NAUČIL SE JE VELIKO
Od tekmovalca do mentorja
Gal Jakič je mož mnogovrstnega znanja in prijeten sogovornik, ki še nima 30 let, a je že nastopil na treh paraolimpijskih igrah.
Odpri galerijo
Gal Jakič z očetom Romanom v Sočiju. Foto: Facebook
Slovenci ne premoremo veliko zimskih paraolimpijcev. Letos imamo na igrah v Južni Koreji petič svojega smučarja, to je 17-letni Jernej Slivnik. V zadnjih 12 letih pa je bolj ali manj vse slonelo na danes 29-letnem Ljubljančanu Galu Jakiču, ki je bil na treh paraolimpijskih igrah (v Torinu 2006, Vancouvru 2010 in Sočiju 2014). »Moje prve igre so prišle zelo hitro. Danes sem vesel, da sem bil tako mlad tam. Če bi bilo prvič leta 2010 v Vancouvru, bi me še precej bolj odneslo. Vse te šokira: velikost tekmovanja, spoznanje, da to ni navadna tekma. Medtem pa to izkoristijo izkušeni tekmovalci, za katere je to rutina,« pravi Jakič. Po prvih paraolimpijskih igrah je spoznal, da bi rad ostal in tudi resno treniral za najvišja mesta. 
V Winter Park sta prišla sredi noči, spala v čudnem hotelu. »Naslednji dan sva spoznala kolega iz Srbije Jasmina Bamburja, s katerim sva še danes dobra prijatelja. Vprašal je, zakaj ne bi prišel v ZDA in tam treniral v ekipi National Sports, Center for the Disabled (NSCD), ki ima bazo v smučarskem središču Winter Park v zvezni državi Kolorado. Cena takega treninga je bila nižja kot v Evropi,« se dobro spominja pogovora. Račun je hitro pokazal, da Gal potrebuje nekaj več. Zato je do leta 2013 dirkal in treniral v Severni Ameriki. Oktobra je odhajal tja, se vračal za dva tedna v Evropo okoli božiča, kjer je ujel še kako dirko, in spet odpotoval v ZDA.
»Za napredek ni dovolj trening dvakrat na teden. V ZDA se je zame odprl nov svet. Petkrat na teden smo trenirali uradno, a smo vsi smučali po šestkrat v sedmih dneh. V Winter Parku nimaš kaj početi, če nisi smučar. Skrbeli smo tudi za fizično moč. Ko sem opravil treninge, sem malce gledal televizijo, poklical domov in zaspal. Življenje je bilo preprosto. Garali smo, ni pa bilo motilcev pozornosti, kar je za mladega športnika zelo pomembno,« izvemo, kako je bil sestavljen dan v okolici Denverja.
Leta 2013 je ekipo zapustil. »Poškodoval sem si ramo, precej težav pa sem imel sam s sabo. Začel sem se spraševati, ali je smučanje še vedno to, kar me veseli. Leta 2012 sem sicer dosegel velik uspeh – na tekmi severnoameriškega pokala NorAm sem bil drugi. Zdelo se mi je, da se mi odpira, da postajam konkurenčen.« Vmes je dobil novega trenerja, Kurta Smitha, ki je v športu NCAA spoštovano ime. »Od mene je zahteval fokus na smučanje vseh 24 ur. Tega nisem počel nikoli. Bil sem vesten smučar, a vseh 24 ur nisem mogel misliti na smučanje. Vmes sem začel zvezo z zdajšnjo ženo Nino, razmišljala sva o umetni oploditvi ... Imel sem tudi nekaj zdravstvenih težav, zato sem izpustil uvodna dva tedna fizičnih priprav. Ni več šlo. Izpuščal sem treninge, da bi lahko tekmoval, moči so pešale. Ujel sem se v negativno spiralo. Zato sem se vrnil domov,« pojasni Gal, ki je še nastopil na igrah v Sočiju, potem pa se počasi tekmovalno upokojil.
Še vedno pa je upal, da ima Slovenija dobro paraolimpijsko reprezentanco. Potem je začel trenirati in opazil, da gre v smer profesionalizma. Danes je še vedno aktiven v smučanju. »Smučanje je moj način življenja,« odkrito pove. Z očetom sta ob podpori Zveze za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite gonilna sila tekme svetovnega pokala za smučarje invalide v Kranjski Gori, aktivno pa pomagata v ekipi Jerneja Slivnika. »Sprva je bilo dela več, zdaj sem vesel, da ekipa brez mene deluje še boljše. Namen smo dosegli,« pove Gal, ki se spomni, da je prav njihovo društvo Smučarski klub športnikov invalidov Albatros dalo na voljo prvi monoski nadarjenemu Slivniku, ki danes brani barve Slovenije v Koreji.
Tekmovalno smučanje je opustil. Foto: Grega Kališnik
Z očetom v Ameriko
»Evropski pokal se je začel zapirati z normami in točkami. Ker sem potreboval točke, sem imel na voljo tekmo v avstrijskem Pitztallu, kjer je vedno težko. Vreme je bilo po navadi slabo, udeležba pa množična. Ko sem bil prvič na startu, sem dobil številko 170! Proga je bila že povsem uničena. Če prvi dan nisi bil dober, tudi drugi dan ni šlo, ker je bila proga slaba. Z očetom sva se zato odločila in odpotovala na državni prvenstvi Kanade in ZDA,« opiše Gal dogodke iz prelomnega leta 2008.Leta 2010 pred odhodom v Vancouver. Foto: Sloski.si
V Winter Park sta prišla sredi noči, spala v čudnem hotelu. »Naslednji dan sva spoznala kolega iz Srbije Jasmina Bamburja, s katerim sva še danes dobra prijatelja. Vprašal je, zakaj ne bi prišel v ZDA in tam treniral v ekipi National Sports, Center for the Disabled (NSCD), ki ima bazo v smučarskem središču Winter Park v zvezni državi Kolorado. Cena takega treninga je bila nižja kot v Evropi,« se dobro spominja pogovora. Račun je hitro pokazal, da Gal potrebuje nekaj več. Zato je do leta 2013 dirkal in treniral v Severni Ameriki. Oktobra je odhajal tja, se vračal za dva tedna v Evropo okoli božiča, kjer je ujel še kako dirko, in spet odpotoval v ZDA.
Idealna izbira
»Za napredek ni dovolj trening dvakrat na teden. V ZDA se je zame odprl nov svet. Petkrat na teden smo trenirali uradno, a smo vsi smučali po šestkrat v sedmih dneh. V Winter Parku nimaš kaj početi, če nisi smučar. Skrbeli smo tudi za fizično moč. Ko sem opravil treninge, sem malce gledal televizijo, poklical domov in zaspal. Življenje je bilo preprosto. Garali smo, ni pa bilo motilcev pozornosti, kar je za mladega športnika zelo pomembno,« izvemo, kako je bil sestavljen dan v okolici Denverja.Gal Jakič je danes ponosen očka in vzoren mož. Foto: Sportida
Leta 2013 je ekipo zapustil. »Poškodoval sem si ramo, precej težav pa sem imel sam s sabo. Začel sem se spraševati, ali je smučanje še vedno to, kar me veseli. Leta 2012 sem sicer dosegel velik uspeh – na tekmi severnoameriškega pokala NorAm sem bil drugi. Zdelo se mi je, da se mi odpira, da postajam konkurenčen.« Vmes je dobil novega trenerja, Kurta Smitha, ki je v športu NCAA spoštovano ime. »Od mene je zahteval fokus na smučanje vseh 24 ur. Tega nisem počel nikoli. Bil sem vesten smučar, a vseh 24 ur nisem mogel misliti na smučanje. Vmes sem začel zvezo z zdajšnjo ženo Nino, razmišljala sva o umetni oploditvi ... Imel sem tudi nekaj zdravstvenih težav, zato sem izpustil uvodna dva tedna fizičnih priprav. Ni več šlo. Izpuščal sem treninge, da bi lahko tekmoval, moči so pešale. Ujel sem se v negativno spiralo. Zato sem se vrnil domov,« pojasni Gal, ki je še nastopil na igrah v Sočiju, potem pa se počasi tekmovalno upokojil.
Še vedno pa je upal, da ima Slovenija dobro paraolimpijsko reprezentanco. Potem je začel trenirati in opazil, da gre v smer profesionalizma. Danes je še vedno aktiven v smučanju. »Smučanje je moj način življenja,« odkrito pove. Z očetom sta ob podpori Zveze za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite gonilna sila tekme svetovnega pokala za smučarje invalide v Kranjski Gori, aktivno pa pomagata v ekipi Jerneja Slivnika. »Sprva je bilo dela več, zdaj sem vesel, da ekipa brez mene deluje še boljše. Namen smo dosegli,« pove Gal, ki se spomni, da je prav njihovo društvo Smučarski klub športnikov invalidov Albatros dalo na voljo prvi monoski nadarjenemu Slivniku, ki danes brani barve Slovenije v Koreji.
