Urška Žigart in Tadej Pogačar sta se spoznala, ko sta kot nadobudna člana ljubljanskega Roga poganjala pedala po istrskih cestah. Odtlej se njuni življenji še bolj vrtita okoli koles, ki ju hkrati združujejo in razdružujejo. Zanju je to služba, ki nemalokrat vsakega vleče na svoj konec Evrope ali sveta. V teh dneh pa ju je skupaj popeljala na Sierro Nevado, kjer gradita temelje za še eno izjemno sezono, o slovenski športni poroki leta pa za zdaj ne razmišljata.

Tadej s Klanca pri Komendi in Urška iz Slovenske Bistrice sta edini slovenski profesionalni par na cestnem kolesu. On je pri 23 letih že legenda svojega športa, kapetan ekipe UAE, pri kateri zasluži največ med vsemi v karavani, dvakratni zmagovalec Toura, osvajalec dveh kolesarskih spomenikov, svetovna kolesarska številka ena, sloven­ski športnik leta. Ona je tekmovalno kolesarstvo spoznala precej pozneje, čeprav je dve leti starejša, vendar se je ravno tako odločno podala v kolesarski svet. Ime si ustvarja pri avstralski ekipi BikeExchange, v dresu katere je lani slavila svojo prvo zmago.

Ko sta skupaj, kajpak veliko vrtita pedala. Tudi ta pogovor je nastal med višinskimi pripravami v najbolj južnem evropskem smučarskem središču, na katerih Urška ne poskuša nemogočega, svojemu srčnemu izbrancu slediti v klanec. Tega ne zmore malodane nihče na tem planetu, ne glede na spol.

»Z avtom se spustimo v dolino, nazaj na hrib se s kolesi večinoma vračamo vsak sam, saj je pot dolga, okoli uro in pol vzpenjanja,« je kolesarski vsakdan, ki je skrit pred očmi javnosti, orisal Tadej. »Večino treninga sva skupaj, samo na koncu greva vsak v svojem tempu. Ne bi imelo smisla, da bi poskušala slediti Tadeju, ne nazadnje vsak sledi svojemu programu treninga. Neumno bi bilo, če bi vseskozi na vso moč poganjala za njim,« pa o skupnih dneh v kolesarski službi pravi Urška.

Višinske priprave so zahtevne tako telesno kot psihično, telo si ob redkejšem zraku počasneje opomore, vendar so za kolesarska zaljubljenca eno najlepših obdobij v letu, ko sta lahko največ skupaj. A pred vrati je že sezona 2022 …

Za koliko časa bosta morala narazen, koliko se med sezono sploh ujameta in kako dolga so obdobja, ko se lahko vidita le prek videopovezav?

Tadej: Pozimi sva največ skupaj, tako takrat, ko sva prosta, kot med pripravami. To je čas, ko poskušava nadoknaditi izgubljeno med sezono, med katero se je že zgodilo, da se nisva videla več kot mesec dni. Skupnega obdobja bo zdaj konec. V ponedeljek, 14. februarja, bova končala priprave na Sierri Nevadi, jaz 17. že letim na start prve dirke sezone v Združene arabske emirate. Urška gre v Belgijo.

Urška: Tako je, zame se sezona začenja 27. na dirki Omloop van het Hageland. Doslej je kdaj naneslo tudi tako, da sva bila v dveh mesecih le tri ali štiri dni skupaj. Velikokrat se zgodi, da se eden vrne domov in mora drugi naslednji dan oditi. Med sezono stežka skupaj preživljava kakovosten čas, najtežje pa pred in med Tourom, ko se Tadejeve priprave običajno križajo z mojimi dirkami.

V enaki zasedbi smo se za Nedelo pogovarjali julija 2020, pred Tadejevim prvim Tourom. Urška, tedaj ste dejali, da si zanj želite le, da bi užival na dirki. Da ima za zmago na Touru še 10, morda 15 let časa. Poldrugo leto pozneje nima le ene, temveč dve. Si je katerikoli od vaju predstavljal tako blestečo prihodnost?

Tadej: Jaz nikakor ne, nisem si predstavljal, da bi lahko dosegel kaj takšnega. Zdelo se mi je, da je že ena zmaga na Touru nekaj nemogočega, kaj šele dve, vendar se je zgodilo.

Urška: Že takrat smo sicer vedeli, kako dober je in česa je sposoben, vendar takšnih uspehov ne moreš predvideti. Nikoli ne veš, kaj vse se lahko zgodi, pride kakšen nesrečen dan in gre vse v nič. Vse se ti mora poklopiti in Tadeju se je že dvakrat.

Postal je najmlajši kolesar v zgodovini z dvema zmagama na največji dirki na svetu, vse več ima sponzorskih in medijskih obveznosti, pa tudi njegov tekmovalni koledar je vse bolj natrpan. Je to dodatno obremenilo vajino zvezo?

Tadej: Ne, par sva postala sredi leta 2018, ko sem bil drugo sezono pri ekipi Ljubljana Gusto, in je bilo zelo podobno, kot je zdaj. Že takrat sva imela vsak svoje treninge in dirke.

Urška: Zdaj, ko je Tadej v svetovnem vrhu, imava kvečjemu več časa, ker mu gredo v njegovi ekipi bolj na roko. Če želiva biti čim več skupaj, morava vedno najti kakšen kompromis. Ali jaz skočim nekam, kjer ima on obveznosti, ali pa on pride tja, kamor moram jaz po službeni dolžnosti, da se lahko kaj vidiva.

Tadej Pogačar in Urška Žigart sta si leta 2020 na Pokljuki oblekla majici slovenskih prvakov v vožnji na kronometer. FOTO: Prijavim.se

Imajo vajini ekipni šefi kaj posluha za vaju, vnaprej usklajujeta tekmovalne koledarje ali se le prilagodita temu, kar si želijo vajini delodajalci?

Urška: Tekmovalnega sporeda ne spreminjava, drživa se tega, kar rečejo šefi. Imava pa srečo, da sva kolesarja podobnega kova in nastopava tudi na istih prizoriščih. Letos bo to aprila, ko oba čakajo nastopi na Valonski puščici in dirki Liege–Bastogne–Liege.

Urška, leta 2020 ste tudi razkrili, da so vas zalile solze ob prvi Tadejevi zmagi na dirki po Algarvu (2019). Doslej se je nabralo že 30 zmag. Ste veliko jokali ali ste se naučili manj čustveno doživljati zmage?

Drugače je, ker je bil ob prvi zmagi novinec med profesionalci, zdaj gre na domala vsako dirko kot prvi favorit. Kljub temu je še vedno vsaka zmaga posebna. Solz morda ne pretakam več, nemalokrat pa skačem pred televizijskim zaslonom. Še najbolj sem ob lanski zmagi na dirki Liege–Bastogne–Liege, na kateri je bil Tadej najboljši v šprintu. To dojemam drugače, kot če se otrese tekmecev, se kilometre vozi sam proti cilju in jih premaga za pet minut. Takrat veselje pride prej in ne šele, ko prečka ciljno črto.

Tadej, se je tudi pri vas spremenilo doživljanje zmag od krstne na Portugalskem do doslej zadnje na oktobrski dirki po Lombardiji?

Urška je najbrž mislila, da se ob šprinterskih zmagah sproži več adrenalina in si zato ob takšnih uspehih bolj poskočen. Tudi jaz podobno dojemam zmage. Vsake se zelo veselim, morda celo vedno bolj. Vedno večjo željo imam, da dam vse od sebe in dokažem, da lahko slavim zmago. Ko pride, sem izjemno vesel.

Tudi v Urškini karieri se je precej spremenilo v zadnjem letu, dres ekipe Ale BTC Ljubljana je zamenjala za avstralski BikeExchange, maja lani je na dirki po Valencii slavila svojo prvo zmago na mednarodni sceni. Kako ocenjujeta njen napredek?

Urška: V ekipi so zadovoljni z mano in tudi jaz sem vesela, ker se vidi, da napredujem. Imam še nekaj slabosti, ampak sem letos naredila korak naprej, posebej sem delala s trenerjem tehnike na kolesu, da bi izboljšala vožnjo v spustih. Upam, da bom še napredovala.

Tadej: Urška vsako leto zelo napreduje, tako po številkah, ki jih kažejo njeni merilniki, kot po načinu vožnje na kolesu in miselnosti. Zastavlja si višje cilje in to je edino pravilno. Vsako leto je hitrejša.

Kaj drug drugemu želita za sezono, ki je pred vrati?

Tadej: Urški želim, da bi zmagala povsod. (smeh) Želim si, da bi uživala na dirkah, tako kot je lani. V tem je naredila velik preskok. Naučila se je uživati, se igrati na dirkah, s tem pridejo tudi dobri rezultati. Želim ji čim več užitka in uspehov.

Urška: Tadeju želim, da nikoli ne izgubi tega, kar ga krasi že vso kariero, sposobnosti, da se igračka na kolesu tudi na največjih dirkah. Naj še naprej neobremenjeno uživa na vsaki preizkušnji, na kateri nosi številko ena na hrbtu. Ta pomeni, da je to dirko dobil vsaj enkrat, če ne že večkrat, in nikomur mu ni treba ničesar dokazovati.

Tadej bo na Touru letos lovil tretjo zaporedno zmago, najboljše poklicne kolesarke pa se bodo prvič pomerile na osemdnevni dirki po Franciji. Si želita, da bi tokrat oba imela svoj Tour, da bi lahko navijala drug za drugega? Moški se konča 24. julija, isti dan pa štartajo ženske.

Urška: Za Tour si bom morala še izboriti mesto v ekipi. Pri moških je v vsaki zasedbi osem kolesarjev, pri ženskah ima vsaka ekipa šest kolesark. Naš cilj je sicer loviti etapne zmage na Touru. Upam, da se bom pred tem dovolj izkazala in da me bodo izbrali v najboljšo šesterico.

Tadej: Upam, da Urška pride v ekipo, in če ji uspe, bom gotovo večino dirke tam. Kaj hudega bi moralo priti vmes, da ne bi od blizu spremljal njenega nastopa na Touru.

Koliko pa sta motivacija drug za drugega, tudi kadar sta vsak na svojem koncu? Vemo, da je Andrej Hauptman med kronometrom na Touru v radijsko povezavo vpil Tadeju, naj še močneje požene za Urško. Urška, je tudi vam kdaj športni direktor rekel, da morate dati na kolesu vse od sebe za Tadeja?

Urška: Tako neposredno, kot je to Haupt­man rekel Tadeju, še ne. So nam pa med eno od dirk po radijski povezavi sporočili, da je Tadej prvič dobil etapo na Touru, in me spodbudili, da njemu v čast močneje zavrtim pedala. Motivacija je bila dobra, z ekipnimi kolegicami smo se prebile v ospredje in se tisti dan veselile 2. mesta.

Tadej: Gotovo sva motivacija drug za drugega, Hauptmanova vzpodbuda je delovala. Mislim, da si pomagava tudi takrat, ko se tega niti ne zavedava.

Zakaj pa še nista del iste ekipe? Tadejevo moštvo UAE je odkupilo licenco italijansko-slovenske ženske ekipe Ale BTC Ljubljana, Urška pa je kljub temu podaljšala pogodbo z BikeExchangeem. Si želita, da bi v prihodnje nosila enake klubske barve?

Tadej: Bomo videli, kaj bo. Mislim, da je Urška zadovoljna z ekipo, v kateri je. Februarja je najbrž še prezgodaj za razmišljanje o tem, kaj se bo dogajalo prihodnje leto.

Urška: Res sem zadovoljna s svojo sedanjo ekipo, za naju pa se tako ali tako ne bi veliko spremenilo, četudi bi prestopila. Še naprej bi hodila vsak na svoje dirke, že zdaj pa lahko skupaj hodiva na priprave. Če se bom še naprej dobro počutila pri BikeExchangeu in mi bo uspelo podaljšati pogodbo, ni razloga za menjavo.

Žensko kolesarstvo se razvija, vendar tako po medijski pokritosti kot zaslužkih še vedno veliko zaostaja za moškim. Kako vidita razmere vsak v svoji karavani?

Tadej: V moški karavani se nihče ne bi smel pritoževati nad plačami, mislim, da so pravične, kolikor daš, toliko tudi dobiš. Dekleta so še daleč od enakopravnosti, vendar se, kolikor vidim, stvari premikajo v pravo smer.

Urška: V letošnji sezoni so v ženski karavani kar štiri nove ekipe v svetovni seriji, v kateri imajo kolesarke zagotov­ljeno minimalno plačo in zavarovanja. Tega nekoč ni bilo. Napredujemo, vendar to velja predvsem za najvišjo raven. Veliko je še ženskih ekip na celinski ravni, v katerih je veliko deklet zapo­stavljenih. Morda so preveč hvaležne za drobtinice, ki jih dobijo, in mislijo, da si ne zaslužijo več. Upam, da bo razvoj prinesel stabilno okolje za vse.

Tadej je šel pred svojo Urško na kolena tudi na novembrski podelitvi Rogovega zlatega kolesa. FOTO: Blaž Samec

Okolje radi zamajejo netilci razdorov na družbenih omrežjih. Sledita njihovim zapisom, vama je kdaj pri­šlo do živega ali je to za vaju nepomembno renčanje škodoželjnih anonimnežev?

Tadej: Nimam časa, da bi sledil zapisom internetnih komentatorjev. Nerad berem novice, sploh če so o naju. Zasledil sem že marsikaj, vendar nič ne zaboli, dokler to pišejo anonimneži, ki se ne upajo podpisati z lastnim imenom.

Urška: Največ sva prebirala komentarje po Tadejevi prvi zmagi na Touru, vendar je bila to dobra lekcija. Nič nimaš od tega, da prebiraš neprijetne zapise, in tudi ničesar ne moreš narediti, da bi jih ustavil. Zato že dolgo ne spremljava dogajanja na spletnih forumih.

Vidva družbena omrežja uporabljata za prijetnejše objave. Septembra lani sta na njih oznanila zaroko. Že vesta, kdaj bo poroka? Kakšno si želita, z veliko svati ali le za svoje najbližje in najboljše prijatelje?

Tadej: Nič ne vem o tem, veš kaj ti, Urška?

Urška: Vprašaj mami. Mislim, da bova še dolgo uživala v zaroki. Vsi nama čestitajo in takoj vprašajo, kdaj bo poroka, vendar še nič ni dorečenega. Klicali so me tudi iz poročnih salonov, ki so za­sledili, da sva se zaročila, in me vabili, naj si ogledam ponudbo oblek. Vendar na Sierri Nevadi ni poročnega salona, tako da bo moralo vse skupaj nekaj časa počakati.

Tadej: Kot vse kaže, letos še ne bova imela časa za poroko. Ko se bova poročila, pa bova povabila le družino in najbližje prijatelje.

Urška: Ker ima Tadej zelo veliko družino, bo težko omejiti število gostov.

Kako pa gledata na poroko in zakon? Moja generacija, ki se počasi, a vztrajno bliža abrahamu, je s takšnimi odločitvami in tudi z naraščajem čakala krepko v 30. leta. Kako to, da nas vidva prehitevata za desetletje?

Tadej: Ne vem, zame je poroka predvsem velika žurka.

Urška: Seveda, ko ti ne bo treba nič skrbeti za organizacijo. Zate bo to velika sprostitev. Mislim, da so trendi takšni, ali se poročiš zelo mlad ali pa s tem zelo dolgo odlašaš. Pri odločitvi za naraščaj je podobno, ali skočiš v to kot vesela mlada mamica ali pa greš v materinstvo, ko poskrbiš za domala že vse druge pomembne stvari v življenju. Poroko bova priredila bolj za druge kot zase. Za naju je dovolj zaroka, midva sva se že zaobljubila drug drugemu.

Leta 2020 sta dejala, da si ob sedan­jem življenjskem slogu ne predstav­ljata naraščaja. Še vedno tako razmišljata?

Tadej: Vse gre izjemno hitro mimo in toliko se nama dogaja, da niti ni časa, da bi razmišljala o otrocih.

Urška: Razvoj ženskega kolesarstva mi sicer omogoča materinstvo, prihajajo klavzule v pogodbah, po katerih ti mora ekipa omogočiti vrnitev v karavano po rojstvu otroka, pripada ti tudi plača med porodniško odsotnostjo. V prihod­nosti se bova bržkone odločila za otroke, zdaj pa težko, saj sva oba poklicna kolesarja in ne bi mogla otroka pustiti pri babici in iti vsak na svojo dirko. Tega si ne predstavljam.

Kje je za vaju zdaj dom, na Dobenem, v Slovenski Bistrici ali v Monte Carlu?

Tadej: Doma sva kjerkoli, samo da sva skupaj. Ko pa takole preživiva tri tedne na Sierri Nevadi, najbolj pogrešava svoj kavč in tišino …

Urška: … v Monaku.

Urška in Tadej sta večkrat skupaj branila slovenske barve na svetovnih prvenstvih, upata, da bosta nastopila tudi na OI 2024 v Parizu. FOTO: Miha Hočevar

Kaj ponuja življenje v mondenem Monte Carlu? Jeseni ste se tam živeči kolesarji pomerili na dobrodelni dirki in se tudi lepo oblekli za gala večer. Je med kolesarji kaj glamurja, si znate privoščiti kaj lepega ali vas zanima samo vsakodnevno pretakanje znoja?

Tadej: Ne razmišljamo veliko o luksuzu in dogodkih, ravno toliko, kot bi v za kolesarje prav tako priljubljeni Gironi, morda še manj. Razlika je v tem, da v Monte Carlu na ulicah vidiš dražje avtomobile in trgovine. Smo pa kolesarji zelo prizemljeni. Tam predvsem uživamo na treningih. Z Urško sva pred odhodom na Sierro Nevado v okolici Monte Carla neizmerno uživala na kolesu. Vreme je bilo izjemno, v dveh mesecih je le en dan deževalo, 15 stopinj Celzija je bilo idealnih za trening. Zima v Monaku je izjemno prijetna.

Urška: Ne vem, ali sva bila v prvem letu v Monaku, ko še ni bilo epidemije, vsega skupaj trikrat zunaj, enkrat od tega za moj rojstni dan. Zdaj vse več hodiva ven, vendar ne, ker se mi ne bi ljubilo kuhati, temveč ker se večkrat dobimo s prijatelji. Več sva zunaj kot nekoč, ampak največ je še vedno domače kuhinje.

Se Slovenci, živeči v Monte Carlu, kaj vidite med seboj tudi s kolesa?

Tadej: Matej Mohorič je veliko odsoten, a kadar pride, me pokliče, da greva skupaj na kolo, in naju povabi tudi k sebi domov na večerjo. Se družimo, vendar imamo vsi toliko obveznosti, da se zunaj dirk ne srečujemo prav pogosto.

Urška: Jaz sem bolj ena izmed fantov na kolesu kot dekle kolesarja. Kdaj se tudi družim z boljšimi polovicami kolesarjev, a veliko časa preživim s fanti na kolesu, tako da nimam časa za sprehode po mestu ali kaj podobnega.

Sta že dovolj časa skupaj, da znata drug drugemu dvigniti pritisk?

Tadej: To je nujno, nekaj stresa mora biti v življenju, drugače bi bilo dolgočasno.

Urška: Pravijo, da je večja težava, ko drug drugemu ne dvigaš več pritiska, ko ti je že vseeno. Jaz sem jezna predvsem takrat, ko Tadej kaj nasvinja.

On sicer velja za najbolj umirjenega kolesarja v svoji ekipi in profesionalni karavani nasploh. Po pričanju članov ekipe UAE med bojem za rumeno majico prepeva pesmice na avtobusu, medtem ko si drugi grizejo nohte. Tadej, ste vedno tako mirni? Urška, je tudi doma hladen kot špricer?

Tadej: Sem skuliran, čeprav tudi meni lahko kdaj dvignejo pokrov. Je pa res, da ne prav pogosto, sem kar miren tip, no ja, razen ko igram Fifo na playstationu.

Urška: Bere mi misli. Je zelo umirjen, razen ko ga kakšen desetletni tekmec prek interneta v igrici Fifa premaga s 5:2.

Tadej: Takrat nastane problem.

Kaj vaju še druži poleg kolesa, imata podoben okus pri glasbi, televizijskih serijah, kaj je ta čas za vaju aktualno?

Urška: Poslušam vse zvrsti glasbe, imam večji razpon kot Tadej, vendar vedno prideva do skupnega imenovalca, kadar sva skupaj. Ne boriva se za dal­jinca, na dirkah gledava vsak svojo serijo, doma pa znava uskladiti želje. Tadej, kaj sva nazadnje gledala skupaj?

Tadej: Ja, chef (smeh). Glede glasbe pa res ni težav, vse lahko špila, od rapa do Jana Plestenjaka.

Kaj pa aktualne svetovne in domače teme, se vaju kaj dotakne razcepljenost med cepljenimi in necepljeni, levimi in desnimi?

Tadej: Za to nimava prav veliko časa, ti povej, Urška.

Urška: Ne spremljava veliko novic, vse skupaj pa se te dotakne, ko stvari po­stanejo osebne. Moja mama, ki se bori z rakom, je štiri dni čakala na rutinski poseg, ker so bili vsi anesteziologi zaposleni na covidnem oddelku, polnem necepljenih ljudi. Vsak se odloča sam in to spoštujem, vendar se mora vsak zavedati, da s svojo odločitvijo vpliva tudi na druge.

Kako pa je s cepljenjem v kolesarski karavani? Tadej, iz vaše ekipe so sporočili, da ste v minulem tednu preboleli covid-19 z blažjimi simptomi.

Tadej: Pri UAE smo cepljeni vsi, tako kolesarji kot člani spremljevalne ekipe. Toliko prepotujemo, da je to edina logična odločitev. Ker sem cepljen, sem se tudi manj bal morebitnega hujšega poteka bolezni. Kolikor vem, so tudi v Urškini ekipi vsi cepljeni.

Urška: Tako je, pred kratkim so sicer objavili podatek, da je v ženski svetovni seriji cepljenih 98 odstotkov kolesark, torej skoraj vse. Pri moških je delež le malenkost nižji.

Kako ste najboljši kolesarji in kolesarke na svetu gledali na zaplet teniške številke ena Novaka Đokovića ob prihodu v Avstralijo?

Tadej: Ne poznam dovolj ozadja in vseh okoliščin, da bi komentiral ta primer, lahko pa rečem, da sem poskušal razumeti obe strani, in mislim, da so na obeh ravnali narobe.

Urška: Đoković je vedel, v kaj se spušča. Jaz pa tudi vem, kakšne težave so imele moje avstralske ekipne kolegice, ko so odhajale domov in se vračale iz Avstralije. Presenečena sem bila že, da so mu odobrili zdravniško izjemo.

Lažje se najbrž poistovetita z ne­srečnim Eganom Bernalom, ki bo po grdem padcu na treningu v Kolumbiji izpustil letošnjo sezono, negotovo je celo nadaljevanje njegove kariere. Kaj šine skozi kolesarsko glavo, ko kolega doleti takšna smola?

Tadej: Letos je bilo že preveč hudih nesreč kolesarjev in to nam je dalo misliti. Kadar treniram po mestnih cestah ali se spuščam s hribov, zaradi tega večkrat primem za zavoro, kot sem nekoč. Najbrž večina kolesarjev ta čas razmišlja podobno. Neprijetno je videti, ko se tekmeci tako hudo poškodujejo. Upam, da bo Bernal čim prej okreval. Vsi smo mu poslali lepe želje.

Urška: Odziv v kolesarski srenji je bil res velik. Bernalu predvsem želim, da bo po tem padcu lahko spet normalno zaživel. Tudi v ženski karavani imamo nekaj kaskaderk, ki se jim najraje izogibam.

Skočimo k bolj pozitivnim zgodbam. Spremljata olimpijske igre v Pekingu, kaj pravita na serijsko slovensko osvajanje kolajn?

Tadej: Seveda spremljava olimpijske igre in lahko rečem le fenomenalno, čelado dol pred našimi zimskimi šport­niki.

Urška: Vse so začele naše skakalke, ki so sprožile pravi plaz. Že po njihovi prvi seriji je bilo težko verjeti, da imamo tri v prvi četverici. Tu se strinjam s splet­nimi komentarji, da če smo kaj, smo Slovenci skakalni narod.

Tadej, vi ste sprožili plaz na lanskih poletnih olimpijskih igrah v Tokiu, na katerih je bil vaš bron prva od petih slovenskih kolajn. So vas uspehi v Pekingu v mislih popeljali nazaj na Japonsko?

Niti ne, športna zima in poletje sta si preveč različna. Še naprej bom spremljal naše reprezentante in upam, da bo v Pekingu še nekaj kolajn. Sicer pa so spomini na Tokio še vedno zelo živi, sveži in lepi. Na dan pridejo, kadar me kdo kaj vpraša o tem, drugače pa o tej dirki ne razmišljam veliko.

Si želita, da bi v Parizu 2024 ustvarila skupne olimpijske spomine?

Tadej: To je še daleč, a vsekakor, ni ga športnika, ki si ne bi želel nastopiti na olimpijskih igrah.

Urška: Vsi pravijo, da je to neka posebna izkušnja. Jaz je še nisem doživela in nič ne bi imela proti olimpijskemu nastopu, za oba pa bo ključno, za kakšno traso se bodo odločili prireditelji. Zdaj je pariška cestna dirka še neznanka.

Kljub mladosti sta oba pokazala čut za družbeno odgovornost, Urška, javno ste spregovorili o svojih težavah z anoreksijo, ki je tudi v športu prevečkrat prikrita bolezen, vi, Tadej, ste skupaj s sodelavci iz Roga ustanovili Pogi Team, v katerem se kali več kot 150 mladih kolesarjev. Zakaj sta se tako odločila in kakšni so odzivi?

Tadej: Želel sem nekaj vrniti okolju, v katerem sem kolesarsko odrasel. Po­skrbeti, da bodo imeli mladi na voljo vse to, kar so pred leti omogočili meni. Imam to možnost in ne vem, zakaj ne bi pomagal drugim. V dodatno veselje mi je spremljati, kako se razvija Pogi Team, ko vidim te lepe drese in vesele, razigrane ter nasmejane otroke na kolesih.

Urška: Potem ko sem spregovorila o svojih težavah, sem dobila veliko sporočil zaskrbljenih staršev, katerih otroci se borijo s podobnimi preglavicami. Zdelo se mi je prav, da s svojim glasom v javnosti sporočim nekaj pomembnega, da ljudem, ki ti sledijo, ne kažeš samo lepih fotografij in razlagaš, kako lepo se imaš. Treba je povedati realne stvari, ki so še vedno tabu. Morda bi se s tem ukvarjala več, vendar nimam časa za vse. Ne nazadnje moja družina preživlja zahtevne čase zaradi mamine bolezni.

Za konec naredimo še časovni preskok naprej. V prostorih Roga sta dva kipca za slovenskega športnika leta, Hauptmanov iz leta 2001 in Tadejev lanski. Hempi je postal predsednik kluba, potem ko je pomagal vzgojiti prvega slovenskega šampiona Toura. Tadej, boste leta 2041 predsednik Roga, Urška, se vidite v kolesarstvu po tekmovalni karieri?

Tadej: Morda pa bom res predsednik kluba. Bomo videli, kako se bo vse skupaj razpletalo, upam na najboljše. Že zdaj se trudimo, da vse okoli Pogi Teama teče, kot mora, in da se razmere za delo izboljšujejo.

Urška: Bomo videli, v kakšni luči se bom poslovila od tekmovalnega kolesarstva, mislim pa, da bom vedno ostala blizu športu. Moja želja je bila vedno tudi, da dokončam študij, opravila sem dva letnika prava, a je ta čas v ospredju kolesarstvo. Rada se nečemu posvetim stoodstotno, ne pa, da dve stvari opravim polovično. Ne gre pa pozabiti na to, da moram tudi paziti na Tadeja.