Najlepši dvoboj v slovenski športni zgodovini
Čeprav sta bila tekmeca, sta Tadej Pogačar in Primož Roglič na najbolj časten način branila naše barve.
Odpri galerijo
Tadej Pogačar in Primož Roglič skupaj pišeta slovensko kolesarsko pravljico, morda smo bili v teh dneh na dirki po Franciji priča njenemu najbolj bleščečemu poglavju. Skupaj sta stala na odru za zmagovalce na Elizejskih poljanah in kljub temu, da sta bila srdita tekmeca, nikoli nista izgubila spoštovanja drug do drugega. To je lekcija, ki bi se je morali naučiti tudi v drugih družbenih sferah, pravi Tomo Levovnik.
Polovico tega zapisa bi lahko porabili za naštevanje športnih asov, ki so slovensko dobro ime ponesli v svet z izjemnimi predstavami in zmagami v najostrejši svetovni konkurenci. Najbolj aktualna sta ta čas Roglič in Pogačar, pa Goran Dragić, ki z Miamijem ostaja v boju za naslov prvaka v košarkarski ligi NBA, iz katerega je že izpadel Luka Dončić.
Ta dvojica je bila na čelu slovenske košarkarske reprezentance, ki je leta 2017 osvojila naslov evropskega prvaka. Podvig Rogliča in Pogačarja je po odmevu soroden tej zmagi, je pa vseeno drugačen. Luka in Gogi sta nosila dres z državnim grbom, če smo navijali za enega, smo tudi za drugega, Rogla in Pogi pa sta nosila dres vsak svoje poklicne ekipe in zmagal je lahko samo eden. Za nameček se je dirka razpletla z nepričakovanim zasukom, po katerem je predvideni narodni junak Roglič moral zmago prepustiti devet let mlajšemu rojaku. Kljub tekmovalnemu in čustvenemu šoku se nista predala strastem, ki jih sproža velik ego, značilen za največje športne ase.
»To je eden od velikih športih uspehov in ni samo tekmovalen. Vanj je vpleteno tudi medsebojno spoštovanje športnikov. Čeprav sta bila tekmeca, sta Pogačar in Roglič na najlepši in najbolj časten način branila slovenske barve. Tudi tako sta dokazala, da sta ena od največjih športnikov v slovenski zgodovini. Vseskozi sta imela zelo korekten odnos, se pozdravljala in se spodbujala, tega v posamičnih športih med tekmeci običajno ne vidimo,« je dejal Tomo Levovnik, dolgoletni športni delavec, nekoč trener v smučarski reprezentanci, ustanovni član Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik veslaške zveze …
»Pogačarjeva zmaga je bila povsem športna, tragedija ali sreča športa je, da zmagovalca ne moreš nikoli določiti vnaprej. O vsem je odločala njuna kakovost. Tudi zaradi medijskih zapisov smo dobili občutek, da je Roglič pravi in edini, zato smo vsi navijali zanj. Pogačar pa je bil veliko presenečenje, to je prešlo v veliko športno zmago, ki jo je tudi Roglič zelo dobro prenesel. To je bil eden lepših slovenskih nastopov na največjih svetovnih tekmovanjih. Vedno povzdigujemo olimpijske igre, Tour pa je za kolesarje gotovo nad dirko na OI. S tega zornega kota so to dogodki, ki ne gredo le v naše, temveč svetovne anale,« je Levovnik opozoril na odmevnost največjih slovenskih športnih dosežkov, ki jih tisti, ki radi mahajo z zastavami ob velikih zmagah, morda ne cenijo dovolj.
»Slovenski politiki in funkcionarji nikoli niso bili v takšni vlogi. Biti v vrhu svetovne scene je bilo dano malo Slovencem v znanosti, kulturi, športu in še ne kakšnem področju. Bojim se, da nimamo pravih sogovornikov, ki bi znali v vsakdan preliti ta nacionalni naboj. Janez Polda je nekoč dejal, da gre za nacion, in zdaj gre res za nacion. Za nekaj, česar noben zunanji minister ali drug politik ne more doseči. To, da pride francoski predsednik, ne z nemško-francoskim vlakom, temveč zaradi kolesarjev, in se pokloni Slovencu, zmagovalcu – to so dimenzije, ki jih bo moral doumeti naš politični svet. Razočaran sem, da danes ni čutiti prave dimenzije ponosa. Zame je nerazumljivo, da je Hojsova interpelacija pomembnejša od svetovnega dogodka, na katerem nastopamo in zmagujemo Slovenci,« je Levovnik prepričan, da si šport zasluži več pozornosti in bolj oprijemljivo podporo.
»Nekateri se morda bojijo korektnega tekmovanja, v katerem vedno zmaga najboljši, najbolje pripravljen in najbolj sposoben. To bi moral biti motiv za vse dejavnosti v Sloveniji. Kar nekaj jih je na vrhunski ravni, ne samo v športu, temveč tudi v znanosti, medicini in na še katerem področju, vendar so vsi v drugem in tretjem planu,« na zapostavljenost družbenih podsistemov opozarja Levovnik, ki ga ni prepričala zadnja pobuda o davčni politiki, s katero bi naše športne milijonarje, ki se selijo v davčno ugodnejša okolja, prepričali, da bi še naprej polnili domačo davčno blagajno.
»Že velikokrat so imeli možnost, da bi uredili davčno zakonodajo, nespodobno je zdaj, ko sta Roglič in Pogačar vroča, mahati s tem in si tako nabirati politične točke. Sicer pa tu prav tako ne gre samo za športnike, temveč tudi za znanstvenike, gospodarstvenike in kulturnike, ki živijo v tujini. Ne smemo biti sebični in se potegovati samo za športnike,« je povedal Levovnik in poudaril, da ni naloga države, da poskrbi le za nekaj deset športnikov, ki v tujini služijo milijone.
»O tem, da potrebujemo boljšo davčno politiko, čivkajo že vrabci. Stimulativno za razvoj športa ter za sponzorje in donatorje, da se bo šport po socialni plati še razvijal tudi za tiste, ki nimajo denarja, so pa talenti,« je naš sogovornik opozoril na stanje v slovenski športni bazi, za katero upamo, da bo še naprej vzgajala pogačarje, rogliče, dončiće, dragiće, iličiće, oblake. Čeprav slavimo dvojno zmago na Touru, večina slovenskih športnih društev finančno diha na škrge.
Polovico tega zapisa bi lahko porabili za naštevanje športnih asov, ki so slovensko dobro ime ponesli v svet z izjemnimi predstavami in zmagami v najostrejši svetovni konkurenci. Najbolj aktualna sta ta čas Roglič in Pogačar, pa Goran Dragić, ki z Miamijem ostaja v boju za naslov prvaka v košarkarski ligi NBA, iz katerega je že izpadel Luka Dončić.
Ta dvojica je bila na čelu slovenske košarkarske reprezentance, ki je leta 2017 osvojila naslov evropskega prvaka. Podvig Rogliča in Pogačarja je po odmevu soroden tej zmagi, je pa vseeno drugačen. Luka in Gogi sta nosila dres z državnim grbom, če smo navijali za enega, smo tudi za drugega, Rogla in Pogi pa sta nosila dres vsak svoje poklicne ekipe in zmagal je lahko samo eden. Za nameček se je dirka razpletla z nepričakovanim zasukom, po katerem je predvideni narodni junak Roglič moral zmago prepustiti devet let mlajšemu rojaku. Kljub tekmovalnemu in čustvenemu šoku se nista predala strastem, ki jih sproža velik ego, značilen za največje športne ase.
»To je eden od velikih športih uspehov in ni samo tekmovalen. Vanj je vpleteno tudi medsebojno spoštovanje športnikov. Čeprav sta bila tekmeca, sta Pogačar in Roglič na najlepši in najbolj časten način branila slovenske barve. Tudi tako sta dokazala, da sta ena od največjih športnikov v slovenski zgodovini. Vseskozi sta imela zelo korekten odnos, se pozdravljala in se spodbujala, tega v posamičnih športih med tekmeci običajno ne vidimo,« je dejal Tomo Levovnik, dolgoletni športni delavec, nekoč trener v smučarski reprezentanci, ustanovni član Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik veslaške zveze …
Sreča in tragedija
»Pogačarjeva zmaga je bila povsem športna, tragedija ali sreča športa je, da zmagovalca ne moreš nikoli določiti vnaprej. O vsem je odločala njuna kakovost. Tudi zaradi medijskih zapisov smo dobili občutek, da je Roglič pravi in edini, zato smo vsi navijali zanj. Pogačar pa je bil veliko presenečenje, to je prešlo v veliko športno zmago, ki jo je tudi Roglič zelo dobro prenesel. To je bil eden lepših slovenskih nastopov na največjih svetovnih tekmovanjih. Vedno povzdigujemo olimpijske igre, Tour pa je za kolesarje gotovo nad dirko na OI. S tega zornega kota so to dogodki, ki ne gredo le v naše, temveč svetovne anale,« je Levovnik opozoril na odmevnost največjih slovenskih športnih dosežkov, ki jih tisti, ki radi mahajo z zastavami ob velikih zmagah, morda ne cenijo dovolj.
»Slovenski politiki in funkcionarji nikoli niso bili v takšni vlogi. Biti v vrhu svetovne scene je bilo dano malo Slovencem v znanosti, kulturi, športu in še ne kakšnem področju. Bojim se, da nimamo pravih sogovornikov, ki bi znali v vsakdan preliti ta nacionalni naboj. Janez Polda je nekoč dejal, da gre za nacion, in zdaj gre res za nacion. Za nekaj, česar noben zunanji minister ali drug politik ne more doseči. To, da pride francoski predsednik, ne z nemško-francoskim vlakom, temveč zaradi kolesarjev, in se pokloni Slovencu, zmagovalcu – to so dimenzije, ki jih bo moral doumeti naš politični svet. Razočaran sem, da danes ni čutiti prave dimenzije ponosa. Zame je nerazumljivo, da je Hojsova interpelacija pomembnejša od svetovnega dogodka, na katerem nastopamo in zmagujemo Slovenci,« je Levovnik prepričan, da si šport zasluži več pozornosti in bolj oprijemljivo podporo.
Ne gre samo za šport
»Nekateri se morda bojijo korektnega tekmovanja, v katerem vedno zmaga najboljši, najbolje pripravljen in najbolj sposoben. To bi moral biti motiv za vse dejavnosti v Sloveniji. Kar nekaj jih je na vrhunski ravni, ne samo v športu, temveč tudi v znanosti, medicini in na še katerem področju, vendar so vsi v drugem in tretjem planu,« na zapostavljenost družbenih podsistemov opozarja Levovnik, ki ga ni prepričala zadnja pobuda o davčni politiki, s katero bi naše športne milijonarje, ki se selijo v davčno ugodnejša okolja, prepričali, da bi še naprej polnili domačo davčno blagajno.
»Že velikokrat so imeli možnost, da bi uredili davčno zakonodajo, nespodobno je zdaj, ko sta Roglič in Pogačar vroča, mahati s tem in si tako nabirati politične točke. Sicer pa tu prav tako ne gre samo za športnike, temveč tudi za znanstvenike, gospodarstvenike in kulturnike, ki živijo v tujini. Ne smemo biti sebični in se potegovati samo za športnike,« je povedal Levovnik in poudaril, da ni naloga države, da poskrbi le za nekaj deset športnikov, ki v tujini služijo milijone.
»O tem, da potrebujemo boljšo davčno politiko, čivkajo že vrabci. Stimulativno za razvoj športa ter za sponzorje in donatorje, da se bo šport po socialni plati še razvijal tudi za tiste, ki nimajo denarja, so pa talenti,« je naš sogovornik opozoril na stanje v slovenski športni bazi, za katero upamo, da bo še naprej vzgajala pogačarje, rogliče, dončiće, dragiće, iličiće, oblake. Čeprav slavimo dvojno zmago na Touru, večina slovenskih športnih društev finančno diha na škrge.