Prehodni venezuelski predsednik Juan Guaidó: Naš boj je popolnoma suveren

Caracas – Juan Guaidó je bil še pred nekaj meseci eden izmed poslancev venezuelskega državnega zbora, v katerem je na zadnjih demokratičnih volitvah v državi leta 2015 opozicija dobila dvetretjinsko večino. Petega januarja je na podlagi rotacijskega sistema opozicijskih strank njegova socialdemokratska Ljudska volja prevzela vodenje zakonodajnega telesa. Po spletu naključij, ustanovitelj in vodja stranke Leopoldo López je v hišnem priporu, druga dva pomembna člana pa v izgnanstvu, je vodenje parlamenta prevzel 35-letni Guaidó.



Triindvajsetega januarja je pred množico protestnikov v Caracasu prisegel kot začasni venezuelski­ predsednik. Pri tem se je skliceval na ustavo, ki v primerih pravne praznine oblasti predvideva, da mesto predsednika do razpisa novih volitev prevzame prvi mož parlamenta. Opozicija,­ združena okoli Guaidója, je namreč izpostavila dejstvo, da je Nicolás Maduro maja lani prišel do drugega mandata z zmago na nelegitimnih in nedemokratičnih volitvah.

Kot prehodnega predsednika naj bi ga po podatkih raziskave Meganálisis priznalo skoraj 83 odstotkov Venezuelcev. Uživa tudi podporo dela mednarodne javnosti. Dan pred ekskluzivnim pogovorom za Delo ga je podprla tudi Slovenija.

Dogovorjeni smo bili v eni izmed restavraciji v caracaški četrti El Rosal. »Si ti tisti novinar?« me je na moje začudenje vprašal motorist, ki se je predstavil kot varnostnik vodje kabineta prehodnega venezuelskega predsednika Juana Guaidója. »Poslali so me pote,« je dejal in me po daljšem kroženju po prestolnici odložil pred pisarno, kjer so bili v petek dopoldne zbrani Guaidójevi ožji sodelavci. Ozračje je zaradi predanosti in mladih, starih okoli 30 let, bolj kot na predsedniški kabinet spominjalo na zagonsko podjetje.

»Ste v ekipi sami mladi?« sem vprašal asistentko, ki bedi nad Guaidójevimi obveznostmi. »Ja, sami milenijci,« je odgovorila. »Milenijci z izkušnjami,« je pripomnil predstavnik za odnose z javnostji. Guaidó je medtem telefoniral v odmaknjenem delu pisarne. V njegovem urniku, odkar je 23. januarja s sklicevanjem na ustavo pred množico protestnikov prisegel kot prehodni venezuelski predsednik, ni belih lis.

Med intervjujem se je zdel presenetljivo miren, a vidno utrujen. Pritiski so veliki, prav tako, morda še večja so pričakovanja Venezuelcev. Še do pred kratkim je bil za mnoge neznan poslanec državnega zbora, danes pa ga več tisoč ljudi evforično in zvezdniško pozdravlja na opozicijskih shodih. V njem vidijo upanje za menjavo oblasti, obnovitev demokracije in pravne države ter reševanje hude gospodarske in humanitarne krize.

Včeraj vas je slovenska vlada podprla kot prehodnega venezuelskega predsednika. Kaj pomeni za vas in vašo tranzicijsko vlado podpora manjše države, kot je Slovenija?

V obdobju, ko Venezuela preživlja veliko krizo, je za nas [podpora] zelo pomembna. Smo država z največjimi zalogami nafte na svetu, a imamo inflacijo v višini dveh milijonov odstotkov, bruto družbeni proizvod se je skrčil za 53 odstotkov, minimalna plača znaša od štiri do šest dolarjev na mesec. Od 80 do 85 odstotkov Venezuelcev živi v revščini. Jasno je, da z manj kot šestimi dolarji ne moreš živeti, ampak lahko kvečjemu preživiš.

Diplomatsko priznanje države, kot je Slovenija, utrjuje boj za obnovitev demokracije v Venezueli in reševanje izrednih humanitarnih razmer. Ne le da nam je uspelo dobiti podporo skoraj 60 držav, za nami stoji tudi večina Venezuelcev, ki so odločeni ponovno pridobiti demokracijo in svobodo. Vemo pa, da je konec prisvajanja oblasti Nicolása Madura edini način za ustavitev humanitarne krize in dosego pravih sprememb v državi.

Imate podporo večine Venezuelcev in pomembnega dela mednarodne skupnosti, še vedno pa ne morete računati na oborožene sile, ki so ključni akter pri morebitni menjavi oblasti. Ste pričakovali, da bo šlo hitreje, potem ko ste jim ponudili amnestijo in poskusili zlomiti njihovo zvestobo režimu s prihodom humanitarne pomoči, ki jo je Maduro ustavil na meji?

Venezuela je diktatura in kot taka ustvarja strah in teror. Oborožene sile so sektor, ki ga ima diktatura še posebej pod nadzorom in v katerem prihaja do preganjanja in mučenja. Sedemindvajset narednikov, ki je izrazilo nezadovoljstvo nad dogajanjem, je danes izpostavljeno mučenju [na protiobveščevalnem vojaškem oddelku]. Lani so aretirali 160 aktivnih vojakov, njihovi družinski člani so ­preganjani.

Vsi funkcionarji, ki bodo na strani ustave, ne bodo dobili le amnestije, ampak bodo tudi sodelovali pri spreminjanju države.

Čemu pripisujete dejstvo, da vam je uspelo združiti fragmentirano­ opozicijo in dobiti podporo ­Venezuelcev?

Letom boja in žrtvovanja. Združili so nas skupni cilji – svoboda, demokracija in humanitarna pomoč. Z ustavno podlago smo dobili podporo ljudi in mednarodne skupnosti. Smo popolnoma poenoteni. Naša strategija, da obnovimo svobodo in pomagamo našim državljanom, ima večinsko podporo.

Kako komentirate očitke predvsem nekaterih skrajno levih­ strank, da ste marioneta ­Washingtona?

Gotovo so povezani z nepoznavanjem dogajanja v Venezueli. Nočem iti dlje, ne bi rad verjel, da obstajajo še drugi interesi. Že devet let sem poslanec, izvolili so me državljani. Naša ustava pravi, da mora, ko ni [legitimnih] volitev, funkcijo predsednika republike prehodno prevzeti predsednik državnega zbora.

Te leve in skrajno leve stranke ne poznajo našega odnosa s sindikati. Ravno včeraj smo se z venezuelskimi sindikalnimi predstavniki dobili na zgodovinskem srečanju. Prav gotovo ne vedo, da je glavni sindikalist transporta Eric Zuelta v izgnanstvu in da je prvi sindikalist rudarskega sektorja Rubén González zaprt. V Venezueli nimamo sindikalne svobode, ni socialne pravičnosti. Vse te stranke bi povabil, naj pridejo k nam, če pa že ne morejo priti, naj se vsaj bolje poučijo o dogajanju v državi, preden izrazijo svoje mnenje.



Demokratični boj Venezuelcev traja že več let. V parlamentu smo dosegli dvetretjinsko večino in proces vodimo naprej kljub letom žrtvovanja – v Venezueli je več sto političnih zapornikov, veliko ljudi je bilo ubitih iz političnih razlogov. Stališče, da ta proces nekdo upravlja, je žaljivo, saj mednarodno koalicijo za demokratično in svobodno Venezuelo sestavlja že šestdeset držav. V ta proces smo vključeni vsi Venezuelci. Žaljivo je tudi do vseh, ki danes uveljavljajo svojo pravico in protestirajo, in sindikalistov, katerih pravice so kršene.

Ste se kdaj počutili kot figura na geostrateški šahovnici velesil?

Ne. Devet let sem poslanec, že petnajst let pa sem vključen v študentsko gibanje. Naše zahteve so vedno bile povezane s človekovimi pravicami, civilnimi svoboščinami, svobodo izražanja, demokracijo ... Ponavljam, to je večletno zahtevno pridobivanje večine z miroljubnimi in organiziranimi mobilizacijami, zato je ta boj popolnoma suveren.

Prve so vas priznale predvsem desne vlade, na drugi strani je vaša socialdemokratska stranka, podobno tudi vaš tranzicijski Plan País (Načrt država). Kako bi opredelili svoja politična stališča?

V mednarodni skupnosti so znova hoteli videti dogajanje v Venezueli kot problem med desnico in levico, a v resnici gre za vprašanje osnovnih vrednot in človekovih pravic, ki nimajo ideologije, kot tudi ne boj proti korupciji. S tem bi poskusili večletni venezuelski boj dati v ideološki predal, česar se ne da. Ne vem, zakaj bi nas drugače podpirali vsi sindikati. Tudi o ekvadorskem predsedniku Lenínu Morenu [priznal ga je med prvimi] ne moremo reči, da je desničar. Vse to zanika in demistificira ideološke elemente. Ne gre za ideologijo, ampak za spoštovanje temeljnih vrednot, ki morajo biti steber vsake demokracije.

Ne zavračate ameriške invazije. Res mislite, da bi ta lahko bila rešitev?

Razumem, da to povzroča polemike, zlasti v tujih medijih. Ampak dejali smo, da bodo naše odločitve suverene. Kot prehodni predsednik sem tudi poveljnik in vodja oboroženih sil in to vlogo bomo izvršili, da bomo suvereno dosegli konec prilastitve oblasti.

Je kakšna rdeča črta, ki je pri izpolnjevanju svojega tranzicijskega načrta niste pripravljeni prestopiti?

Prizadevamo si za končanje prilastitve oblasti, tranzicijsko vlado in razpis svobodnih volitev. Celoten proces se mora končati z resnično svobodnimi volitvami, saj je to tudi mandat, ki ga imam trenutno kot prehodni predsednik.

Koliko časa bo trajala tranzicijska vlada?

Upajmo, da čim krajši čas. Mandat je jasen, vzpostavitev vlade in stabilnosti, reševanje izrednih humanitarnih razmer in razpis svobodnih volitev. Za zadnje med drugim potrebujemo nov državni volilni svet, saj je trenutni ugrabljen. Koliko časa naj bi to trajalo? Upamo, da ne več kot od šest mesecev do enega leta. Vsekakor najkrajši možni čas.

Maduro zavrača razpis predčasnih volitev, pričakovanja Venezuelcev­ pa so velika. Se bojite, da bi lahko,­ če vam v kratkem ne bo uspelo narediti premikov, opozicijsko gibanje oslabelo?

To je bila dolgo njihova strategija. In vendar mislim, da so danes oni oslabljeni. Igranje režima, ki ne spoštuje niti pravice do življenja, s frustracijami državljanov je zelo delikatno. A brez dvoma je danes čas na strani opozicije, saj so na naši strani mladi, poleg tega so demokratične in republikanske vrednote pri Venezuelcih zelo trdne. Prav zato smo tako zavezani ustavi ter hočemo spremembo in zahtevamo svobodne volitve.



Trenutne razmere so posledica koruptivnega režima. Da boste v Sloveniji poznali tudi številke: mislim, da je bil največji primer s podkupninami na svetu afera Odebrecht. Ta brazilski konzorcij je v zameno za naročila javnim­ uslužbencem v dvanajstih državah razdelil 938 milijonov dolarjev. V Venezueli pa je [v ločenem primeru] en sam javni uslužbenec sprejel za 1,2 milijarde dolarjev podkupnin. Primer je neposredno povezan z Madurovimi funkcionarji. Šlo je za državnega blagajnika, ki je priznal krivdo na sodišču v Floridi, in zdaj v ZDA prestaja zaporno kazen. Je pa bila v primeru Odebrecht Venezuela druga država po številu prejetih podkupnin. Financirali so tudi Madurovo volilno kampanjo leta 2013, kar smo dokazali v ­parlamentu.

Korupcija je v Venezueli zelo resen problem. Vrednost pokradenega denarja je med 3,5- in štirikratnikom venezuelskega bruto družbenega proizvoda. V parlamentarni nadzorni komisiji smo ugotovili, da je v plenjenju države izginilo od 400 do 500 milijard dolarjev.

Vse, kar se dogaja v Venezueli, je posledica korupcije, sistematičnega kršenja človekovih pravic in demontaže pravne države. Zato bi mednarodna levica ravnala narobe, če bi se fotografirala s povsem koruptivnim diktatorjem in kršiteljem človekovih pravic.