Po petih letih in kriku k bogu se je zgodil čudež
Tudi jaz sem bila neposlušna, menila sem, da sem neustavljiva. Potem pa te življenje samo ustavi. Velikokrat na krut in boleč način. Tako je tudi mene,« nam pove 57-letna Anita Trebše iz Murske Sobote. Težka pot je za njo, ne obupuje, ne tarna, še manj, da bi koga krivila za to. Bori se naprej, tudi z željo, da bi njena zgodba komu (pravočasno) odprla oči.
Prometna nesreča, v kateri si je težje poškodovala hrbtenico in postala parapleginja (stalno vezana na invalidski voziček), se ji je zgodila 11. novembra 2002. Stara je bila 35 let. »Predvsem sem bila prehitra za volanom pa tudi z varnostnim pasom nisem bila pripeta. Mislila sem, da zmorem vse, bila sem drzna. Zame beseda 'ne' ni obstajala,« se spomni na tisto jesen 2002. »Po devetih mesecih sem se vrnila iz bolnišnice. Takrat sem se začela zavedati svojega stanja, tudi nemoči, odvisnosti. V bolnišnici je bilo vse prilagojeno, bila sem med sebi enakimi. Potem pa je prišla vrnitev v domače okolje, ki te strezni. Kjer si nazadnje hodil, zdaj ne moreš več. Življenje se sesuje. Doma te pričakajo arhitektonske ovire, ki so bile razlog moje petletne socialne izolacije, kar bi bilo danes nepredstavljivo. Ta izoliranost je bila morda še težja kot samo dejstvo, da sem na vozičku. Vedeti moramo, da je človek socialno bitje, da smo ustvarjeni drug za drugega, da ne živimo sami zase. To je bila tudi izkušnja, skozi katero sem se zavedela, kaj je človek, kdo sem in zakaj smo drug drugemu potrebni,« se spominja uvodnih mesecev leta 2003.
Nove preizkušnje in samota
Po nesreči se je Anita s partnerjem razšla. »V tistem trenutku nisva znala skozi nesrečo, ki se je pripetila. Bila sva v stiski. Tudi hči je odšla na študij, psa smo dali proč. Ostala sem sama s svojo invalidnostjo, svojo žalostjo in nemočjo ... V času rehabilitacije sem imela globoke samorefleksije, zavračanja, občutke krivde … in nikogar, s komer bi to delila. V tej samoti sem prvič v stiski klicala na pomoč boga,« nadaljuje. »Ko me je življenje prikovalo na voziček, se je tudi resetiralo. Sledil je reset družine, prijateljev, znancev ... V tej petletni socialni izolaciji sem se odločila, da tako ne želim več živeti. V tej hudi stiski in žalosti sem pomislila na samomor. Moj poslednji klic na pomoč je bil krik k Bogu, naj poseže v moje življenje, naj iztegne roko … In takrat se je zgodil čudež! Ko se ti to zgodi, se pojavljajo vprašanja, prevetrijo se vrednote, ki si jih imel. Zaveš se, da šteje človečnost oz. kdo smo kot ljudje. Zavedam se, da smo vpeti v duhovni zakon, ki je vedno pravičen. Pa čeprav mnogokrat ni videti. Vsi smo povezani, odgovorni tako zase kot svet okoli nas. Verjamem, da je vsako naše dejanje ali naša odločitev kamenček v mozaiku naše prihodnosti in vseh, ki se jih odločitev dotika, nekako kot učinek metulja,« pripomni naša sogovornica.
Čudež je prišel v obliki predčasne menjave v občini. »Takratni župan Anton Štihec me je slišal in razumel, zato je povezal vse akterje in uresničil, da se ZIMI (zakon o izenačevanju možnosti za invalide; op. a.) tudi izvaja in da ni samo mrtva črka na papirju. Še isti mesec so me preselili v blok, ki so ga gradili v času moje rehabilitacije,« se ozre na preizkušnjo, ki ji je vrnila človeško dostojanstvo.
Izboljšan odnos do invalidov
»V zadnjih 20 letih se je marsikaj spremenilo. Precej več stvari je sistemsko urejenih, vključno z osebno asistenco. Družba je danes bolj prijazna do nas, kot je bilo to pred 20 leti. Takrat invalidskih stanovanj ni bilo. Ni bilo okoljske urejenosti in ne prilagojenosti. Ni se ozaveščalo v družbi, kot to počne naš Zavod Vozim z nami ambasadorji, ki spreminjamo družbo v boljšo, varnejšo, strpnejšo …« pove Anita o invalidih, njihovih pravicah in odnosu družbe do njih.
Z Zavodom Vozim
Od leta 2016 je Anita sodelavka, tudi ponosna ambasadorka, Zavoda Vozim. Ta nevladna institucija proaktivno deluje na področju preventive v prometu in alkoholu ter psihoaktivnih snovi (PAS), mladinskega dela in socialne integracije oseb z manj priložnostmi. Skozi osebne zgodbe invalidov, poškodovancev želim prispevati k spodbujanju pozitivnega in zdravega vedenja otrok in mladostnikov ter vplivati na varovalne in spodbujevalne dejavnike pred rabo alkohola ter drugih prepovedanih drog in spodbujanje zdravega življenja.
»Mlade želim opozoriti na vzroke prometnih nesreč, pa tudi seznaniti z napako, ki sem jo sama naredila. Če rešim s svojo zgodbo eno samo življenje, sem naredila vse,« pove Anita, ki še opiše, kaj počnejo v organizaciji: »V Zavodu Vozim se trudimo z različnimi akcijami in pobudami zmanjšati število voženj pod vplivom drog in alkohola. Apeliramo na mlade, da so ponosni na starše, pa tudi obratno, ki so pripravljeni priti ponje na zabavo, pa čeprav v pižami. To so heroji in njih dejanja so herojska!« je jasna Anita.
Več kot 15.000 mladih
Projekt, ki so ga zasnovali v Zavodu Vozim skupaj z Zavarovalnico Generali in agencijo Luna \TBWA, je v osmih letih dosegel več kot 15.000 mladih in aktivno vključil 27 občin, s čimer je postal zgled celostnega preventivnega dela v Sloveniji. »Ponovno postavljamo v ospredje to, kdo so pravi heroji. To so starši, ki se aktivno vključijo v življenja svojih otrok, ali celo obratno – otroci oz. mladi, ki prevzamejo odgovornost za varnost svojih staršev,« je povedal direktor Zavoda Vozim David Razboršek. Poudaril je, da so mladi v zadnjem desetletju za polovico zmanjšali število prometnih nesreč pod vplivom alkohola. Pa tudi, da »v Sloveniji ostaja ključen izziv močna zakoreninjenost alkohola v družbi, njegova vsakdanja prisotnost, vedno bolj pa tudi porast uporabe drugih psihoaktivnih snovi.« Po podatkih policije namreč uporaba slednjih v prometu močno vzbuja skrb, saj je bilo že letos med 1224 strokovnimi pregledi na droge pozitivnih 170, kar 658 pa odklonjenih.
»Danes imam poslanstvo in pričujem, v čem vidim smisel. Ljudem sicer ni treba skozi podobne težke izkušnje, zato delim svojo zgodbo. Ko včasih takole povem svoje pričevanje, pride do mene mladostnik in me prosi za objem … Vidim, da se ga je zgodba dotaknila. V taki situaciji se zavem, da je bilo vredno. Da ima smisel. Mene je nesreča naučila ponižnosti in hvaležnosti. Na nikogar in na nič ne gledam zviška, morda le toliko, da ga pomagam dvigniti,« pove na koncu, ko vsem zaželi blagoslovljen božič, prijazno novo leto, predvsem pa varnost, previdnost, strpnost in herojskost.
