Primož Roglič: Lepo je pridobiti čas, najlepše pa je zmagati
Slovenski zvezdnik, ki bo jutri dopolnil 31 let, se je v velikem slogu vrnil v boj za rdečo majico in se z 9. letošnjo zmago izenačil s Tadejem Pogačarjem.
Odpri galerijo
Primož Roglič se je v zadnjem kilometru otresel Richarda Carapaza. FOTO: Ander Gillenea/AFP
Primož Roglič se v 8. etapi sicer ni vrnil v vodstvo na Vuelti, se mu je pa povsem približal v velikem slogu. Slavil je svojo drugo etapno zmago, se s 4. mesta v skupnem seštevku povzpel na 2. in se rdeči majici Richarda Carapaza približal na vsega 13 sekund zaostanka.
Predvsem sta navdušili njegova odločnost in vztrajnost v zaključku etape, pred katero je skupaj z ekipo Jumbo Visma (danes jo je zapustil izčrpani Tom Dumoulin) napovedoval »gverilske« napade na Carapaza in njegove pomočnike iz ekipe Ineos. Pobudo so sicer sprva prevzeli domači matadorji, španska ekipa Movistar, ki pred Vuelto letos rezultatsko ni imela česa pokazati. Enric Mas, Marc Soler, Alejandro Valverde in druščina so skozi vinorodno Riojo neumorno narekovali neusmiljen tempo, ki je v kali zatrl upanja ubežnikov, da bi se lahko borili za etapno zmago, predvsem pa so poskrbeli za to, da so tudi tekmeci za vrh v skupnem seštevku sapo lovili še pred začetkom ciljnega vzpona na Moncalvillo (1490 m).
Ta 8,3 km dolg klanec s povprečnim naklonom 9,2 odstotka in največjim naklonom 15 odstotkov je bil tokrat prvič del Vuelte, je pa tu pred več kot dvema desetletjema in pol na dirki po Rioji zmago slavil eden od najbolj znamenitih španskih hribolazcev Jose Maria Jimenez. Žal že pokojnega asa je na Vuelti nasledil Roglič.
Njegova ekipa je začela pobudo prevzemati, potem ko je Valverde 6,5 km pred ciljem poskusil z napadom. Robert Gesink se je pognal za njim in nadaljeval s tempom, ki je ustrezal Rogliču. Do včeraj v skupnem seštevku drugouvrščeni Hugh Carthy je ocenil, da bi lahko šlo hitreje v klanec, zato je v ospredje poslal svojega pomočnika, zmagovalca 7. etape Michaela Woodsa.
Kmalu se je izkazalo, da so Rogliču delali uslugo vsi tekmeci, ki so mu hoteli zagreniti življenje. Bolj ko so dvigali tempo in bolj ko so skakali, manj jih je bilo v ospredju, Roglič pa je s pomočjo Seppa Kussa brez težav sledil vsakemu premiku, dokler dober kilometer pred ciljem ni udaril po mizi.
Pospešil je na vso moč in se kot pobesneli bik podal rdeči majici naproti. Carapaz se je dobro boril, Rogliča enkrat še ujel, ob drugem skoku pa moral priznati premoč nepopustljivemu Slovencu, ki je tako potrdil, da so bile težave v 6. etapi, v kateri je zaradi težav pri oblačenju vetrovke izgubil 1. mesto v skupnem seštevku, le skupek nesrečnih okoliščin in ne pokazatelj tega, da mu po vseh letošnjih naporih pohajajo moči.
Ob tem si je prikolesaril lepo darilo za 31. rojstni dan, ki ga bo praznoval jutri. »Ciljnega klanca nisem poznal, prekolesaril sem ga prvič, vendar je treba izkoristiti vsako priložnost. Bilo je zelo težko, na srečo sem imel dobre noge in mi je uspelo. Dobro je tudi, da sem pridobil nekaj časa, vedno pa je najlepše zmagati,« je Rogla povedal po svoji 9. letošnji zmagi (po številu letošnjih uspehov se je izenačil s Tadejem Pogačarjem, ki ga je prvič prehitel na 1. mestu svetovne jakostne lestvice) in 44. v karieri kolesarskega profesionalca.
»Pred nami je izjemno zahteven konec tedna, vendar pred tem še dve etapi, s katerima moramo opraviti. Gremo iz dneva v dan, predvsem pa moramo biti vseskozi osredotočeni,« pa je o nadaljevanju Vuelte povedal Roglič, ki ga zdaj čakata vsaj na papirju lažja dneva, ravninski 9. in 10. etapa, v katerih bodo bržkone morali biti kolesarji na preži zaradi vetra.
Nato sledita preizkušnji, ki bi lahko že v veliki meri skrojili končni razplet 75. Vuelte, sobotna 11. etapa s ciljem na vrhu vzpona na Farrapono (16,5 km, povprečni naklon 6.2%, največji naklon 12,5 %) in kraljevska nedeljska 12. etapa s ciljem na zloglasnem Angliruju, kjer je nekoč tudi zmagoval Jose Maria Jimenez. Če bo Roglič v rdečem na vrhu »kozje steze« z nakloni do 23,5 odstotka, bo tudi že zelo blizu zmagoslavju v Madridu.
Predvsem sta navdušili njegova odločnost in vztrajnost v zaključku etape, pred katero je skupaj z ekipo Jumbo Visma (danes jo je zapustil izčrpani Tom Dumoulin) napovedoval »gverilske« napade na Carapaza in njegove pomočnike iz ekipe Ineos. Pobudo so sicer sprva prevzeli domači matadorji, španska ekipa Movistar, ki pred Vuelto letos rezultatsko ni imela česa pokazati. Enric Mas, Marc Soler, Alejandro Valverde in druščina so skozi vinorodno Riojo neumorno narekovali neusmiljen tempo, ki je v kali zatrl upanja ubežnikov, da bi se lahko borili za etapno zmago, predvsem pa so poskrbeli za to, da so tudi tekmeci za vrh v skupnem seštevku sapo lovili še pred začetkom ciljnega vzpona na Moncalvillo (1490 m).
Ta 8,3 km dolg klanec s povprečnim naklonom 9,2 odstotka in največjim naklonom 15 odstotkov je bil tokrat prvič del Vuelte, je pa tu pred več kot dvema desetletjema in pol na dirki po Rioji zmago slavil eden od najbolj znamenitih španskih hribolazcev Jose Maria Jimenez. Žal že pokojnega asa je na Vuelti nasledil Roglič.
Njegova ekipa je začela pobudo prevzemati, potem ko je Valverde 6,5 km pred ciljem poskusil z napadom. Robert Gesink se je pognal za njim in nadaljeval s tempom, ki je ustrezal Rogliču. Do včeraj v skupnem seštevku drugouvrščeni Hugh Carthy je ocenil, da bi lahko šlo hitreje v klanec, zato je v ospredje poslal svojega pomočnika, zmagovalca 7. etape Michaela Woodsa.
Primož Roglič se je v zadnjem kilometru otresel Richarda Carapaza. FOTO: Ander Gillenea/AFP
Kmalu se je izkazalo, da so Rogliču delali uslugo vsi tekmeci, ki so mu hoteli zagreniti življenje. Bolj ko so dvigali tempo in bolj ko so skakali, manj jih je bilo v ospredju, Roglič pa je s pomočjo Seppa Kussa brez težav sledil vsakemu premiku, dokler dober kilometer pred ciljem ni udaril po mizi.
Darilo za 31. rojstni dan
Pospešil je na vso moč in se kot pobesneli bik podal rdeči majici naproti. Carapaz se je dobro boril, Rogliča enkrat še ujel, ob drugem skoku pa moral priznati premoč nepopustljivemu Slovencu, ki je tako potrdil, da so bile težave v 6. etapi, v kateri je zaradi težav pri oblačenju vetrovke izgubil 1. mesto v skupnem seštevku, le skupek nesrečnih okoliščin in ne pokazatelj tega, da mu po vseh letošnjih naporih pohajajo moči.
...
Ob tem si je prikolesaril lepo darilo za 31. rojstni dan, ki ga bo praznoval jutri. »Ciljnega klanca nisem poznal, prekolesaril sem ga prvič, vendar je treba izkoristiti vsako priložnost. Bilo je zelo težko, na srečo sem imel dobre noge in mi je uspelo. Dobro je tudi, da sem pridobil nekaj časa, vedno pa je najlepše zmagati,« je Rogla povedal po svoji 9. letošnji zmagi (po številu letošnjih uspehov se je izenačil s Tadejem Pogačarjem, ki ga je prvič prehitel na 1. mestu svetovne jakostne lestvice) in 44. v karieri kolesarskega profesionalca.
Ključni konec tedna
»Pred nami je izjemno zahteven konec tedna, vendar pred tem še dve etapi, s katerima moramo opraviti. Gremo iz dneva v dan, predvsem pa moramo biti vseskozi osredotočeni,« pa je o nadaljevanju Vuelte povedal Roglič, ki ga zdaj čakata vsaj na papirju lažja dneva, ravninski 9. in 10. etapa, v katerih bodo bržkone morali biti kolesarji na preži zaradi vetra.
Nato sledita preizkušnji, ki bi lahko že v veliki meri skrojili končni razplet 75. Vuelte, sobotna 11. etapa s ciljem na vrhu vzpona na Farrapono (16,5 km, povprečni naklon 6.2%, največji naklon 12,5 %) in kraljevska nedeljska 12. etapa s ciljem na zloglasnem Angliruju, kjer je nekoč tudi zmagoval Jose Maria Jimenez. Če bo Roglič v rdečem na vrhu »kozje steze« z nakloni do 23,5 odstotka, bo tudi že zelo blizu zmagoslavju v Madridu.
