Med karanteno je po ljubljanskih alpah pretekel 450 kilometrov

Tisti, ki se še živo spominjamo, kako se je pred 29 leti osamosvajala Slovenija, se živo spominjamo tudi uspehov Jureta Koširja, enega največjih slovenskih športnih zvezdnikov v devetdesetih letih minulega stoletja. Uspehi njegovega smučarskega rodu in drugih športnih asov so mlado državo dvigali na noge.

V zgodovino se je Košir zapisal s tremi zmagami v svetovnem pokalu in slalomskim bronom na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994. Z znanjem, karizmo in poslovno žilico v športnem in smučarskem svetu ostaja še danes, vendar pri 48 letih v drugačni vlogi in z drugačnimi željami, kot jih je imel, ko je kot mladec brzel med slalomskimi količki. Da bi mladi – tudi njegovi trije otroci, 17-letna Alina, 15-letna Anika in 12-letni Jalen – v športu ali na katerem drugem področju lahko tudi doma udejanjili in unovčili svoj potencial.
 

Šport in dejavnosti, povezane z njim, so v zadnjih mesecih povsem obstali, njihov vnovični zagon pa je počasnejši kot na drugih področjih. Kako je koronska kriza zavrla vaše poslovno življenje?

Za marec sem načrtoval precej smučarskega programa, raznih dogodkov, potovanj, promocijskih dejavnosti. Marec in del aprila, ko je bilo še mogoče smučati, sta odpadla. Odpadle so tudi promocijske dejavnosti, ki so bile povezane z olimpijskimi igrami v Tokiu. Vsekakor je učinek korone tudi pri meni občuten.


 

Kaj pa zasebno? Ločenim staršem med karanteno najbrž ni bilo preprosto?

Pri nas ni bilo težav. Živimo blizu, otroci so bili izmenično en teden pri meni, en teden pri svoji mami. Največji izziv je bilo šolanje od doma. Alina je gimnazijka, Anika je zaključevala osnovno šolo, Jalen je bil v 7. razredu. Z vsemi sem se učil stvari, ki sem jih kot večina drugih staršev že pozabil. Težava je bila tudi, ker smo potrebovali toliko računalnikov. Koronski čas nam je sicer dal tudi vpogled v to, kako živimo in kako bi lahko živeli. Odnosi so bili bolj intenzivni, ker smo bili ves čas skupaj. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Odnosi med starši in otroki ter med partnerji so se poglobili.
 

Odraščali ste v Mojstrani, družinski dom ste imeli na Bledu, zdaj ste v središču Ljubljane. Kaj vam bolj ustreza, gorska idila ali mestni vrvež?

Nisem prvič v Ljubljani. Ko sem bil star 21 let, sem kupil prvo stanovanje v Ljubljani, že tedaj sem živel tu. Lahko bi živel kjerkoli, nisem obremenjen s tem, kje bi moral živeti, v katerem kraju, kako. Lahko pa primerjam način življenja. Slovenija je tako majhna, da si blizu vsega, kjerkoli si. To je krasna prednost. V Tokiu se morajo voziti dve uri, da gredo lahko na sprehod v gozd. V Ljubljani si že v nekaj minutah v nedotaknjeni naravi, zato zelo ustreza mojemu načinu življenja. Ni voženj, zato sem tudi raje v središču kot v predmestju.


 

Ko ste tekmovali, smo lahko rekli, da ste smučar. Spoznali smo vas tudi kot glasbenika, manekena, agenta, poslovneža. Kdo je Jure Košir pri 48 letih, v koliko različnih projektov ste vpeti?

Nočem se opredeliti za eno stvar, ker je to danes tudi nekoliko precenjeno. Dejaven sem na različnih področjih, največ se ukvarjam z ambasadorstvom za blagovne znamke, pri različnih projektih sem vključen tudi poslovno. Sodelujem s smučiščem Krvavec, z znamkama Nor­dica in Colmar ter tudi s Coca-Colo Slovenija, pri kateri bi moral biti letos fokus na OI v Tokiu.
 

Rdeča nit sta še vedno šport in smučanje. Katere »zadolžitve« v športu so bile za vas bolj naporne ali večji izziv, tekmovalne ali tiste, ki so sledile potem?

Telesno je bil tekmovalni del gotovo najbolj naporen. Vsakemu športniku, ki je še aktiven, povem, da česar koli se bo lotil po koncu tekmovalne poti, nič ne bo tako intenzivno, kot je tekmovanje na vrhunski ravni in profesionalni način življenja športnika. Tako ekstremno je, da se poznejši izzivi ne morejo enačiti s tem. Med tekmovalno kariero so se sproščala tudi močnejša čustva.


 

Zdaj je najbrž več razmišljanja z lastno glavo, ne nazadnje ste imeli med tekmovalno potjo trenerje in druge strokovnjake, ki so vam sestavljali trenažni proces in narekovali življenjski ritem?

To drži. Želim si sicer, da bi vse to, kar vem danes, vedel že v letih, ko sem tekmoval. Športna znanost in medicina sta izjemno napredovali v zadnjih 20 ali 30 letih. Športniki zdaj veliko pametneje trenirajo, kot smo mi. Prehod iz tekmovalne dobe je sicer lahko zoprn, ker dobiš občutek, da ti nič več ni treba početi, da nič ni več nujno. Vendar ni tako. V življenju je vedno treba nekaj početi. Če ne drugega, je treba skrbeti zase, za svoje telo, mentalno zdravje. Treba se je truditi še naprej. Nekateri športniki ob koncu kariere mislijo, da bodo naenkrat povsem prosti. Tako sem mislil tudi jaz, a bilo je daleč od tega. Čim prej ugotoviš, da je tako, bolje je zate.


 

Smučanje ni tako bogat šport, da bi si veliko smučark ali smučarjev zagotovilo eksistenco do konca svojih dni. Bi si, če bi bili ob koncu kariere povsem preskrbljeni, privoščili »upokojensko« življenje pri 34 letih?

Nekateri lahko rečejo, da si je mogoče zagotoviti eksistenco s smučanjem, ne velja pa to za veliko smučarjev. Sam po koncu kariere nikakor ne bi dal vseh štirih od sebe. Vedel sem, da bi rad delal naprej, približno sem tudi vedel, kaj bi počel. Mladim športnikom sem hotel pomagati priti do uspeha. Zelo me je zanimalo, kako bi se znašel v vlogi trenerja. Vendar sem se zavestno odločil, da v to ne bom šel, ker sem imel dovolj potovanj, dolge odsotnosti od doma. Imel sem majhne otroke, to bi bilo nemogoče uskladiti. Trenerski posel v smučanju je zelo zahteven, zdoma si še več kot tekmovalci. Zame je bilo to nemogoče izvesti. Bi pa rad videl, kako bi se odrezal v tej vlogi. So pa še drugi načini, s katerimi lahko pomagaš mladim športnikom, in nekaterim tudi sem.
 

Usmerili ste se v poslovni, trženjski del. Na tekmovanjih so merilo doseženi rezultati, za visoko tržno vrednost šport­nika pa nemalokrat niti zmage niso dovolj, kajne?

Rezultati pri tem dandanes igrajo vse manjšo vlogo. Nemogoče je, da se vrhunski športnik ali vsaj ekipa okoli njega ne bi ukvarjala še z veliko drugimi stvarmi, ki oblikujejo ime in blagovno znamko športnika. Z družbenimi omrežji, digitalizacijo se je marsikaj spremenilo. Včasih je bilo vse to nepomembno. V ciljni areni je bilo nekaj novinarjev, nato je bila na sporedu še novinarska konferenca. To si opravil v eni uri in si bil glede komuniciranja z javnostjo prost do naslednje tekme. Danes pa je vsak korak lahko zabeležen. Po eni strani moraš biti bolj pazljiv, kaj počneš, po drugi pa precej lažje ustvarjaš in usmerjaš svojo blagovno znamko.


 

Zdi se, da vam je to šlo dobro od rok, gotovo najbolje med slovenskimi smučarji vašega rodu.

Nisem kaj dosti znal in vedel o tem. Poskušal sem biti takšen, kot sem. Ne bi rekel, da mi je to godilo, ni pa me motilo, če sem govoril o svojih čustvih, razlagal, kako sem se počutil, povedal tudi kaj zanimivega. Nekatere pa to precej moti. Zdi se mi, da sem bil prijazen in spoštljiv do tistih, ki so se ukvarjali s spremljevalnimi službami. Tudi do sponzorjev sem poskušal biti korekten in opraviti svoj posel. Na pravi način sem predstavljal blagovne znamke, ki so me sponzorirale. Športniki morajo to vzeti kot del svojega posla. Na splošno pa je v Sloveniji problem spoštovanje in razumevanje tega, kaj vse je potrebno, da dosežeš vrhunski rezultat.
 

Je to le slovenska težava?

Ne, dojemanje, kako priti do uspeha, se je povsod podrlo. Ljudje vidijo, kako je nekdo ustvaril nekaj iz nič, in pomislijo, da lahko tudi sami nekaj naredijo iz nič. Trdo delo je podcenjeno, s tem se nikomur ne da izgubljati časa. Mnogi mladi mislijo, da jim mora uspeti na hitro. V športu ni tako. To je tako sistematična zadeva, da ne moreš preskakovati stop­nic. Piramida uspeha se gradi počasi, širše ko so postavljeni temelji, višje gre lahko konica. Treba je biti natančen, eksakten in predvsem priden.


 

Če to preneseva na sedanji slovenski smučarski rod. Kdo premore vse to, morda Žan Kranjec?

Kranjec ima odlične delovne navade, to se vidi že po njegovem telesu. Poleg tega je izpopolnil tehniko. Delal je z glavo. On je popoln paket. V minuli sezoni je nastopal zelo suvereno, samozavestno. To mu je v preteklosti manjkalo, ni si upal iti povsem po robu. Nekatere tekme v minuli zimi pa so bile že takšne, Adelboden, Alta Badia ... Škoda, da je nato naletel na dve tekmi v izjemno slabih razmerah, v visokih temperaturah in na mehkem snegu se ni najbolje znašel. V Kranjski Gori bi lahko še kaj popravil, vendar je tekma odpadla. Upam, da bo imel v naslednji sezoni spet takšno priložnost in bo dosegel enkraten uspeh.
 

Svetovnemu vrhu se bliža tudi Meta Hrovat, ki je letos navdušila s 3. mestom na Zlati lisici v Kranjski Gori …

Je super smučarka. Ne poznam njenega pristopa in načina razmišljanja, včasih pa dobivam občutek, da si nalaga preveč bremena. Med njenim smučanjem se zdi, da je preveč neučakana, to se pozna v napakah. Okolica veliko pričakuje od nje, ima potencial, da ta pričakovanja sčasoma udejanji.
 

O potencialu Ilke Štuhec ni dvoma, tudi o njeni trdoživosti ne. Za seboj ima že sedem operacij kolen, si predstavljate, da bi se tako kot ona po poškodbah vedno znova vračali v svetovni vrh?

Koleno so mi operirali le enkrat, in še to ne vezi. Enkrat sem si zlomil roko, drugih hujših poškodb na srečo nisem imel. Kdor ni prestal tako hudih poškodb, ne more razumeti, koliko mučenja je po­trebnega, da se vrneš na določeno raven. Da vsaj približno telesno, motorično funkcioniraš. Večkrat iti skozi to, kakor je šla Ilka, je res hudo. Treba ji je izkazati spoštovanje, ker se vedno znova s takšno vnemo vrne na delo in nazaj v vrh. Ilkina zgodba je fascinantna. Poznam jo od njenega 16. leta, ko smo nekaj let tudi delali skupaj. Na žalost so se težave s koleni pri njej začele dokaj hitro, njena volja in ljubezen do smučanja pa sta izjemni.
 

Glede poškodb je bila povsem drugačna zgodba pri Tini Maze, ki v izjemni karie­ri ni imela hujših tegob. Kaj je bil njen ključ do uspeha?

Predvsem v njeni spremenjeni miselnosti. Andrea Massi jo je postavil na druge tire, na drugo pot. Spremenil je njeno naravnanost, ki se je v kombinaciji z izjemno kondicijsko pripravo počasi preslikala na sneg. Zame je bila to nora zgodba, ki je ne bo lahko ponoviti. To mora biti poseben odnos, bržkone je bil mogoč tudi zaradi tega, ker sta partnerja. Znotraj večje ekipe je to težje izvesti. Kar sta ustvarila, je vsekakor za športno zgodovino.


 

Po številčnosti je bil zgodovinski vaš rod, v katerem je imela Slovenija več kot pol ducata močnih slalomskih adutov. Je kaj takšnega še ponovljivo ali bodo slovensko smučanje reševali osamljeni otočki v reprezentanci?

Težko si predstavljam slovensko reprezentanco, ki bi še imela devet smučarjev med prvih 30 na svetu. Zdaj je baza poklicnih smučarjev precej ožja, slovenska reprezentanca se po razpoložljivih sredstvih ne more primerjati z velikimi. Tudi konkurenca se je dodatno zaostrila. Super bo, dokler bomo še imeli te vrhunske otočke. Slovensko smučanje še vedno obeta. Imamo nekaj smučarjev v svetovnem vrhu, imamo nekaj smučarjev, ki se temu bližajo. Je pa nekaj starostne luknje med najboljšimi in tistimi, ki prihajajo. Še vedno pa premoremo entuziazem in željo, ne nazadnje tudi znanje.
 

Zdi pa se, da je smučanje vedno manj ljudski šport in vse bolj konjiček tistih, ki si ga še lahko privoščijo.

Te teze ne bi zagrabil. Opirati se samo na to, da je smučanje drago, ne zdrži. Treniranje smučanja je drago, da se spravimo na smuči, pa ne potrebujemo veliko. Za petletnika ali sedemletnika je mogoče kupiti rabljeno opremo za 50 evrov. Mogoče je »štamfati« po hribu, kot smo to nekoč počeli mi. Težavo vidim v naravnanosti staršev v sodobnem življen­ju. Komu se še ljubi v soboto ali nedeljo vstati ob šestih zjutraj in iti na Stari vrh? Te energije zdaj manjka, čas nam kradejo stvari, ki nam ga včasih niso. Zelo malo staršev vloži energijo v to, da otroke spravijo v gibanje. Slovenci pa še vedno radi smučajo, ogromno jih hodi na odprtje, zaprtje sezone, zimske počit­nice. Februarja sem bil na Kronplat­zu, komaj sem verjel, da je lahko tam toliko Slovencev. Še vedno imamo radi smučanje, nekaj drugega pa je tekmovalno smučanje.


 

Bi bili vi ravno tako vrhunski smučar, če bi odraščali v sedanjih razmerah?

Ne vem. Ko sem odraščal v Mojstrani, pri športu ni bilo veliko izbire. Lahko si postal hokejist na Jesenicah, smučarski skakalec v Planici ali alpski smučar. O nogometu, košarki ali drugih igrah ni bilo govora. Nisem vedel, kaj se dogaja v širnem svetu. Ni bilo informacijskih vplivov. Zdaj že vsak osemletnik gleda, kako v Ameriki igra Luka Dončić, predvsem pa spremljajo vsak njegov korak, kako se oblači, katere copate nosi. Naše odraščanje je bilo precej drugačno. Televizija ni igrala velike vloge, razen ko smo ob nedeljah gledali tekme svetovnega pokala, to je bil praznik.
 

Pa so vas takrat zanimali drugi športi?

So, kar dobro sem se preizkusil tudi v drugih panogah. Vedno me je zanimalo, kako bi se odrezal v ekipnih športih, moja prva otroška želja je bila, da bi bil smučarski skakalec. Opremo sem imel že doma, vendar je moja mama rekla, da je to prenevarno. Na srečo ni vedela, da smučanje ni nič bolj varno. A še dobro, da se nisem odločil za skoke, ker bi bil s svojo postavo stežka vrhunski skakalec. S Francijem Petkom sva bila sošolca in sva bila precej različna tipa.


 

Kako gledate na sedanje velike slovenske zvezdnike? Paleta športov, v katerih so v vrhu, je precej širša kot v vaših časih.

To so planetarni zvezdniki. So to, česar v devetdesetih letih nismo imeli. Kar je dosegel Luka Dončić, njegova razpoznavnost, to je noro. Imamo tudi Gorana Dragića, ki je legenda Miamija, tam ga vsi poznajo. Imamo še Jana Oblaka v nogometu, Primoža Rogliča v kolesarstvu in mnoge druge. Morali bi biti veseli, da imamo takšne ase, predvsem glede na to, koliko se pri nas vlaga v šport. Če bi to preslikal v filmsko industrijo, bi bili to igralci, ki bi dobivali oskarje. Glede tega smo fenomen.
 

Kakor kaže, bodo vlaganja v šport še manjša.

Šport bo zelo na udaru. Vsi govorijo o gostinstvu, turizmu, debate o športu ni veliko. Dejstvo je, da se država ne ukvarja veliko s športom, ne govorim le trenutno, tako je že 20 ali 30 let. Veliko je sistemskih napak, ki onemogočajo lažje delovanje klubov in zvez. Naš koncept društev je zastarel. Podjetjem, ki so pripravljena vlagati v šport, bi morali ponuditi davčne olajšave. Zdaj se vsi napajajo iz istega vodnjaka, vsi trkajo na ista vrata. Z neko javno razpravo, delovno skupino bi lahko zagnali spremembe. Črpanje iz države blagajne ni rešitev za slovenski šport, država mora olajšati pogoje njegovega delovanja. Tu je veliko rezerve. Glede na to, kako tujina napreduje, kakšne zneske vlagajo, me skrbi, kako bomo še držali korak z bogatimi državami, razkorak je vedno večji.


 

Šport ima težave v svetovnem merilu. Kakor smo videli pri teniških turnirjih Novaka Đokovića, virus hitro kaznuje vsako nepremišljeno potezo pri oživljanju tekmovanj.

Bomo videli, kako se bodo razvile stvari. Ne predstavljam si smučarske tekme s prazno ciljno areno ali Planice brez gledalcev. Vsekakor moramo še vedno biti previdni. Ker je Đoković številka ena na svetu, mu sponzorji ne bodo obrnili hrbta, za njegov ugled pa je to precejšen udarec.
 

Dejali ste, da starši ne vlagajo več dovolj energije v to, da bi se otroci gibali. Med koronskimi omejitvami se je zdelo, da se rekreira vsa Slovenija …

Tisti, ki o tem malo bolj razmišljamo, smo se več gibali. Tudi sam sem se precej bolj posvetil rekreaciji. Da bi mladino spet na polno navdušili za gibanje, je druga stvar. Sami ne gredo več ven, ne lovijo se več, ne igrajo se ravbarjev in žandarjev. Igrišča samevajo tudi, ko ni omejitev zaradi virusa.
 

Kako svoje otroke navdušujete za gibanje, bodo šli za vami v vrhunski šport?

Treba jih je spodbujati. Sin teče z mano ali pa greva skupaj v hribe. Pri dekletih je malo težje. Najstarejša Alina ob gimnaziji hodi še na srednjo baletno šolo in ima fizično kar zahteven vsakdanjik. Anika, ki je morda motorično največji talent, pa se je vrgla v petje, čeprav je bila državna prvakinja v umetnostnem drsanju do 12 let. Nikoli nisem napovedoval, da bodo moji otroci športniki, predvsem jih nisem silil v to. Podpiram jih v tistem, kar radi počnejo in jim daje veselje. Ta čas ne kaže, da bi kateri postal vrhunski športnik. Jalen je še dovolj mlad, da bi se lahko odločil za kaj takšnega, je pa tudi on začel igrati klavir.


 

V medijih smo zasledili, da ste med karanteno veliko tekli. Zakaj tek in ne kakšen drug način gibanja?

Že pred petimi leti sem imel obdobje, ko sem veliko tekel. Bil sem dobro pripravljen, udeležil sem se berlinskega maratona. Zdaj sem se spet lotil bolj sistematično. Vsak drugi dan sem tekel, med karanteno sem pretekel okoli 450 kilometrov. Izmišljeval sem si tudi ljubljanske »alpske ture«. Tekel sem iz centra na Rožnik, nato na Ljubljanski grad in Golovec. Na dan se je nabralo med osem in 15 kilometrov. Tek in hoja sta najbolj naravna načina gibanja. Kolo je zame problematično, še iz smučarskih dni imam težave s hrbtom in sem težko sklonjen nad krmilom. Smučanje tudi ni naravno gibanje, položaj je prisilen. Tek in hoja pa sta tisto, za kar smo bili narejeni. Najmanj težav imam po teku ali hoji v hribe. Zelo rad hodim nanje, spet so mi zelo pri srcu. Kakor kaže, to pride z leti.
 

Ste imeli pri teku v glavi določen cilj?

Nimam več tekmovalnih vzgibov, imam pa željo, ki si je še ne upam povsem razkriti. Ko bom star 50 let, si želim opraviti bolj ekstremen podvig. Lahko povem le, da ne bo tako ekstremen, kot so podvigi Ivice Kostelića, in da ne bo zimski, temveč poletni. Rad bi se nagradil in se motiviral, da se bom pripravljal.
 

Omenili ste težave s hrbtom. Vrhunskega športa se drži sloves, da pušča tekmovalcem dolgotrajne telesne posledice, jih čutite?

Ne poznam nikogar, ki ne bi občutil posledic tekmovalne kariere. Pred kratkim smo imeli zbor našega smučarskega rodu, rojenega med letoma 1970 in 1980, s katerim se srečamo enkrat na leto. Ko se pogovarjaš z nekdanjimi bojnimi tovariši, vsak kaj potarna. Nekoč me je nekdo vprašal, ali me kaj boli. Odgovoril sem, da me boli že 30 let. Navadiš se živeti z neko bolečino, veš, kaj lahko povzroči poslabšanje. Navadiš se delati tisto, kar ti lajša bolečine. S tem živiš. To je del našega posla, po drugi strani pa te vse boli tudi, če nič ne delaš.


 

Vas sicer kaj muči EMŠO, abraham ni več daleč, to pa so leta, ko tudi najbolj dejavni občutijo, da niso več tako močni in prožni, kot so bili nekoč?

S tem se ne obremenjujem, zanimivo mi je, da bom kmalu abrahamovec. Skrbim zase, sem toliko discipliniran, da vem, da moram delati zase. Ne morem več igrati nogometa, košarke, to sem moral omejiti zaradi težav s hrbtom. Je pa super, če grem z družbo v hribe, na tek. Dobro je, če se človek prediha in očisti glavo.
 

V mladih letih ste imeli ventil tudi v glasbi. Bi spet izbrali rap, če bi se zdaj lotili takšnega projekta?

V tistih časih je bil rap pri nas še skoraj popolna neznanka. Zato nas je tudi navdušil. Bil je toliko alternativen, da se je vsakemu zdelo nekaj novega. Zdaj je to del glavnega glasbenega toka. Precej spremljam glasbo, vendar ne zgolj rap. Opazujem, poslušam, analiziram. Glasba me še vedno zelo zanima, ne čutim pa potrebe, da bi jo še ustvarjal. Glasbo gledam tudi skozi oči svojih otrok, o tem se veliko pogovarjamo. Predstavil sem jim glasbo, ki sem jo poslušal v njihovih letih. Poskušam jih kaj naučiti o zgodovini, veliko mladeži danes ne ve, kdo so Rolling Stones ali U2.
 

Kaj pa posluša Koširjev podmladek?

Anika je velika navdušenka nad Billie Eilish, peljal sem jo na njen koncert v Barceloni, kjer se nam je uspelo zriniti do odra in je bila nepopisno srečna. Alino sem peljal na koncert raperja J. Cola v Berlin. Jalen večinoma sledi sestrama, dobro pa se mi zdi, da tudi mene kaj vpraša o glasbi.


 

Vaša družina in vi se veliko pojavljate v rumenem tisku in na družbenih omrežjih. Tračarsko sceno ste doživljali tudi v drugačnih časih, koliko se je spremenila v treh deset­letjih, odkar ste začeli smučarsko kariero?

Zdaj je bolj agresivna, možnost pa je tudi, da mediji objavijo tisto, kar sam objaviš. Če je zanimanje zate, lahko sam usmerjaš, kaj se vidi in kaj ne. Tudi mediji so se spremenili, takšnih pogovorov, kot ga imava midva, skoraj ni več. To pogrešam. Vse je postalo instantno. Slikica in en stavek. Dobivam občutek, da se le zapolnjuje neki prostor brez kakovostnih vsebin. Nerad posplošujem, vendar je tega veliko.
 

So šli pri vas že kdaj čez mejo, je bilo objavljenega kaj neresničnega?

Marsikaj je bilo, vendar ne bi govoril o tem, nima smisla obračunavati za nazaj. To je voda pod mostom. Včasih si jezen in razočaran nad ljudmi, od katerih ne bi pričakoval, da bi naredili kaj takšnega. Specifika Slovenije je tudi to, da se med seboj vsi poznamo. Ti odnosi so drugačni kot v ZDA, kjer je veliko brezosebnega. Pri nas se veliko dogaja na osebni ravni.
 

Poslovno pa vam ustreza, da se pojavljate na spletu, mar ne?

Poslovno nekateri zahtevajo, da se pojavljaš. Tudi pri športnikih je to obvezno. Objave na družbenih omrežjih, objave s ključnikom ali pripetkom blagovne znamke. To je sodobni način marketinga, ki je drugačen kot nekoč.


 

Nekoč je veliko pozornosti vzbujalo vaše rivalstvo in prijateljstvo z Albertom Tombo. Imata še stike z nekdanjim italijanskim šampionom?

Imava stike, tudi med karanteno sva govorila, ko je bil doma v Bologni. Lani smo bili za kratek čas na oddihu pri njem na Sardiniji. Bilo je super, obujala sva spomine, predvsem pa je hotel spet tekmovati z mano. Tudi po 50. letu je še vedno tekmovalen. Tekla sva v hrib in plavala. Zabaven je, zdi se mi, da ima še vedno enak pristop, kot ga je imel v tekmovalnih časih. Če ga poznaš, se mu kar nasmejiš.
 

Kdo je zmagal v vajinem izzivu?

V šprintu v hrib je bil hitrejši, čeprav mu zmage nisem prepu­stil brez boja. V plavanju pa sem bil hitrejši, je vendarle pretežek. Še vedno pa je telesno zelo dobro pri­pravljen, redno vadi, veliko da na to, kako deluje njegovo telo.
 

Za konec, kje se vidite čez deset let in kaj si želite za svoje otroke, da bi šli po svetu s trebuhom za kruhom ali da bi postali uspešni doma?

Želim si, da bi imeli otroci možnost uspeti doma. Bil sem po vsem svetu in vem, kakšne so razmere. Nikjer se ne cedita med in mleko. Slovenija je enkratna. Imamo izjemne naravne danosti in imamo tudi človeški potencial. Za mlade je treba ustvariti razmere, ki jih bodo pre­pričale, da bodo ostali doma in ustvarili še lepšo državo, kot jo imamo. Zase pa si želim, da bi imel čim več časa za dejavnosti, ki so mi všeč, ne vidim se na kakšnih visokih položajih, za to niti nimam želje. Morda pa bom takrat že dedek, zakaj ne.