Pojedli več kot tono žlikrofov (FOTO)

Sončni žarki so v soboto, ob poslavljajočem se poletju, obsijali idrijski park Mejca, kamor se je že lani zaradi koronskih razmer s Trga sv. Ahacija preselil zdaj že tradicionalni Praznik idrijskih žlikrofov. Poklonu domači dobroti, ki jo je Slovenija zaščitila leta 2002., Evropa pa 2010., so se pridružili številni kulinarični mojstri, ponudniki različnih domačih poslastic in drugih izdelkov ter številni zadovoljni obiskovalci: teh je bilo več kot 3000, snedli pa so dobro tono žlikrofov, poleg teh pa še žlinkrofov, , štrukljev in drugih specialitet.

Lahko jim jo zagodejo tudi jajca

»Praznik ni več zanimiv le za lokalne zgodbe, ampak ima čedalje širšo veljavo,« nam je pojasnil eden od organizatorjev Matevž Straus z Zavoda za inovacije v dediščini ID20. V središču dogajanja so bili, jasno, idrijski žlikrofi, rudarska jed z bogato tradicijo in zahtevno recepturo, ki so se je morali izdelovalci dosledno držati. Sestavine – moka, jajca, voda in mleko za testo, za nadev pa krompir, čebula, ocvirkova mast ter začimbe – so le del okusne zgodbe, v katero spadajo še natančna izdelava, izkušnje in spretnost. Kot so nam pojasnili pri gostilni Kos, ki se praznika udeležuje vse od začetka, lahko zaideš v težave, tudi če so jajca preveč rumena, ker so pač domača! Barva, velikost in oblika, ki naj bi po legendi morala posnemati Napoleonovo kapo, so natančno določene, zaradi strogih meril so pravi žlikrofi le eni, idrijski, vsi preostali so pač posnemovalci. Recimo savinjski žlinkrofi in pa ribniški žinkrofi. »Podobni so po sestavi in imenu, a to pač niso idrijski žlikrofi. Jih pa prav tako povabimo, da ljudem predstavimo razlike in tako popestrimo dogodek,« pove Straus. Na številnih stojnicah so osrednje dobrote spremljale najrazličnejše omake, iz leta v leto se jim pridruži več inovativnih okusov, tradicija se tako vse bolj povezuje z inovacijami, kot so melonina in alpska omaka pa karijeva in celo z marelicami ter sirnim sladoledom! »Le pri omakah si lahko izdelovalci privoščijo kulinarično svobodo,« pojasni Straus in pristavlja, da so v ospredju sicer vedno tradicionalne: »Bakalca, golaž, ocvirkova, tudi gobova.« Vse več je povpraševanja po veganskih jedeh, s katerimi je postregla ekipa Beetbox. »A pozor, to so veganski žlikrofi, ne pa veganski idrijski žlikrofi!« je na ključno razliko opozoril Straus.

Bakalca iz leta v leto boljša

Eden od vrhuncev dneva je bilo tekmovanje v kuhanju divjačinske bakalce, z muflonom kot osrednjo sestavino (tradicionalna bakalca je sicer iz ovčetine), pri čemer se je pomerilo šest lovskih družin. Tekmovanje ni hec, so poudarili člani stroge komisije, kulinarični mojster Črt Butul, Miha Robnik (Dans fotr kuha) in idrijski župan Tomaž Vencelj, na dolgi lestvici so med drugim ocenjevali okus, teksturo, vonj, videz, barvo pa tudi urejenost in videz stojnice. Poznavalcev se pretentati ne da, lani je, denimo, eden od tekmovalcev meso prej podimil, kar je žirija takoj zaznala. »Zmagal bo najboljši, vsi pa se predvsem želimo predstaviti v dobri luči,« so bili enotni tekmeci in tudi člani strokovne žirije so napovedali napet boj, saj so razlike iz leta v leto manjše, o zmagovalcu pa odločajo nianse. Letos je slavila lovska družina Krekovše 2.

Gatronomski del so dopolnjevali ponudniki pijač, ni manjkalo izbranega piva, vina in džina ter kave. Da je dogodek tudi družinski praznik, organizatorji dokazujejo iz leta v leto, selitev v park Mejca pa je ponudila nove priložnosti za zabavo, igrala v senci, prijetno okolico, ki ponuja ogled številnih znamenitosti, čudovitega mestnega jedra, Antonijevega rova in bližnje Kamšti, največjega vodnega kolesa v Evropi, ki je prav tako del Unescove svetovne dediščine. A mnogi so prišli v Idrijo samo zaradi žlikrofov, tudi družina iz Nove Gorice, Katarina, Uroš ter sinova Ruben in Otman, ki so se navdušili nad poslastico z melonino in alpsko omako.
Za glasbo je čez dan skrbela skupina Ne joči pevec, zvečer pa je zabaval Mef z NOB, vse do 22. ure, ko je žlikrofov, seveda, že zmanjkalo.