Nočemo Nata pred svoja vrata

Zahod prepričuje Rusijo, da je njen strah pred zgolj »obrambnim« zavezništvom Nata neutemeljen. V Moskvi pa so prepričani, da so jim zahodni politiki lagali, ko so jim med razpadanjem Sovjetske zveze obljubljali, da se Nato ne bo širil na vzhod.

Paul Robinson z univerze v Ottawi je pred dnevi lepo opisal, v čem je temeljni problem sedanjih pogajanj med Zahodom in Rusijo. Po njegovem mnenju je zgrešeno prepričanje, ki se je v zadnjih 20 letih uveljavilo v zahodni »diplomaciji«: če mislimo, da nekdo nima prav, nam njegovega mnenja ni treba upoštevati. Kot primer je navedel izjavo nekdanjega švedskega zunanjega ministra Carla Bildta, ki je zapisal, da »opažam, kako se Rusija pritožuje, da ima Zahod premalo razumevanja za varnostne zahteve Kremlja. To je povsem točno. Dejansko je vse, kar so v zadnjih tednih rekli o tem, da sta Nato ali Ukrajina na lepem postala grožnja za Rusijo, čista izmišljotina«.

Za Bildta je preverljiva resnica, da Nato ne ogroža Rusije, vsaka nasprotna trditev, ki prihaja iz Rusije, pa je zmotna, zato Rusiji ne smemo popuščati. Robinson je spomnil, kako so njega napadali, ker je opozarjal, da bo ameriški napad na Irak povzročil porast terorizma, in ga poučevali, da »ne smemo dopusti, da bi nam teroristi narekovali, kakšna naj bo naša politika«.

Neumna logika Zahoda

Analitik opozarja, da je neumna logika, po kateri je zato, ker imamo prav mi, teroristi pa so v zmoti, njihova zmota irelevantna. Podobno po njegovem mnenju velja za sedanji zahodni »dialog« z Rusijo. Ni pomembno, ali imajo v Moskvi prav ali ne, pomembno je, da tako verjamejo in skladno s tem delujejo. Tudi če to, kar v Moskvi trdijo o Natu, ni res, bo njihova zmota usmerjala njihove nadaljnje korake. »A kaj, če se Rusi ne motijo?« se je vprašal kanadski analitik. Po njegovih besedah so z ruske perspektive stvari videti drugače, kakor jih hočejo predstaviti na Zahodu. Po napadih na Jugoslavijo in Libijo so za Ruse trditve, da je Nato zgolj obrambno zavezništvo, prazne. »Nato ima dokazano zgodovino napadov na šibke države, ki jih ne mara. Zato bodo Rusi najbrž ugotovili, da je ohranjanje močne vojske edino zagotovilo, da ne bodo tudi sami doživeli enako usodo,« je zapisal Robinson.

Hkrati pa po analitikovem mnenju ruski strah ni povsem iz trte izvit; opozoril je na sveži komentar ameriške demokratske političarke in strokovnjakinje za nacionalno varnost Evelyn Farkas, ki je v času drugega mandata predsednika Baracka Obame kot namestnica zunanjega ministra »nadzirala« Rusijo, Ukrajino in Evrazijo. Dovolj poveden je že naslov njenega članka: ZDA se morajo pripraviti na vojno z Rusijo. V njem avtorica nasprotuje kakršnemukoli popuščanju Kremlju, ker bi to pomenilo začetek konca sedanjega mednarodnega reda, in Washington poziva, naj tudi sam postavi ultimat Moskvi in zahteva, da se do določenega datuma umakne tako iz Gruzije kot Ukrajine. »Zaradi Ukrajine in Gruzije bi morale ZDA zagroziti Rusiji s tretjo svetovno vojno, in če ta ne bi popustila, bi morale uresničiti grožnjo,« je Robinson na kratko povzel tezo nekdanje visoke ameriške diplomatke. In kaj naj si potem v Moskvi mislijo o takšnih pozivih, ki jih ni nekje na spletu zapisal neki »niko i ništa«, temveč je k vojaškemu obračunu z Rusijo pozvala »umirjena« demokratka iz Obamove ekipe? Kaj potem šele brodi v glavi demokratskim »jastrebom« ali – bog ne daj – republikancem?

Velika laž

Ruski predsednik Vladimir Putin je pred novim letom poskusil ponazoriti varnostno zaskrbljenost svoje države s primerom, kaj bi se zgodilo, če bi Mehika vstopila v vojaško zavezništvo z Rusijo in začela ob meji z ZDA postavljati rakete. Celo v uvodniku ameriškega časnika New York Times so pred dnevi ugotovili, da »skrbi gospoda Putina niso povsem zanemarljive. Če se bo Ukrajina priključila Natu, bo zavezništvo imelo 1200 milj [skoraj 2000 kilometrov] dolgo skupno mejo z Rusijo, razmere, ki jih ne bi dopustila nobena velika sila, ne glede na to, kako glasno atlantsko zavezništvo zagotavlja, da je zgolj obrambno.«

Sedanja pogajanja med Zahodom in Rusijo minuli teden niso prinesla napredka glede ključne »rdeče črte« obeh strani: (ne)širitve Nata, a velik korak naprej je bil že ta, da so se nasprotniki v razplamtevajoči novi hladni vojni vsaj posedli za isto mizo in začeli govoriti o nečem, kar je ves čas viselo v zraku. To pa je velika ruska zamera, da so zahodni voditelji opetnajstili tako zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova kot prvega ruskega predsednika Borisa Jelcina z obljubami, da se po zlomu socializma in vzhodnega bloka čezatlantsko vojaško zavezništvo ne bo širilo. Na to, da v Moskvi tega niso pozabili, je v zdaj že razvpitem govoru Putin opozoril leta 2007 v Münchnu. Ameriški arhivi skrivajo dokaze, da si ruski voditelj ni izmišljeval obtožb, saj so v letih 1990–1991 sovjetskemu vodstvu zagotavljali, da se Nato ne bo širil bliže sovjetskim mejam, tako pomembne politične osebnosti, kakor so tedanji prvi mož Nata Manfred Wörner, ameriški predsednik George Bush starejši, ameriški zunanji minister James Baker, šef obveščevalne službe Robert Gates, francoski predsednik François Mitterrand, britanska premierka Margaret Thatcher, njen naslednik John Major, kancler Zahodne Nemčije Helmut Kohl in njegov zunanji minister Hans-Dietrich Genscher.

»Niti za ped na vzhod,« je 9. februarja 1990 zagotovil Gorbačovu takratni ameriški zunanji minister James Baker. A prve podobne garancije, da ZDA ne bodo izkoristile revolucij v vzhodni Evropi v škodo sovjetskih interesov, je zadnji voditelj Sovjetske zveze slišal od svojega ameriškega kolega Georgea Busha starejšega že decembra 1989 na Malti. Precej konkretnejši je bil 31. januarja 1990 tedanji zunanji minister Zahodne Nemčije Hans-Dietrich Genscher. Kakor kažejo arhivi, so z ameriškega veleposlaništva v Bonnu takrat poročali v Washington, da je Genscher v bavarskem mestu Tutzing v »združitvenem nagovoru« izjavil, da »spremembe v vzhodni Evropi in nemški združitveni proces ne smejo voditi k ogrožanju sovjetskih varnostnih interesov«, zato se mora Nato odpovedati »širitvi svojega ozemlja na vzhod oziroma približanju sovjetskim mejam«. V brzojavki iz Bonna je zapisano tudi, da je Genscher celo ponudil, da ozemlje Vzhodne Nemčije po združitvi v enotno državo ne bo vključeno v Nato.

Ta »formula Tutzing« je v naslednjih dnevih razburkala zahodno diplomatsko prizorišče, Kohlu pa je deset dni pozneje na obisku v Moskvi od Gorbačova kljub vsemu uspelo dobiti privolitev, da se lahko celotna združena država vključi v Nato: pod strogim pogojem, da se zavezništvo ne bo širilo drugod po vzhodu. Štiri dni pred tem se je Genscher srečal z britanskim kolegom Douglasom Hurdom in mu dejal, da »Rusi potrebujejo zagotovilo, da, na primer, poljska vlada ne bo en dan izstopila iz Varšavskega pakta, naslednji dan pa se že priključila Natu«. Te Genscherjeve besede je ameriški zunanji minister skoraj dobesedno ponovil v zagotovilih svojemu sovjetskemu kolegu Eduardu Ševardnadzeju, v pismu zahodnonemškemu kanclerju pa je Baker dan pred Kohlovim ključnim srečanjem z Gorbačovom zapisal: »Potem sem Gorbačovu postavil vprašanje: ali bi raje videli združeno Nemčijo, ki ni v Natu, je neodvisna, tam pa ni nameščene ameriške vojske, ali bi imeli raje združeno Nemčijo, ki je povezana z Natom, a z zagotovili, da se Nato s sedanje pozicije ne bo niti za ped premaknil proti vzhodu? Odgovoril je, da sovjetsko vodstvo resno razmišlja o vseh teh možnostih … Potem pa dodal, da kakršnakoli širitev cone Nata ne bi bila sprejemljiva.« Zato je Kohl naslednji dan v prestolnici Sovjetske zveze njenemu zadnjemu voditelju povedal: »Naše stališče je, da Nato ne sme razširiti sfere svoje dejavnosti.«

Ko so julija 1991 prileteli v Bruselj delegati vrhovnega sovjeta, jih je sprejel tedanji generalni sekretar Nata, Nemec Wörner. V povzetku pogovorov, ki so ga sestavili gostje, je bilo zapisano, da je gostitelj »poudaril, da sta tako svet Nata kot on osebno proti širitvi Nata (13 od 16 članic Nata podpira njegovo stališče)«. Najdlje od vseh je najbrž šel Mitterrand, ki je 18. maja 1990 med obiskom v Moskvi Gorbačovu zaupal, da »se osebno zavzemam za postopno odpravo vojaških blokov«. Zdaj zahodni komentatorji ponavljajo, da Zahod ni nič obljubljal Rusom, avtorica pred kratkim izdane knjige Niti za ped: Amerika, Rusija in ustvarjanje hladnovojnega mrtvila Mary Elise Sarotte pa je ugotovila, da ruske trditve o zahodni izdaji tehnično niso resnične, a da imajo v sebi »psihološko resnico«. V Rusiji pa so na zadnjega sovjetskega voditelja besni tudi zato, ker ni vztrajal, da bi vse te ustne obljube zapisali tudi v pisni sporazum.

Kakor kažejo uradni dokumenti, na drugi strani Atlantika ni bilo enotnega mnenja o tem vprašanju. Medtem ko so se na obrambnem ministrstvu zavzemali za strogo »politiko odprtih vrat« Nata, so na zunanjem ministrstvu vztrajali, da širitev zavezništva ni v načrtu, saj organiziranje »protisovjetske koalicije«, ki bi segala vse do sovjetskih meja, ni v ameriškem interesu; tudi zato, ker bi to lahko obrnilo pozitivne trende v Sovjetski zvezi. Takratna republikanska administracija je prevzela doktrino zunanjega ministrstva.

Sovjetska zveza je potem razpadla, Belo hišo so zavzeli demokrati, arhivski dokumenti pa pričajo, da se zahodno zavajanje zdaj že novo nastale Rusije ni končalo. Pred nekaj leti so umaknili oznako zaupno z zapisnika pogovorov med ameriškim zunanjim ministrom Warrenom Christopherjem in ruskim predsednikom Jelcinom, ki je potekalo 22. oktobra 1993. Ko je gost razlagal, da bo v partnerstvo za mir vključena tudi Rusija skupaj z vsemi evropskimi državami in da to ni samo seznam nekaterih držav, ki čakajo na vstop v atlantsko zavezništvo, je Jelcin vzkliknil: »To je genialno!«