Pogačar bi na Touru premagal tudi zdravega Rogliča
Tadej Pogačar je v treh sezonah med profesionalci malodane že postal legenda svetovnega kolesarstva. Pri 23 letih ima za pasom 30 zmag, med katerimi sta tudi dve na Touru in dve na spomenikih, najbolj cenjenih enodnevnih dirkah. Pod vse te uspehe se je podpisal tudi Iñigo San Millán, 50-letni Bask z ameriškim potnim listom, ki ima na poklicni poti dvojno življenje. Na Univerzi v Koloradu raziskuje in predava o diabetesu, kardiometabolnih boleznih in raku, pri ekipi UAE pa skrbi za telesno pripravo najboljšega kolesarja na svetu.
Za Pogačarjem je še ena izjemna sezona, v kateri je ponovil zmago na Touru, temu pa dodal še prvi zmagi na spomenikih ter olimpijsko kolajno. Rezultatski napredek je očiten, kaj pa pravijo številke na njegovih merilcih? Ali napreduje, kot ste pričakovali?
To je vprašanje, na katerega smo delno dobili odgovore že pred začetkom letošnje sezone. Na testiranjih so bili njegovi metabolični parametri boljši kot eno leto prej, tako smo že pred začetkom priprav in dirk vedeli, da je Tadej še močnejši, kot je bil v letu 2020. To je zaradi njegove starosti tudi predvidljivo, saj je bil tedaj star šele 22 let in bi moral iz sezone v sezono fiziološko še napredovati.
Z dozorevanjem pri kolesarjih običajno pridejo tudi večje obremenitve na treningih, ste tako ravnali tudi pri načrtovanju Pogačarjeve vadbe?
Nekoliko smo jo prilagodili, vseeno pa smo poskušali stimulirati iste energetske sisteme v njegovem telesu. Moj besednjak morda ni najbolj atraktiven, vendar tako gledam na treniranje športnikov. Skozi izboljšave v različnih energetskih sistemih, v oksidacijskem sistemu, ki omogoča kurjenje maščob, odvajanje mlečne kisline iz mišic in izboljšuje delovanje mitohondrijev. To pa omogoča tudi boljše kurjenje glukoze pri hujših naporih. Gre za zviševanje laktatnega praga, ukvarjamo se tudi s Tadejevimi anaerobnimi zmogljivostmi, vendar še nismo opravili veliko tovrstnega treninga. To je ena od rezerv, ki jih še imamo.
V prihodnjih sezonah torej tekmece čaka še boljša različica svetovne številke ena?
Logično je tako, je pa tudi res, da še nisem delal s športnikom s tako izjemnimi genetskimi predispozicijami, kot jih ima Tadej. Nekateri deli človeške fiziologije so še vedno skrivnost za nas, tako da bi se lahko napredek zaustavil prej, kot bi to pričakovali. Nekateri ljudje fiziološko dozorevajo hitreje kot drugi. Čeprav Tadej navzven izgleda še skoraj kot deček, je njegova metabolična notranjost daleč pred tekmeci. Del napredka je pravilen trening, del njegov genski zapis. Kam ga bo popeljal v naslednjih letih, bomo izvedeli šele v prihodnosti.
Ukvarjamo se tudi s Tadejevimi anaerobnimi zmogljivostmi, vendar še nismo opravili veliko tovrstnega treninga. To je ena od rezerv, ki jih še imamo.
Na sprejemu v Komendi po drugi zmagi na Touru je Pogačar na vprašanje, zakaj ne bo nastopil na Vuelti, odgovoril, da je še prezgodaj, da se še vedno razvija telesno in psihološko. Se strinjate s to oceno, čeprav kot po tekočem traku zmaguje na največjih dirkah?
Vsekakor se še razvija, ne vemo pa, kako bo potekal njegov razvoj. Pri številnih športnikih gre za negativno progresijo, prvo leto napredujejo za 10 odstotkov, naslednje za 5, nato za 3, 1 … Gre za napredek, vendar vedno manjši. Jasno sliko o športniku dobimo šele z zbiranjem podatkov skozi leta. Pri Tadeju ta čas še ne vemo, kje smo. Gotovo bo še napredoval, vendar ni jasno, ali bo njegov napredek še naprej pospešen ali se bo začel upočasnjevati.
Je mogoče v odstotkih oceniti, koliko je letos napredoval v primerjavi z minulo sezono?
Ker je treba v zakup vzeti številne dejavnike, v glavi nimam natančne številke. Opravljamo veliko meritev, imamo veliko številk, vendar je tudi še veliko neznank. Čez palec bi dejal, da je napredoval za tri odstotke, vendar bi se lahko tudi motil. Težko je v številke pretopiti to, kar se v njegovem telesu dogaja na celični ravni. Izboljšanje njegove zmožnosti regeneracije je težko oceniti v odstotkih.
Pri slednji mu v kolesarski karavani ta čas ni para. Boste morali ob njegovem dozorevanju narediti kompromis med večjo močjo in počasnejšo regeneracijo, ki pri staranju vrhunskih športnikov nemalokrat hodita z roko v roki?
V tej fazi njegove kariere se nam s tem še ni treba ukvarjati. Metabolomika je prihodnost diagnostike na številnih medicinskih področjih, je še v testni fazi, mi pa jo kot prvi preizkušamo v športu. Skozi njo lahko preverimo okoli 2000 parametrov dogajanja v telesu, pri običajnem pregledu krvi pa gre za 30 do 40 parametrov. S to metodologijo smo dokazali, da je njegova zmožnost regeneracije izjemna. Dvomim, da se bo pri njegovi starosti poslabšala, ne vem pa, ali se bo še izboljšala. Več kot zadovoljen bom, če bo ostala na sedanji ravni.
Pri tej starosti niti Eddy Merckx ni dosegal tega, kar sedaj uspeva Tadeju. Po moji oceni je popoln kolesar.
Kolesarski svet se vrti predvsem okoli bolj otipljivih številk, moči, ki jo pri vrtenju pedal zmorejo najboljši na svetu. Če za primerjavo vzamemo Tour de France, na katerega vsi kolesarji pridejo na vrhuncu sezonske pripravljenosti, za katero zmago je Pogačar potreboval več moči, prvo ali drugo?
V povprečju so bile njegove letošnje številke nižje kot lanske, čeprav so številni namigovali, da je njegova prevlada nečloveška. Manj vatov ni razvijal, ker bi bil slabše pripravljen, temveč ker ni bil tako močno izzvan kot leto poprej. Najbližji tekmec je bil več kot pet minut za njim, edini trenutek slabosti pa je imel v zadnjih kilometrih vzpona na Mont Ventoux, ko je napadel Jonas Vingegaard.
Lahko rečeva, da ni bil izzvan, ker je po padcu v 3. etapi iz igre za vrh izpadel Primož Roglič?
Vsekakor. Računali smo na to, da bo Roglič najnevarnejši tekmec in da bo močno izzval Tadeja. Nikoli ne bomo vedeli, kako bi se dirka razpletla z obema v igri, gotovo bi potekala precej drugače, saj Pogačarja nobeden od drugih tekmecev ni prignal do roba zmogljivosti. Povsem drugače dirkaš, če veš, da se boš z nekaj napadi otresel vseh tekmecev, kot če moraš razmišljati o tem, ali boš lahko sledil skokom drugih. Moja domneva je, tu pa ne govorim le kot Tadejev trener, temveč tudi kot njegov navijač, da bi zmagal v vsakem primeru, le da bi bila z Rogličem na dirki razlika manjša. Tadej ima na tritedenskih dirkah prestavo več v primerjavi s tekmeci.
Katera Pogačarjeva predstava pa vas je kot trenerja najbolj navdušila letos, na kateri dirki so bile njegove številke najboljše?
Tadej me je navdušil spomladi na Tirreno–Adriatico in ob koncu sezone na dirki po Lombardiji. Izjemna pa je bila tudi njegova predstava v zadnji etapi dirke po Baskiji, čeprav ni prinesla želenega rezultata. Ko je Roglič napadel, je Tadej ostal sam in skoraj 50 km lovil tri vrhunske kolesarje, ki so sodelovali pri narekovanju tempa. Ni izgubljal časa, temveč zmanjševal zaostanek, ko sem nato preveril, kakšno moč je razvijal v tem obdobju, sem stežka verjel. Čeprav gledalci ob prenosu tega niso mogli čutiti, je bila Pogačarjeva predstava tisti dan nekaj najbolj neverjetnega, kar sem videl v kolesarstvu.
Prav pogosto tudi ne vidimo, da isti kolesar februarja zmaga na uvodni dirki svetovne serije po ZAE in nato oktobra na zadnji po Lombardiji, vmes pa julija osvoji rumeno majico na Touru. Kako zahtevno je bilo doseči vrhunec forme trikrat v enem letu, ste pričakovali tako udaren konec?
Tadej me je presenetil s svojo izjemno močjo, ni me pa presenetilo, da je bil v igri za zmago na dirki po Lombardiji. Pričakoval sem njegov napad na zadnjem vzponu, saj v tem obdobju leta v karavani ni več veliko moči in je težko odgovarjati na drzne napade. Sicer pa je ubral precej drugačno pot kot glavni tekmeci, saj je večina pred sklepnim delom sezone opravila višinske priprave, številni tudi niso imeli za seboj tako veliko dirk. Tadej pa je bil poleti »kuhan«, še posebej ga je izmučila pot na olimpijske igre na Japonsko takoj po Touru. Upoštevati je treba tudi to, da je bil mentalno na svoje cilje osredotočen že od lanskega novembra, ko je začel priprave na sezono. Utrujenost, tako telesna kot psihična, se je nabirala, zato na prvih jesenskih dirkah ni mogel biti konkurenčen, je pa počasi dvigal formo in tudi pridobival na svežini. Po drugi strani so tekmeci počasi padali. Zadnji del sezone je nenavaden in nepredvidljiv, saj številni kolesarji glede pripravljenosti prihajajo iz različnih smeri, nekateri so že v padcu, drugi se vzpenjajo, s formo pa je treba zadeti pravi dan.
Računali smo na to, da bo Roglič najnevarnejši tekmec na Touru in da bo močno izzval Tadeja. Nikoli ne bomo vedeli, kako bi se dirka razpletla z obema v igri, gotovo bi potekala precej drugače, saj Pogačarja nobeden od drugih tekmecev ni prignal do roba zmogljivosti.
Pri Pogačarju je skoraj vedno tako, ko so na sporedu največje dirke. Kako veliko vlogo igra psihična pripravljenost, popolna osredotočenost na odločilni dan, na katerega mu malodane nikoli ne spodleti?
Tudi to je eden od ključnih dejavnikov, za uspeh na najvišji ravni mora biti športnik ne 100, temveč 300-odstotno pripravljen. 100-odstoten mora biti pri telesnih predispozicijah, 100-odstoten pri treningu in prehrani ter tudi 100-odstoten pri mentalni pripravi. Veliko kolesarjev bi na tej lestvici doseglo okoli 270 odstotkov, Tadej pa je v vseh pogledih na 100 odstotkih, tudi zato premika mejnike in izboljšuje zgodovinske rekorde. Pri tej starosti niti Eddy Merckx ni dosegal tega, kar sedaj uspeva Tadeju. Po moji oceni je popoln kolesar.
Za zmago na Touru prihodnje leto bo to moral potrditi, spoznali smo traso, v kateri ne bo imel opravka samo s hribi, dolinami in vetrom, temveč tudi zloglasnimi granitnimi kockami z dirke Pariz–Roubaix. Vam to ustreza?
Vsakič, ko slišimo besedo pavé, se zdrznemo. Na kockah se lahko zgodi karkoli, preluknjana pnevmatika ali padec lahko Tour de France v trenutku obrneta na glavo. To se lahko zgodi komurkoli, tudi najbolj izkušenim kolesarjem z Roubaixa. To bo na Tour vneslo dejavnik sreče, ki ga kot trener ne maram. Za gledalce bo to pravi spektakel, zato razumem prireditelje, osebno pa bi raje videl, da tako nepredvidljiva preizkušnja ne bi bila del tritedenske dirke.
Če pustimo pasti severnega pekla ob strani, se zdi, da bodo Pogačarja tekmeci stežka presenetili na dveh vožnjah na kronometer ter na najprej alpskih in nato še pirenejskih vzponih?
Takšen je naš namen. Uvodna vožnja na čas je prekratka, da bi odločilno vplivala na končni razplet, precej zahtevnejša bo tista v 20. etapi, tu bomo videli precejšnje razlike. Videli pa bomo tudi, ali se lahko ponovi kaj takšnega, kot se je zgodilo v lanski 20. etapi. Naš načrt je sicer, da odločitev o zmagovalcu pade že prej, tako kot je letos, ko Tadeju na zadnjem kronometru ni bilo več treba ničesar tvegati.
Tveganje je sestavni del dirkanja, ki ga Pogačar obožuje v vseh oblikah. Številni šampioni Toura so se osredotočali le na največjo dirko, ne pa Tadej, ki je bil letos edini kolesar z dvema zmagama na spomenikih, na Liege–Bastogne–Liege in po Lombardiji. Martin Hvastija je po zadnji zmagi dejal, da bi lahko v karieri dobil vseh pet spomenikov, tudi Milano–Sanremo, po Flandriji in Pariz–Roubaix. Se strinjate z njim?
Vsekakor je tako vsestranski kolesar, da bi bil sposoben zmagati na vseh spomenikih, čeprav so trase zelo različne. Predvidevam, da bi bil najtrši oreh Roubaix zaradi dejavnika, ki sem ga že omenil pri Touru. Treba je imeti srečo, številni izjemni kolesarji so si želeli zmagati, vendar jim je šlo vedno nekaj po zlu. Če pogledam Tadeja, si rečem, zakaj pa ne – tehnično je izjemno dobro podkovan, zelo dobro se znajde v slabših vremenskih razmerah in na tovrstnih dirkah je vedno izjemno motiviran in neustrašen.
Starejša in bolj razširjena je zamisel, da bi Pogačar v eni sezoni naskakoval zmago na dveh tritedenskih dirkah, po prvotnem sporedu bi moral že letos nastopiti na Touru in Vuelti. Je to načrt za 2022, kateri dvojček je najbolj možen s trenerskega zornega kota in kateri najbolj verjeten ob predpostavki, da na zahtevo svojih delodajalcev ne sme izpustiti Toura?
O dvojčku grand tourov v sezoni smo že nekajkrat razpravljali s šefoma ekipe UAE Maurom Gianettijem in Matxinom Fernandezom. Gre za velik izziv, ki se ga bomo lotili kmalu. Tadej ima rad izzive in ta je eden izmed njih, predvidevam, da se ga bo lotil večkrat. Enkrat bo to morda Giro in Tour, drugič Tour in Vuelta ali Giro in Vuelta. S trenerskega zornega kota bi se najlažje lotili slednje kombinacije, ker bi imeli dovolj časa za priprave na obe dirki. Kombinacije s Tourom, ki je v sredini sezone, so bolj zahtevne, ker bi bile višinske priprave pred obema preizkušnjama bržkone prevelik psihični zalogaj. Je pa jasno, da v naslednjih letih ni veliko možnosti, da bi izpustili Tour, ki je naša prioriteta. Najmanj bi tvegali z vrhunsko pripravo na Tour, nato pa s tem, kar bi še ostalo v nogah, poskušali dobiti tudi Vuelto.
Torej je pred sezono 2022 glavno vprašanje, ali se obeta tretja zaporedna Pogačarjeva zmaga na Touru?
To ni samoumevno, vsako leto nam bo težje. Po vsaki sezoni najnevarnejši tekmeci svoje strategije gradijo okoli misli, kako iztiriti in premagati Pogačarja. Nikakor ne smemo spati na lovorikah. Na to sem Tadeja opozarjal že na višinskih pripravah v Sestrieru, na katerih smo opravili levji delež dela, ki nam je letos prineslo rumeno majico. Tekmeci se ne ukvarjajo le s tem, kako okrepiti svoje vrste, temveč tudi, kako oslabiti naše. Letos se nam je vse izšlo, prihodnje leto je lahko povsem drugačna zgodba.
