Na srečo so se uresničile sanje, ne kolesarska mora

»Vsak kolesar sanja o rumeni majici, te sanje so se mi uresničile,« je Primož Roglič povedal, potem ko je svoji zbirki rožnatih in rdečih majic iz Gira in Vuelte dodal še rumeno na Touru. Poleg datuma, 6. septembra, si velja zapomniti še kraj, ki je po naključju ali ne eden najsrečnejših za slovensko kolesarstvo.

Laruns je malo znan pirenejski zaselek, v katerem prebiva okoli 1200 duš, vendar bi ga veljalo obiskati že, da bi videli, kje se je že dvakrat pisala zgodovina slovenskega kolesarstva. Laruns je dvakrat doslej gostil cilj etape Toura, leta 2018 je zmagal Primož Roglič, letos Tadej Pogačar. Za nameček je tukaj »Rogla« prišel do zgodovinske prve slovenske rumene majice, o kateri je morda sanjal že Franc Abulnar, ko je leta 1936 kot prvi Slovenec nastopil na Touru.



Dočakali smo jo z Rogličem, nekdanjim smučarskim skakalcem, ki je postal najboljši kolesar na svetu. Če bi bil drugi na svetu, bi bil bržčas tudi drugi v Sloveniji. Ta čas se zdi njegov najnevarnejši tekmec Pogačar, ki mu je v deveti etapi »speljal« tudi etapno zmago.

»Za to mu moram čestitati, dobro se je odrezal, ko sva se nazadnje med seboj pomerila v četrti etapi, je bil vrstni red obraten,« je o zmagi devet let mlajšega rojaka povedal 30-letni Roglič, ki se je moral to pot sprijazniti z drugim mestom. Da pa ne bo pomote, Roglič Pogačarju ni prepustil zmage: »Prvi cilj je bila rumena majica, vendar sem si želel tudi etapno zmago, če ne zaradi drugega, za moje ekipne kolege, ki so spet ves dan neutrudno delali zame.«



Dan je bil res sanjski za slovensko kolesarstvo, vendar ni veliko manjkalo, da bi se namesto sanj uresničila nočna mora. Roglič in Pogačar sta na vrhu zadnjega vzpona na prelaz Marie Blanque šprintala za bonifikacijske sekunde in Pogačar je s prvim kolesom zadel zadnje Rogličevo kolo, lahko bi padla oba, a sta ostala na kolesih. »Lahko bi izločila drug drugega, takšno je kolesarstvo. Takoj sem se opravičil Tadeju, na srečo se je vse dobro razpletlo,« je za TV Slovenija dejal Roglič. Zanimivo je, da je tudi Pogačar storil enako, češ da bi trenutek njegove neprevidnosti lahko oba drago stal. Nista krivila drug drugega, temveč prevzela vsak svoj del odgovornosti …
 

Dumoulin se je umaknil sam

Roglič pa je ta konec tedna popolnoma prevzel odgovornost za dosežke svoje ekipe Jumbo Visma. V Pireneje je šla z dvema papirnatima kapetanoma, z njih se je spustila z le enim pravim vodjo. Tom Dumoulin se je v osmi etapi prelevil v Rogličevega pomočnika, na zadnjem vzponu je narekoval oster tempo, nato pa omagal in zaostal za dve minuti.



»To je bila Tomova odločitev, mi smo si želeli, da bi imela do tretjega tedna oba status kapetanov. Tom se ni počutil najbolje in je ocenil, da bo lahko največ storil v vlogi pomočnika. Mislim, da je podcenil svoje zmožnosti. Ko se je to zgodilo, nismo imeli radijske povezave. Ko smo izvedeli, kaj se dogaja, je bilo že prepozno,« je povedal športni direktor Grischa Niermann.

Četudi se taktično dirka ne odvija povsem po načrtu, se v nizozemski ekipi ne morejo pritoževati nad vrstnim redom na vrhu. Roglič ima v rumeni majici 21 sekund prednosti pred Eganom Bernalom in 28 pred Guillaumom Martinom ter ostaja prvi favorit za zmagoslavje v Parizu.

Niti pomisliti si ne želimo, da bi se kaj nepredvidenega zgodilo na današnji prosti dan, ko bodo test na koronavirus naredili vsem v karavani Toura. Rezultati bodo menda znani šele jutri zjutraj …