Med totalitarizmom in populizmom

Starosta med ruskimi mednarodnimi analitiki Fjodor Lukjanov trdi, da Moskva in Zahod ne najdeta več skupnega jezika za pogovarjanje, veteran ruske opozicije Grigorij Javlinski pa opozarja, da imajo Rusi na izbiro samo dve politiki, putinizem in populizem, pri čemer je ena bolj zla od druge.

Že naslov komentarja, ki ga je pred dnevi za spletišče ruske provladne televizije Russia Today napisal Lukjanov, je napovedoval ostre besede glavnega urednika revije Russia in Global Affairs, voditelja sveta za tujo in obrambno politiko in enega od direktorjev mnenjskega središča Valdajski klub: »Liberalni svetovni red je mrtev, toda neuspeh nesrečnega obiska predstavnika EU Borrella v Moskvi je dokazal, da večina Zahoda tega še noče dojeti.« Po njegovih besedah je bil v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je sodobna Rusija vzniknila iz pepela Sovjetske zveze, Zahod najbolj pri močeh in je ponujal edini realističen vzoren model.

A časi so se od takrat drastično spremenili, le da tega vsi v Bruslju in Washingtonu še niso opazili. Kot primer je analitik navedel sedanji odziv Moskve na obtožbe Zahoda zaradi aretacije in obsodbe opozicijskega politika Alekseja Navalnega, ki se je pred kratkim vrnil z zdravljenja v Nemčiji. Ko so se nekoč dogajale podobne peripetije okoli naftnega giganta Jukosa in njegovega lastnika Mihaila Hodorkovskega ali anarhistk iz skupine Pussy Riot, so ruske oblasti na očitke Zahoda odgovarjale po »zahodno« in se – pa čeprav včasih nerodno, grobo in čustveno – sklicevale na pravno državo in neodvisnost sodišč. »Zdaj je drugače. Zahodne kritične pripombe bodisi ignorirajo bodisi se iz njih norčujejo,« je ugotovil Lukjanov.



Ta razkol med politiko liberalne dobe in sedanjo realnostjo je po njegovih besedah lepo ponazoril nedavni obisk »zunanjega ministra« Evropske unije Josepa Borrella v Moskvi. »Kot običajno je bilo pred njegovim prihodom tudi nekaj pozitivnih pričakovanj, a se je žal pokazalo, da je med Moskvo in Brusljem tako velik prepad, da ga običajna diplomacija ne more premostiti,« je zapisal starosta ruske mednarodne analitike. Rusija in Evropska unija ne najdeta več skupnega jezika, med njunim načinom delovanja, razmišljanja in razumevanjem etike pa je popolno navzkrižje. To se je po prepričanju Lukjanova zgodilo zato, ker je liberalni svetovni red, ki je bil zakoreninjen v moči institucij in pravil, dočakal svoj konec. Z družbenimi in političnimi standardi, ki so veljali za univerzalne, je nekoč veljal za zgled, »zdaj pa skoraj vsaka država gre po svoji suvereni poti in poskuša doseči večji politični, ekonomski in ideološki nadzor na domačem prizorišču«.



Kakor je zapisal analitik, so liberalni standardi začeli zamirati zaradi dveh razlogov. V svetu se je okrepila vloga držav, ki jim nista skupni zahodna kultura in tradicija in nočejo več igrati po pravilih, ki jim jih postavlja Zahod. Drugi razlog je »notranji«, saj so zaradi globokih sprememb v zahodnih državah te postale manj privlačne kot zgled za druge. Po besedah Lukjanova se zdaj v starih formah skriva nova vsebina, liberalne vrednote pa so postale navaden politični instrument. Tako svetovalec za nacionalno varnost prejšnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa John Bolton, »zagrizeni ameriški nacionalist, odkriti zagovornik skrajnodesničarskih ideologij, ki bi ga le težko označili za borca za človekove pravice in svoboščine«, to vlogo odigra, ko v intervjuju napade Moskvo zaradi obsodbe Navalnega.

Drugi primer, ki ga ponudi Lukjanov, je še bolj poučen. Ko je pred kratkim ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski dal čez noč zapreti tri opozicijske televizije, so na Zahodu njegovo odločitev podprli. Če bi si nekaj podobnega drznil storiti njegov ruski kolega Vladimir Putin, bi se vsem zmešalo od groze. »Nekateri bi rekli, da so to dvojni standardi, resnica pa je, da standardi ne obstajajo več,« je dodal analitik.

Svet se spreminja, Rusija pa ostaja ista

Morda podobno zanimivo, vsekakor pa precej bolj odmevno analizo, v kateri se je osredotočil na razčlembo ruskega notranjepolitičnega prizorišča, je pred dnevi objavil eden od redkih preživelih veteranov dejanske ruske opozicije, Grigorij Javlinski. Dolg članek z naslovom Brez putinizma in populizma je izzval veliko osuplosti, jeze in ogorčenja zlasti med privrženci Navalnega, saj v njem 68-letni ustanovitelj liberalne stranke Jabolko ne prikaže le žalostnega stanja, v katero se je v zadnjih desetih letih, odkar so se začeli protesti proti Kremlju, pogreznila putinska Rusija, temveč opozori tudi na brezidejnost in nevarnost populističnega gibanja nacionalista Navalnega.



Medtem ko so komentatorji moževali, da je zaradi Navalnega ruska oblast »prestrašena« in da se ji »majejo tla pod nogami«, je po besedah Javlinskega ta dvakrat organizirala Putinovo zmago na predsedniških volitvah, aneksirala Krim in zanetila prelivanje krvi v Donbasu, poslala vojsko v Sirijo, da se bori v tamkajšnji državljanski vojni, se prek plačancev vmešala v spopade v Afriki, prek povsem podrejenega parlamenta sprejela cel sistem represivne zakonodaje, pripravila uspešen referendum o ustavnih spremembah, ki so Putinu omogočile, da ostane na oblasti še dvanajst let po letu 2024, ter uspešno ustvarjala ozračje zatiranja drugače mislečih in iskanja notranjih in zunanjih sovražnikov.

Po drugi strani pa je Javlinski prepričan, da se v zadnjih desetih letih, odkar so se začeli protesti proti Putinu, ni glede njihove množičnosti in značaja skorajda nič spremenilo. »In to je optimistična ocena,« je dodal. Po njegovih izračunih je letos januarja šlo na ulice precej manj ljudi kakor v letih 2011, 2012 in celo 2019. Kakor pravi opozicijski politik, ne glede na številčnost protesti niso za Kremelj nikoli predstavljali nobenega problema, glavni realni rezultat te protestne dejavnosti pa je bila zgolj rast števila aretiranih in političnih zapornikov, medtem ko ni nihče poskušal vzpostaviti družbenega pritiska in se boriti za njihovo osvoboditev. »V takšnem položaju bi bil še en krog protestnih akcij pot k še večjemu razočaranju. Celo v štabu Navalnega so to dojeli in izjavili, da trenutno ne bodo pošiljali ljudi pod pendreke,« je zapisal Javlinski.

Po njegovih besedah je bila obsodba Navalnega politična, a takšne da so bile doslej vse igre okoli tega opozicijskega politika, ki se je z razgaljanjem korupcijskih poslov zgolj vključil v »podtalni boj znotraj elit«. Ni mu bilo težko najti privržencev, saj »so v Rusiji praktično vsi prepričani v obstoj gigantske korupcije«, a početje Navalnega je po besedah Javlinskega, ki je pred tremi leti na predsedniških volitvah z 1,05 odstotka nabranih glasov pristal na petem mestu med kandidati, »politični populizem, ki se sprevrača v nacionalizem in posledično vodi v ostre spopade, kar je danes nevaren globalni trend. Rusija ni pri tem nobena izjema«. Opozicijski veteran je prepričan, da blogerjevo razgaljanje korupcijskih škandalov na žalost nima in ne more imeti nobenih posledic za njihove glavne igralce, edini učinek razkrivajočih filmov Navalnega je podžiganje primitivnih strasti. »V Rusiji razvnemanje razrednega populizma, izzivanje spopada med revnimi in bogatimi, ne bo privedlo do ničesar dobrega,« je posvaril Javlinski.

Po njegovem mnenju je politična usmeritev Navalnega populizem in nacionalizem. Zato je navedel besede nekdanje sovjetske disidentke Valerije Novodvorske, ki se je borila proti oblastem v Kremlju vse do svoje smrti pred sedmimi leti; ta je že med prvim valom protestov proti Putinu posvarila, da lahko Navalni postane »voditelj ponorelih množic, celo z nacističnimi nagnjenji«. »Če bo množica šla za Navalnim, državo v prihodnosti čaka fašizem. Zelo me skrbi ta val, ki se zdaj dviguje, ker se ne dviga le proti Putinu. Dviga se za nedemokratično Rusijo. Dviga se za nekdanji komunizem ali za bodoči fašizem. In Navalni je eden od potencialnih voditeljev tega novega pogubljenja,« je decembra 2011 legendarna borka za človekove pravice povedala v pogovoru za opozicijski radio Eho Moskve.
 

Populistični nacionalist?

Ko je Putin na prelomu tisočletja prišel na oblast, so se zahodni mediji kar po vrsti spraševali, kdo je ta »gospod Putin«. Takšnega vprašanja si niso nikoli postavljali, ko so poročali o velikem borcu proti korupciji in Putinovem nasprotniku Navalnemu. Kakšna je sploh njegova politična usmeritev? Je levičar, neoliberalec, nacionalist ali sredinski liberalec? Kaj Rusom sploh ponuja kot svojo rešitev in politično vizijo?

Ruska novinarka Katja Kazbek, ki zdaj živi v New Yorku, je pred kratkim na twitterju zapisala, da le malo ljudi ve, »da je Navalni zagret nacionalist in rasist, ne pa zgolj blondinec, ki nežno poljubi svojo ženo, preden gre v zapor«.



Zraven je objavila videoposnetek iz leta 2007, na katerem v zobozdravnika preoblečeni Navalni, ki je podpisan kot »diplomirani nacionalist«, poziva k deportacijam priseljencev. Po njegovih besedah samo tisti, ki nimajo nič v glavi, dojemajo nacionalizem kot nasilje. Na posnetku »zobozdravnik« Navalni udari po ogromnem plastičnem zobu in izjavi: »Zob brez korenine je mrtev zob. Nacionalist je tisti, ki noče, da bi besedo Rusija oddaljili od ruskih korenin.«



»Pomisli o prihodnosti, postani nacionalist,« se na koncu filmčka izpiše čez zaslon.

Še bolj razvpit je videoposnetek, v katerem »diplomirani nacionalist« primerja prišleke iz kavkaških predelov njegove lastne države s ščurki, a ker so preveliki, da bi jih lahko potolkli z običajnim orožjem copato, Navalni v studiu napadalca, ki je oblečen v tradicionalna čečenska oblačila, enostavno ustreli. »V takšnem primeru priporočam pištolo,« izjavi Navalni, potem pa se video konča z velikim napisom: »Strelno orožje bi moralo biti dovoljeno.«



V zahodnih medijih ni pogosto omenjeno, da v nasprotju z Javlinskim Navalni nikoli ni nasprotoval ruski priključitvi polotoka Krima. Tudi o tem, da so ga zaradi nacionalističnih izjav pred leti vrgli iz stranke Jabolko, le redko poročajo. Kazbekova je pred kratkim v intervjuju izjavila, da je Navalni najprej resda preiskovalni novinar, hkrati pa je nedvomno populist, ki rad sledi trendom. Zato je med demokratsko predvolilno kampanjo v ZDA podprl Bernieja Sandersa, ko je na začetku letošnjega leta Twitter »utišal« odhajajočega ameriškega predsednika Trumpa, pa je zapisal, da je to »nesprejemljiva cenzura«. Ko so ga novinarji nemške revije Spiegel po domnevni zastrupitvi z »novičokom« vprašali o njegovih nekdanjih stališčih, ki jih razgaljata omenjena posnetka, je Navalni odgovoril: »Moji pogledi so enaki kot takrat, ko sem vstopil v politiko.«