem, tudi tretji brat Hugo je priplezal do argentinske reprezentance U-16.
Tja si ne upajo niti taksisti
Kljub vsemu so malega Diega sprva predvideli za računovodjo, vsaj tako si je želela mati. Toda tudi Dona Tota je hitro uvidela, da je njen načrt enostavno – slab. Ko je Diego pri treh letih od bratranca dobil v dar prvo nogometno žogo, sta Maradona in najbolj priljubljena igra v osončju podpisala pakt o sodelovanju, ki ga je 25. novembra 2020 prekinila šele višja sila.
Res je, 60-letni Diego Maradona je ostal zvest nogometu do smrti, še nedavno je vodil Gimnasio iz La Plate, torej iz mesta, v katerem je Argentina opravila generalko za mundial 2014 s slovensko nogometno reprezentanco.
Maradona leta 1973, ko je igral za mladinsko ekipo Los Cebollitas (Mlade čebule). FOTO: Wikipedia
Diego in žoga – to je bila ljubezen na prvi pogled. V naselju Villa Fiorito v okrožju Lomas de Zamora, kamor si danes ne upajo niti taksisti, če morajo stranko tam počakati, ni bilo veliko za početi.
Diegov oče je hitro opazil talentiranega mladeniča, kot zidar je nabiral nadure le zato, da je desetčlanska družina nekako preživela kot najrevnejša v tistem predelu širšega Buenos Airesa, mati pa je Diega ml. stoodstotno podpirala v njegovem otroškem igranju, s katerim je navduševal okoliške prebivalce. Na lokalnih igriščih je brez težav preigraval starejše in višje fante, briljiral z mojstrsko tehniko in pri osmih letih prvič opozoril nase funkcionarje tamkajšnjih klubov.
Naprej sta ga gnali edinstvena strast do igranja nogometa in – kot je pozneje priznal tudi sam – najmočnejša želja po uspešni profesionalni karieri, s katero bi staršema poplačal za vse trpljenje, odrekanje in žrtvovanje zanj. Diego je razkril, da mati pogosto ni jedla s pojasnilom, da ni lačna, njene besede pa je razumel šele pozneje.
Navijače navduševal tudi kot pobiralec žog
Le dvanajst let je potreboval za krst v ekipi Los Cebollitas (Mlade čebule), s katero je nato nanizal 136 tekem brez poraza (!), med polčasi prvoligaških članskih tekem pa navduševal navijače – bil je pobiralec žog – s fantastično žonglersko tehniko. Ni čudno, da je sledil pri 15 letih najresnejši poziv: klic mladinske ekipe Argentinos Juniors, to je že bil vstop na odprto nogometno sceno v Argentini. Skavti so bili namreč navdušeni nad fantom, ki so ga krasili brezhibni driblingi, filigransko natančne podaje in nožna tehnika »dvajsetletnikov«.
Odtlej je šla njegova najstniška pot le navzgor. Deset dni pred 16. rojstnim dnem je debitiral v majici članske ekipe Argentinos Juniors (v majici št. 16) ter postal najmlajši nogometaš v zgodovini argentinskega prvenstva. Le nekaj minut po ognjenem krstu je tekmecu že »prodal« prvi »tunel« (žogo mu je poslal med nogama) in to je postala prva od njegovih pozneje številnih legendarnih potez.
Naslednje leto je pri starosti 16 let debitiral tudi v majici članske reprezentance Argentine, toda odlični najstnik je moral nato vendarle počakati na pravo priložnost in je po zaslugi selektorja Cesarja Luisa Menottija izgubil možnost, da bi pisal zgodovino tudi na svetovnem prvenstvu leta 1978.
(se nadaljuje)
