Poskus uboja
»Križanje« Dylana Groenewegna, ki je že doživel javni linč na družbenih omrežjih, ne bo odpravilo temeljne težave varnosti kolesarjev.
Odpri galerijo
Dylan Groenewegen si brez dvoma zasluži strogo kazen, morda ga ne bo doletela le športna sankcija, preiskavo nesreče je začela tudi poljska policija FOTO: Gonzalo Fuentes/Reuters
Kolesarji umirajo, mar ne? Poročil o tistih, ki so življenje izgubili ob bližnjih srečanjih s tono ali več težjimi »jeklenimi kočijami«, po vsem svetu ne manjka. Ne nazadnje se je kolesarski teden začel z novico, da je med treningom na Bavarskem avtomobil zaprl pot 17-letnemu Janu Riedmannu, obetavnemu mladincu ekipe Bora Hansgrohe, za katerega so bile posledice nesreče usodne. Vsi se zavedamo nevarnosti kolesarjenja v prostem prometu, v katerem gre lahko marsikaj narobe zaradi nepazljivosti ali predrznosti kolesarja, slabih cest, ne nazadnje tudi zaradi nestrpnosti tistih, ki so za krmilom motornih vozil …
Kolesarji pa bi morali biti bolj kot ne varni na nadzorovanem in zaprtem območju kolesarskih dirk, vendar ni tako. Na to nas je spet spomnil nesrečni 5. avgust. Lani je na ta dan v 3. etapi dirke po Poljski v spletu nesrečnih okoliščin umrl komaj 22-letni belgijski kolesar Bjorg Lambrecht. Ob letu osorej pa smo dobili še eno opozorilo o smrtni nevarnosti kolesarskega športa. Uvodna etapa največje poljske preizkušnje se je skoraj končala s tragedijo. Na ciljni črti je v šprintu padlo pol ducata kolesarjev, lomile so se kosti, vretenca, trgali ligamenti, 23-letnega nizozemskega prvaka Fabia Jakobsena pa je v šprintu vrglo v zaščitne ograde in nato čez njih. Trčil je ob fotografa ob progi in udarec je bil tako silovit, da bi lahko oba izgubila življenje. Na srečo bosta, kot kaže, preživela, kako hude in trajne bodo posledice, pa bo pokazal čas.
Pri tej nesreči bi težko govorili o spletu nesrečnih okoliščin, temveč o bolj kot ne namernem izzivanju usode. Jasno je, kdo je nesrečo zakrivil, in tudi to, zakaj so bile posledice tako hude. Dylan Groenewegen je v žaru boja za zmago svojemu rojaku Jakobsenu dvakrat zaprl pot s pomikanjem k desnemu robu ceste, za piko na i je na koncu dvignil komolec. Kar je sledilo, bi lahko končalo Jakobsenovo življenje, morda pa še bo končalo njegovo kariero. Groenewegen si brez dvoma zasluži strogo kazen, morda ga ne bo doletela le športna sankcija, preiskavo nesreče je začela tudi poljska policija. Če bo ugotovila, da poškodbe niso bile le posledica nesreče, temveč njegovega namernega dejanja, mu grozijo tri leta zapora zaradi povzročitve hudih telesnih poškodb.
Ker sam dobro ve, kaj se lahko zgodi, ko malodane gol (kolesarska oblačila ne zagotavljajo nikakršne zaščite pri padcih) pri 80 kilometrih na uro priletiš na asfalt ali trčiš ob predmete na poti do tal, bi lahko njegovo dejanje opisali tudi kot poskus uboja. Vendar le »križanje« šprinterja ekipe Jumbo Visma, ki je že doživel javni linč na družbenih omrežjih, ne bi odpravilo temeljne težave.
»Zaradi njegove poteze je moralo pet kolesarjev v bolnišnico, veliko je zlomljenih kosti, en kolesar se je komaj 'zlizal'. Za nekaj mesecev bi ga morali dati na hladno, naj bo brez dirkanja, da bo dobro premislil, kaj počne, da bo to zanj šola,« je odločne, vendar bolj umirjene tone v pogovoru za Delo ubral Luka Mezgec, udeleženec nesrečnega šprinta, v katerem jo je srečno odnesel brez padca. Tako kot številni drugi pa je opozoril na nevarnost vsakoletnega zaključka etape v Katovicah, ki poteka v spustu in na njem kolesarji presegajo hitrost 80 km/h. Prireditelji ga celo s ponosom oglašujejo in razglašajo za najhitrejši šprint v profesionalni karavani.
Po drugi strani je njihov pristop daleč od profesionalnega. Posledice padca bi bile bržkone precej blažje, če bi šprint potekal po ravnini in pri manjši hitrosti, če bi uporabili primerne varnostne ograde in jih tudi pritrdili, kakor velevajo pravila Svetovne kolesarske zveze (UCI). Če bi se dela tako površno lotili na Touru ali Giru, bi imeli na največjih dirkah bržkone vsako leto smrtne žrtve. Poskus uboja je tudi to, če življenja profesionalcev prepustiš v roke amaterjev, ki radi ubirajo bližnjice. Če UCI od kolesarjev zahteva popolno spoštovanje tekmovalnih, dopinških in zdaj tudi »protikoronskih« pravil, naj enako zahteva od tistih, ki imajo nemalokrat v rokah usodo kolesarjev.
Kolesarji pa bi morali biti bolj kot ne varni na nadzorovanem in zaprtem območju kolesarskih dirk, vendar ni tako. Na to nas je spet spomnil nesrečni 5. avgust. Lani je na ta dan v 3. etapi dirke po Poljski v spletu nesrečnih okoliščin umrl komaj 22-letni belgijski kolesar Bjorg Lambrecht. Ob letu osorej pa smo dobili še eno opozorilo o smrtni nevarnosti kolesarskega športa. Uvodna etapa največje poljske preizkušnje se je skoraj končala s tragedijo. Na ciljni črti je v šprintu padlo pol ducata kolesarjev, lomile so se kosti, vretenca, trgali ligamenti, 23-letnega nizozemskega prvaka Fabia Jakobsena pa je v šprintu vrglo v zaščitne ograde in nato čez njih. Trčil je ob fotografa ob progi in udarec je bil tako silovit, da bi lahko oba izgubila življenje. Na srečo bosta, kot kaže, preživela, kako hude in trajne bodo posledice, pa bo pokazal čas.
Pri tej nesreči bi težko govorili o spletu nesrečnih okoliščin, temveč o bolj kot ne namernem izzivanju usode. Jasno je, kdo je nesrečo zakrivil, in tudi to, zakaj so bile posledice tako hude. Dylan Groenewegen je v žaru boja za zmago svojemu rojaku Jakobsenu dvakrat zaprl pot s pomikanjem k desnemu robu ceste, za piko na i je na koncu dvignil komolec. Kar je sledilo, bi lahko končalo Jakobsenovo življenje, morda pa še bo končalo njegovo kariero. Groenewegen si brez dvoma zasluži strogo kazen, morda ga ne bo doletela le športna sankcija, preiskavo nesreče je začela tudi poljska policija. Če bo ugotovila, da poškodbe niso bile le posledica nesreče, temveč njegovega namernega dejanja, mu grozijo tri leta zapora zaradi povzročitve hudih telesnih poškodb.
Ker sam dobro ve, kaj se lahko zgodi, ko malodane gol (kolesarska oblačila ne zagotavljajo nikakršne zaščite pri padcih) pri 80 kilometrih na uro priletiš na asfalt ali trčiš ob predmete na poti do tal, bi lahko njegovo dejanje opisali tudi kot poskus uboja. Vendar le »križanje« šprinterja ekipe Jumbo Visma, ki je že doživel javni linč na družbenih omrežjih, ne bi odpravilo temeljne težave.
»Zaradi njegove poteze je moralo pet kolesarjev v bolnišnico, veliko je zlomljenih kosti, en kolesar se je komaj 'zlizal'. Za nekaj mesecev bi ga morali dati na hladno, naj bo brez dirkanja, da bo dobro premislil, kaj počne, da bo to zanj šola,« je odločne, vendar bolj umirjene tone v pogovoru za Delo ubral Luka Mezgec, udeleženec nesrečnega šprinta, v katerem jo je srečno odnesel brez padca. Tako kot številni drugi pa je opozoril na nevarnost vsakoletnega zaključka etape v Katovicah, ki poteka v spustu in na njem kolesarji presegajo hitrost 80 km/h. Prireditelji ga celo s ponosom oglašujejo in razglašajo za najhitrejši šprint v profesionalni karavani.
Po drugi strani je njihov pristop daleč od profesionalnega. Posledice padca bi bile bržkone precej blažje, če bi šprint potekal po ravnini in pri manjši hitrosti, če bi uporabili primerne varnostne ograde in jih tudi pritrdili, kakor velevajo pravila Svetovne kolesarske zveze (UCI). Če bi se dela tako površno lotili na Touru ali Giru, bi imeli na največjih dirkah bržkone vsako leto smrtne žrtve. Poskus uboja je tudi to, če življenja profesionalcev prepustiš v roke amaterjev, ki radi ubirajo bližnjice. Če UCI od kolesarjev zahteva popolno spoštovanje tekmovalnih, dopinških in zdaj tudi »protikoronskih« pravil, naj enako zahteva od tistih, ki imajo nemalokrat v rokah usodo kolesarjev.
