Nova Gorica in Goriška brda bodo ta konec tedna odeta v rožnato barvo. Giro d'Italia četrtič gostuje v samostojni Sloveniji, 15. etapa se bo sicer začela in končala onstran meje, v Gradežu in Gorici, vendar bodo dve uri v središču pozornosti slovenske ceste in bržkone tudi navijači. Te je pričakovati ob cestah, čeprav bo to zaprta prireditev brez gledalcev.

Slovenski prireditelji obiskovalcev ne vabijo ob ceste, preganjali pa jih tudi ne bodo, če bodo upoštevali veljavne epidemiološke ukrepe ter navodila radarjev in policistov. V Sloveniji bo potekalo 43 km od 147 km dolge trase, od tega 39 km v Goriških brdih in 4 v Novi Gorici.



Koliko bo ob naših cestah gledalcev, je mogoče samo ugibati. Če sodimo po tem, da so turistične zmogljivosti na Goriškem že lep čas zasedene, še zdaleč ne bodo prazne, čeprav med nekaj manj kot 170 kolesarji na dirki ne bo imen, ki najbolj vlečeta, Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.

Slovenci bodo stiskali pesti za Jana Tratnika, po padcu Mateja Mohoriča v 9. etapi osamljenega slovenskega jezdeca v karavani, ki je nedaleč od tu, v San Danieleju del Friuli, lani dobil 16. etapo Gira. »Upam, da bom tisti pravi in bom zadel pobeg. Ta je najverjetnejši, a tudi v 10. etapi je bil načrtovan uspeh pobega, vendar je ekipa Bora Hansgrohe nadzirala potek dirke. Tudi profil 15. etape ustreza Petru Saganu in Bora bo naredila vse, da nadzoruje etapo. Zagotovo imam velike cilje, potrudil se bom po najboljših močeh, da si ne bom imel kaj očitati, ko pridem v cilj,« je za Radio Slovenija dejal 31-letni Idrijčan, s katerim se strinja tudi Martin Hvastija.

»To je ena lažjih, prehodnih etap Gira, zdi se kot nalašč za ubežnike, ki pa bi jim lahko načrte prekrižala Saganova ekipa. Tratnik bi moral za vrhunski rezultat ujeti pravi pobeg, kar ne bo enostavno, saj je pričakovati, da bo nešteto poskusov in kombinacij. Če bo Jan ujel pravo, bo imel možnosti za zmago,« je za Delo dejal nekdanji slovenski profesionalec, edini, ki se je na Giru soočil z vzponom na Zoncolan iz Sutria.


 

Za gladiatorje in mazohiste

Ta ne bo del slovenske etape, temveč zaključek današnje 14. etape, ki bi lahko premešala vrstni red na vrhu skupnega seštevka, v katerem kraljuje Egan Bernal (Ineos). »Samo zadnji kilometri so skrajno zahtevni, pred tem je cesta relativno enostavna in široka. Kljub temu pa sodi med ekstremne klance,« je Hvastija povedal o 14,1 km dolgem vzponu s povprečnim naklonom 8,5 odstotka, v katerem se kolesarji dvignejo za 1199 metrov. Brutalni so sklepni trije kilometri s povprečnim naklonom 13 odstotkov in največjimi strminami pri 27 odstotkih. V Giro so ga vključili samo leta 2003, ko je zmago slavil Gilberto Simoni, svoj zadnji napad pa je uprizoril rajnki Marco Pantani, ki je končal na 5. mestu.



Giro je šel odtlej še petkrat na Zoncolan, vendar vedno iz Ovara (10,5 km, 11,5-odstotni naklon, 1735 m višinske razlike). »Tako zahtevni klanci so na velikih dirkah trend zadnjih 15 let. Prireditelji si želijo gladiatorje na kolesih. Z Ovara se nisem nikoli povzpel, vendar ne z ene ne z druge strani to ni vzpon, ki bi ga komu priporočil. Ko je bil Simoni pred leti na maratonu Franja, mi je dejal, da tudi on tu ni užival. Zoncolan in podobni vzponi so za kolesarske mazohiste in tiste, ki mislijo, da morajo sebi ali drugim kaj dokazati,« je furlansko »pošast« orisal Hvastija.