Nemška industrija bije plat zvona

Hrbtenica nemške izvozne industrije, avtomobilska industrija in strojegradnja, bije plat zvona. Avtomobilski velikani drug za drugim napovedujejo obsežna odpuščanja. Do leta 2030 naj bi izpuhtelo do 400.000 delovnih mest. V strojegradnji se število naročil izrazito zmanjšuje in letos prvič po desetletju pričakujejo upad proizvodnje in izvoza.

Lani je nemško gospodarstvo bruto domači proizvod (BDP) povečalo za vsega 0,6 odstotka, kar je najmanj od leta 2013. Letos naj bi nemška gospodarska rast dosegla okoli 0,9 odstotka, po bolj pesimističnih napovedih vsega 0,5 odstotka. Da se je nemško gospodarstvo lani izognilo recesiji, se gre zahvaliti robustni domači potrošnji in gradbeništvu, ki že dolgo časa ni cvetelo tako kot v zadnjih nekaj letih. Investicije, predvsem v stanovanjske in poslovne nepremičnine, poganjajo rekordno nizke obrestne mere. Banke kredite gospodinjstvom za nakupe stanovanj ponujajo tudi po manj kot 0,5-odstotnih obrestnih merah. K robustni domači potrošnji so, kot pravijo na Inštitutu za ekonomske raziskave (Ifo), prispevali tudi občutno višje plače, nižji davki, višje pokojnine in več otroških dodatkov.




 

Zunanje in notranje težave

Da nemški industriji ne gre dobro in je celo v recesiji, kar kažejo podatki o naraščajoči brezposelnosti, šibkejši proizvodnji in izvozu, je treba pripisati tako domačim kot zunanjim dejavnikom. Na eni strani se je povpraševanje po nemških industrijskih dobrinah skrčilo zaradi trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko, po drugi strani pa je nemška industrija sredi prestrukturiranja. Spremembe se dogajajo predvsem v avtomobilski industriji. Ta bi zaradi prehoda na proizvodnjo električnih vozil utegnila do leta 2030 izgubiti kar 400.000 delovnih mest, kažejo podatki študije, ki jo je dala izdelati nemška vlada.

V avtomobilski panogi študiji precej glasno ugovarjajo, češ da bodo zaradi e-mobilnosti nastala nova delovna mesta. A se strinjajo, da vseh vendarle ne bo mogoče nadomestiti, vsaj ne hitro. Tudi zato so se vsi deležniki včeraj sestali v Berlinu in se z vlado dogovarjali o ukrepih, ki bi olajšali prestrukturiranje. V sindikatu IG Metal od vlade pričakujejo, da bo čim bolj olajšala koriščenje skrajšanega delovnega časa za zaposlene in spodbujala prekvalificiranje delavcev za nove poklice, ki jih prinašata e-mobilnost pa tudi digitalizacija.

Če so se še pred letom dni, ko je minister za gospodarstvo Peter Altmaier vse presenetil z dokumentom o planski industrijski strategiji države do leta 2030, zmrdovali nad državnimi posegi v gospodarstvo, so danes povsem nasprotnega mnenja. Nemško vlado in tudi Bruselj pozivajo k zaščiti nemške in evropske industrije pred – Kitajsko. Kitajska je postala za predsednika VDMA Carla Martina Welkerja najhujša sovražnica nemške industrije. Med drugim v daljšem dokumentu, ki so ga poslali vladi in na številne druge naslove, opozarjajo, da morajo v Berlinu omejiti investicije kitajskih podjetij v Nemčiji. Vzrok? Kitajska vlada pretirano subvencionira domača podjetja, in zato se nemški proizvajalci z njimi ne morejo kosati v poštenem tržnem boju.




 

VDMA: Kitajska je nepoštena konkurentka

VDMA Berlin in tudi Bruselj poziva, naj spremenita svojo politiko do Kitajske, predvsem trgovinsko. Preden bi dovolili kakršenkoli prevzem v Evropi, bi morala evropska komisija preveriti, ali prevzema ne sofinancira kitajska država s subvencijami. Enako preverjanje zahtevajo za javna naročila. Kot pravijo, evropska podjetja kitajskim pogosto ne morejo konkurirati, saj kitajska oddajajo ponudbe, po katerih domača ne morejo zagotoviti niti materiala, kaj šele dela. Ob tem so se v VDMA konkretno obregnili ob gradnjo mostu na hrvaškem Pelješcu, ki je šla v roke kitajskemu podjetju, 85 odstotkov sredstev za projekt pa je Hrvaška pridobila iz evropskih skladov.

Pričakovati je, da poziv VDMA ne bo naletel na povsem gluha ušesa. Altmaier je že konec lanskega leta napovedal, da bo vlada razširila preverjanje ustreznosti prevzemnih poslov v panogah, ki jih ocenjujejo kot ključne za uspešen gospodarski razvoj države. Na primer v robotiki, umetni inteligenci, polprevodnikih, biotehnologiji, kvantni tehnologiji. Že doslej je država držala roke nad nekaterimi panogami, predvsem v prometni infrastrukturi, informacijski infrastrukturi, energetiki. Ta nabor se bo, kot vse kaže, še razširil. Vse skupaj pa se je začelo s kitajskim prevzemom nemškega ponosa – Kuke, ki je vzbudil nemalo protekcionističnih čustev in zaradi katerega so bili sprejeti številni ukrepi. Še bolj pa so v združenju zaskrbljeni zaradi naraščanja ovir pri poslovanju na Kitajskem. Kot opozarjajo, morajo njihovi zaposleni, ki potujejo na Kitajsko, ob vlogi za vizum razkrivati vse več povsem osebnih podatkov. Zato mnogi niti ne želijo več potovati tja.



Vse skupaj močno diši po protekcionizmu in politiki, ki jo že vse od nastopa mandata vodi ameriški predsednik Donald Trump. Bo Nemčija, ki ima od svobodne trgovine izjemno velike koristi, zdaj povsem obrnila ploščo? V to je težko verjeti, saj bi ji takšen obrat zagotovo precej škodil. Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko ter brexit sta nemškemu, od izvoza nadpovprečno odvisnemu gospodarstvu precej škodovala. Svetovna trgovina peša že nekaj let, zaradi trgovinskih vojn pa so mnoga podjetja postala pri novih investicijah previdnejša. Škodo trpijo prav nemški izvozniki strojev in drugih industrijskih izdelkov. Čeprav se to v lanskih izvoznih številkah še ne pozna – izvoz strojev in sorodnih dobrin bo, kot vse kaže, višji kot leto prej, so lani že močno upadla naročila. Od januarja do novembra lani so se skrčila za kar devet odstotkov, samo novembra na letni ravni za kar 15 odstotkov. Vse to se bo poznalo v proizvodnji in izvozu v tem letu. Proizvodnja naj bi se po napovedih združenja VDMA letos skrčila za okoli dva odstotka.

A pesek v kolesju svetovne trgovine ni edini trn v peti nemških izvoznikov. Nemška podjetja so vse bolj izpostavljena kitajskim konkurentom na področjih, ki so doslej veljala za nemške paradne discipline. Zato pozivi k protekcionizmu ali, če hočete, k zagotavljanju enakih pogojev poslovanja, ki so vse pogostejši med nemškimi industrialci, niso presenetljivi. Medtem ko Altmaier in njegovi somišljeniki v gospodarstvu menijo, da je nemške izvoznike treba zaščititi pred državno subvencionirano kitajsko konkurenco, pa na drugi strani opozarjajo, da bo to šlo na škodo celotnega gospodarstva in še posebno potrošnikov. Zlati časi nemške izvozne industrije so očitno, vsaj začasno, mimo.