Po 102. dirki Milano–Torino je jasno, kdo bo v soboto prvi favorit 115. dirke po Lombardiji. Primož Roglič je na vzponu na Supergo v svojem značilnem slogu odpravil konkurenco. Tudi Tadeja Pogačarja, ki se je moral dan po tem, ko je na dirki Tre Valli Varesine skoraj 200 km dirkal v dežju, zadovoljiti s 4. mestom.

Kralj italijanske kolesarske jeseni bo tisti, ki bo na vrhu končal v soboto na Lombardiji, zadnjem letošnjem spomeniku in tudi zadnji preizkušnji svetovne serije. V ogrevanju pred njo pa ni dvoma, kdo je ta čas najmočnejši v karavani. Roglič je na najstarejši dirki na svetu – prvič so jo priredili leta 1876, vendar je večkrat mrknila s tekmovalnega koledarja – ponovil vajo iz minulega konca tedna na dirki po Emiliji. Takrat je ugnal vse tekmece na vzponu na San Luco nad Bologno, tokrat je bil njegov parket klanec na Supergo nad Torinom.



Kot zadnji se mu je upiral Adam Yates (Ineos), ki je na 4,9 km dolgem ciljnem vzponu (9,7-odstotni povprečni naklon, največja strmina pri 14 odstotkih) opravil vse, kar je bilo v njegovih močeh, da bi zmagal. Oster tempo je narekoval že od vznožja in povsem zredčil vrste tekmecev. Ne nazadnje je odpihnil svetovnega prvaka Juliana Alaphilippa (Deceuninck Quick Step), 3 km pred ciljem pa v težave spravil tudi Pogačarja, ki mu je od tod preostal samo še boj za tretje mesto z Joãom Almeido (Deceuninck Quick Step), s katerim bosta čez nekaj tednov že skupaj na pripravah za novo sezono ekipe UAE.



Tudi Roglič je za nekaj sekund zaostal za napadalnim Britancem, vendar ni šlo za trenutek slabosti. Le premeril je moči tekmecev in se pridružil Yatesu, ki je v zadnjem kilometru zaman spet močno pospešil. Prikolesaril si je sicer dve ali tri dolžine kolesa prednosti, vendar je tedaj 31-letni slovenski kapetan Jumba Visme šele jemal zalet za svoj znameniti šprint navkreber, v katerem mu ta čas ni para.
 

Glavni izziv še prihaja

»Rezultat je izjemen, dirka in vreme sta bila lepa. Zaradi vožnje na veter pa je bila to zelo težka dirka že pred sklepnima vzponoma na Supergo. Na srečo sem imel na koncu prave noge in sem lahko dokončal svoje delo. Zelo sem zadovoljen s svojo predstavo in dirkanjem celotne ekipe, delali smo od začetka in poskrbeli, da ubežniki niso šli predaleč,« je Roglič povedal kmalu za tem, ko je z dvignjenimi rokami proslavil svojo 60. zmago med kolesarskimi profesionalci.



To je bila njegova letošnja 13. zmaga in druga v petih dneh. Teden jesenskih klasik se zanj razpleta sila podobno kot predlani, ko je najprej dobil dirko po Emiliji in nato še Tre Valli Varesine, računica pa se mu ni izšla na dirki po Lombardiji, saj so tekmeci na njej kot senca sledili vsaki njegovi potezi in končal je na 7. mestu.

»O soboti še nočem razmišljati, rad bi si le odpočil in užival v tej zmagi. Zavedam pa se, da je največji izziv, ki ta teden najbolj šteje, še pred nami,« je še povedal Rogla, ki bo tako kot Pogačar izpustil današnjo dirko Gran Piemonte. Prihraniti je treba moči za sobotni zadnji sezonski ognjemet na 239 km dolgi poti od Coma do Bergama, na kateri bo treba premagati več kot 4400 višinskih metrov.



Sodeč po videnem v zadnjih dneh bo dodobra slovensko obarvan. Ne le zaradi Rogličevih dveh izjemnih zmag, temveč tudi zaradi vrhunske Pogačarjeve pripravljenosti. Ne gre pozabiti, da tokrat ni veliko zaostal, čeprav je za razliko od vseh tekmecev v ospredju dan poprej na Tre Valli Varesine odločilni pobeg sprožil že 120 km pred ciljem.

»Noge so bile dobre, tudi z ekipo smo bili vseskozi v dobrem položaju, ko je veter pihal s strani. Zraven sem bil tudi na odločilnem vzponu, na katerem mi je zmanjkalo nekaj dodatne moči, kar pa je običajno dan po tako težki dirki, kot je bila Tre Valli Varesine. Po tem 4. mestu sem lahko optimističen za Lombardijo. Po dveh dneh premora bom nared, pričakujem dobro dirko, se vidimo v soboto!« je pred sklepnim dejanjem sezone optimističen tudi Pogačar.