Nebeški skakalec se boji samo letenja

Spomnimo se samo Dina Zoffa, kapetana reprezentance azzurrov, ki je leta 1982 osvojila naslov svetovnih prvakov. Vsaj tako močan pečat je med vratnicama pustil Gianluigi Buffon, junak mundiala 2006. Legendarna čuvaja mreže sta dobila več kot dostojnega naslednika.



Gianluigi Donnarumma je bil najboljši igralec minulega evropskega prvenstva in je Italiji z dvema ubranjenima enajstmetrovkama v finalu proti Angliji prinesel drugi naslov najboljše na stari celini. Le nekaj dni zatem je pri 22 letih podpisal petletno pogodbo s Paris Saint-Germainom. Kje so meje 196 cm visokega Neapeljčana?



Neustrašen. To je prva beseda, ki pride na misel Donnarummi, kadar govori o svojem odnosu do nogometa. Takšen pristop ga spremlja od petega leta, ko je prvič stopil na igrišče. Brez strahu je bil, ko je pri 16 letih debitiral za AC Milan v serie A, brez strahu je bil na euru 2020, kjer je prvič nastopil na velikem tekmovanju. Ni se ustrašil izziva enajstmetrovk na Wembleyju in je Italijo postavil na vrh nogometnega Mt. Blanca.
 

Najmlajši vratar za Italijo

»Želim osvojiti čim več lovorik. S klubom in reprezentanco. Mogoče bom nekega dne osvojil zlato žogo. Vse bom naredil za to,« ambicij ne manjka Donnarummi, ki je kljub 22 letom že zelo izkušen. Pred petimi leti je ob polčasu prijateljske tekme proti Franciji zamen­jal svojega vzornika, 21 let starejšega Buffona. Tedaj mu je bilo 17 let in 189 dni, s čimer je postal najmlajši vratar, ki je kdaj zaigral za Italijo. Že čez dve leti je bil numero uno, četudi ima na hrbtu številko 21.



Buffon, ki je za naše zahodne sosede igral kar 21 let (1997–2018), je pri 43 letih podpisal pogodbo s Parmo. »Tudi jaz upam, da bom pri 40 letih še vedno branil,« si dolgo kariero obeta Donnarumma, čigar drugi vzornik je Dida, nekdanji vratar Brazilije in Milana, kluba, za katerega navija od nekdaj in od katerega se poslavlja po šestih letih. »Na stenah sem imel vedno posterje Buffona in Dide. Povsod po sobi. Samo nogomet, bila je nogometna soba.«



Gigio je prvič stopil na igrišče, ko ga je njegov stric Enrico Alfano, nogomet­ni trener, pripeljal v akademijo ASD Napoli, kluba iz njegovega rojstnega mesta Castellammare di Stabia le nekaj kilometrov stran od Pompejev. »Moja nogometna strast se je začela tam. Moj prvi lep spomin je na dan, ko sem za­igral v vlogi vratarja. Stric je streljal, jaz pa sem se metal za žogami. Nikoli me ni bilo strah, tudi kadar so bili streli močni. Morda sem se zato odločil, da bom vratar. Bil sem majhen, ampak zelo strasten. Od takrat nisem zapustil gola. Bil sem neustrašen,« je ljubo besedo ponovil Donnarumma, ki ima devet let starejšega brata, prav tako vratarja. Z Antoniem Donnarummo sta bila zadnja štiri leta soigralca pri Milanu. Morda bo prav Gianluigijev odhod v Pariz odprl vrata bratu, da bo končno zaigral za rdeče-črne v serie A.


 

Dleto in žaga nista bila zanj

Od nekdaj živi za nogomet. »Tudi blato me ni nikdar motilo, vselej sem se vrgel na tla, če je bilo treba. Kadar je deževalo in je trening odpadel, sem jokal,« se je začetkov spomnil Donnarumma, ki je bil junak na euru tudi ob zmagi po enajstmetrovkah v polfinalu proti Španiji. Ko je stric Alfano umrl, je lovec na talente Ernesto Ferraro postal njegov mentor in ga je prepričal, da se poda v profesionalne vode. »Mister Ernesto je imel neomajno vero vame. Govoril mi je, da bi s strastjo in trdim delom lahko nekega dne igral za Italijo in v serie A. Zame so bile to sanje, on pa je bil prepričan o tem,« je dejal Gigio, ki mu je delovne navade in vrednote, kot je skromnost, posredoval oče mizar. »Veliko me je naučil, včasih sem mu pomagal v delavnici, ampak razmišljal sem samo o nogometu.«



Pri desetih letih je v višino že meril 182 cm. Leta 2013, ko mu je bilo 14, se je pridružil Milanovi akademiji, a mu ni bilo lahko. »Prvič sem bil zdoma. Treningi so bili v redu, ampak ko sem prišel v sobo, sem bil sam. Najtežja so bila jutra, včasih sem jokal, ker sem pogrešal družino. Zvečer je bilo bolje, trije ali štirje fantje smo igrali igrice. Polomili smo veliko krmilnikov.«
V člansko ekipo ga je v sezoni 2015/16 sprejel Milanov trener Siniša Mihajlović. V prvi ligi je debitiral 25. oktobra 2015 proti Sassuolu. Star je bil 16 let in 242 dni, s čimer je bil drugi najmlajši vratar v zgodovini serie A. Zanimivo, tudi Giuseppe Sacchi, ki je bil ob debiju 13 dni mlajši, je prvič zaigral 25. oktobra za Milan, le da 73 let prej.



»Mihajlović me je vprašal, ali me je strah igrati. Vedel je, da bom rekel ne. Komaj sem čakal ta trenutek. Pogovorila sva se, rekel mi je, da mi zaupa. Odgovoril sem mu, da lahko računa name.« Milan je zmagal z 2:1, od takrat je Donnarumma izpustil samo pet tekem v serie A, nastopil pa na 215.


 

Pomemben je samo naslednji strel

Ker se Milan šele vrača na pota stare slave, je Donnarumma doslej osvojil samo italijanski superpokal leta 2016. Bolj cenjene lovorike se mu obetajo s PSG, ki je mladega zvezdnika dobil brez odškodnine, letno pa mu bo plačeval 12 milijonov evrov.



Parižani že vrsto let neuspešno lovijo naslov v ligi prvakov in morda bo prav on premagal urok. Kot rojeni zmagovalec seveda najbolj sovraži poraze. »Ko ti ne gre, je težko. Po tekmah je adrenalin tako visok, da ne moreš zaspati. Še huje je, če narediš napako in tvoja ekipa izgubi,« je razkril Donnarumma, ki na igrišču glasno komunicira s soigralci. »Čeprav sem še mlad, me že kar poslušajo. V teh šestih letih sem si naredil ime. Rad dam igralcem pred seboj vedeti, da jim zaupam,« pravi. Njegova glavna prednost je osredotočenost. »Vedno pravim, kar je bilo, je bilo, pomemben je samo naslednji strel.«



Glede na njegovo neustrašnost in dejstvo, da rad plava po zraku, ko lovi žoge, je malce ironično, da se najbolj boji – letenja. »Na letalih mi je še vedno neprijetno, ampak se počasi privajam tudi tega.« Zdi se, da je zanj meja samo nebo ...