Raje bi poslušal Majdo Sepe

Ema je slaba, slabša, katastrofalna ... Kritike na račun slovenskega izbora za pesem Evrovizije vsako leto kar dežujejo – pa so tudi upravičene? Pred današnjim finalom smo se pogovarjali z dolgoletnim glasbenim urednikom in odličnim poznavalcem domače in tuje glasbene scene Draganom Buličem.
Je Ema res vedno slabša? So kritike, sodeč po predizboru, upravičene?
Za dober začetek moram najprej, še posebno ker se je to zgodilo po dolgem času, pohvaliti dejstvo, da so vsi peli v slovenskem jeziku. To mi je najprej padlo v uho in zelo sem zadovoljen, saj sem na to že večkrat opozarjal in se spraševal, kje se bo slovenski jezik slišal v pesmi, če ne na Evroviziji. To je namreč ena redkih priložnosti, ko lahko vsa Evropa oziroma zdaj že dobršen del sveta (lani so tekmovali tudi Avstralci) sliši slovenski jezik v pesmi. Bil sem prijetno presenečen, da so vsi peli v slovenskem jeziku. To me je najbolj presenetilo. Sicer ne vem, kako bo na Evroviziji, saj sem slišal, da bosta dve pesmi v finalu v angleškem jeziku. Upam, da ne bosta zmagali.
Kaj pa prizorišče, voditelj, dogodek?
Ko sem izvedel, da prireditve ne bo na Gospodarskem razstavišču, ampak kar v studiu, sem se bal, da bo prizorišče videti bolj revno, vendar je bila scena tako dobro opremljena, da sploh nisem imel občutka, da je vse to v studiu. Sem pa kljub temu pričakoval, da bodo na koncu povedali, katere štiri finaliste je izbrala komisija, a so to spet zamolčali.
Za katere štiri finaliste pa se vam zdi najverjetneje, da jih je izbrala komisija?
Težko bi dal roko v ogenj. Za BQL sem skoraj prepričan, da je zanje glasovala komisija, verjetno pa so imeli tudi največ dodatne podpore pri glasovanju po telefonu, kar tudi šteje. Od žirije sta največ glasov verjetno prejeli še Nuška Drašček in Lea Sirk. Četrti izbranec žirije pa bi bila lahko Ina Shai.

So finalisti pravi? Se vam zdi, da kdo manjka v tem naboru?
Če bi jaz odločal, bi gotovo glasoval za ManuEllo – zanjo bi se denimo odločil prej kot za Laro Kadis. Ko pa že omenjam Laro: zdelo se mi je zanimivo, da se je pod to pesem podpisal Martin Štibernik, ki ima v soboto rojstni dan. Lara mu je na odru čestitala in mu svoj uspeh podarila kot darilo ob 42-letnici.
Laro, stara je 16 let in je avtorica besedila in tudi glasbe, so številni hvalili. Tuja blogerja Wiwibloggs, ki sta pisala o Emi, sta o njeni pesmi zapisala: »Elektro duhovnost. Kot bi angela poslal v klub, da tam dela remiske.« Kakšna se je zdela vam?
Mene ni prepričala. So me pa prepričali še King Foo in Gregor Ravnik kot moški vokal. Pravzaprav sem bil presenečen, kako malo moških je sodelovalo v predizboru. Med šestnajstimi nastopajočimi so bili moški vokali, če se ne motim, le štirje. BQL, Orter, Gregor Ravnik in Proper. To se mi zdi sumljivo malo.
Zakaj menite, da je bilo tako?
Ne vem. To je treba pa vprašati komisijo. (smeh)

V zvezi z letošnjimi skladbami so se pojavile govorice, da so nekatere med njimi izjemno podobne že obstoječim. Govorilo se je celo o plagiatih …
Ne bi govoril o imenih, da ne bo zamere, moram pa potrditi, da se mi je pri veliko skladbah zdelo, da sem jih že slišal. Omeniti pa moram tudi, da sem bil prijetno presenečen, ko sem slišal, kako pevka Marina Martensson, ki je Švedinja, lepo poje v slovenščini. Pa še dobra pevka je.
O predizboru je bilo slišati komentarje, da je bilo težko razbrati, kaj pevke in pevci pojejo. Je bilo krivo slabo ozvočenja ali kaj drugega?
Težave z ozvočenjem poznam in niso nove. Ko sem poslušal neposredni televizijski prenos koncerta Plavega orkestra na Planet TV, zvok tudi ni bil najboljši, pa je bilo ozvočenje pripravljeno za 12.000 ljudi. Opažam pa, predvsem pri mlajših pevcih, nerazločno dikcijo. Sicer sem bral odmeve na Emo na spletu, precej so jo kritizirali. Če gledaš anglo-ameriško sceno, se tam že zadnjih nekaj let dogajajo podobne stvari. Presežkov ni, veliko je pevcev, ki pojejo nerazločno, prilagojeno studijskim aparaturam, rapu, hip hopu. Zakaj bi bili mi kaj drugačni, če so svetovni trendi takšni? Velika večina poskuša delati v slogu, ki mu sledi svet, v slogu, ki se prodaja. Jaz bi raje poslušal denimo Majdo Sepe ali pa, če vzamemo mlajšo generacijo, Kristino Oberžan ali Nino Strnad. Ali pa Samuela Lucasa. Marko Vozelj mi je še vedno všeč in ima tudi pravo dikcijo, da razumeš, kaj poje – pri mlajših je to včasih težko ugotoviti. A biti pameten, kaj bi bilo, če bi bilo, zdaj nima smisla. Vsi vemo, kakšni so načini glasovanja. Premajhni smo. Kapital ima zagotovo svojo vlogo. Kako je zmagal Azerbajdžan? Nihče me ne bo prepričal, da zaradi pesmi. Nafto imajo, kajne?
Torej menite, da je vseeno, koga pošljemo na Evrovizijo, ker tako ali tako nimamo nobenih možnosti?
Seveda. Zakulisne igre so takšne, da ne moremo zmagati. Zato sem pa vesel, da bo na Evroviziji vsaj slišati pesem v slovenskem jeziku. Bomo videli, kaj bo v finalu Eme.
Koga vi vidite v evrovizijskem finalu? Kdo bo zmagal na Emi 2018?
Nuško Drašček. Ampak če bo zmagala, naj jo, glede na njeno trenutno postavo, za finale vendar oblečejo v obleko, ne v oprijete hlače. Zame kot moškega je to malo odbijajoče. Leo Sirk zelo cenim kot pevko, vendar me njena pesem ne prepriča v tem smislu, da me na nekaj spominja. Pravzaprav me tudi Nuškina pesem na nekaj spominja. Morda, če bi poslali Proper s Seškom, lepa balada, bi se dalo dobiti kaj več telefonskih glasov. Za Evropo pa sta po mojem še najbolj primerna BQL – dva mlada fanta, ritem je modernejši, še posebno če vemo, da je zadaj mašinerija Maraaya … Zdi se mi, da je na anglo-ameriških lestvicah veliko podobnih pesmi.
Lahko razložite fenomen Maraaya? Zdi se, da sta kralj in kraljica Eme. Njegove pesmi so vselej pri vrhu ali na vrhu, letos se je kot avtor podpisal pod največ tekmovalnih pesmi.
Mene bolj zanima tole: lani so časopisi pisali, da sta podpisala pogodbo z ameriško založbo Warner Music, ki je ena največjih glasbenih založb. Tako da sem upal, da bom kaj slišal o tem, da bosta napisala kakšno pesem za kakšnega tujega izvajalca, da bomo potem lahko rekli, glej, kako smo Slovenci uspeli tudi na tem področju. Ampak od tega je že več kot eno leto, pa ni ne duha ne sluha o ničemer. Se bom pustil še presenetiti. Res pa je, da sta na slovenskem področju dovolj močna, da držita vse vajeti v rokah.
Ker imata všečen način?
Tako je. Obvladata ta anglo-ameriški ritem, pisan za mlade.
Na hitro sva se dotaknila oblačil tekmovalcev. Nekateri pravijo, da bi morala v finale Eme vsekakor priti Nika Zorjan. Pa vendar – si želimo, da bi Slovenijo svetu predstavljalo dekle v pižami? Vas je njena oprava kaj zmotila? Poleg tega je pela v postelji …
Evrovizija je cirkus. Nekateri veliko vložijo v produkcijo, v posebne učinke. Mene je bolj motilo, da nisem razumel, kaj je pela. Pela je v prekmurskem jeziku in ne glede na to, da je bila ona najbrž vesela, saj je od tam doma, bi kot poslušalec rad razumel, o čem poje. Res pa je, da je pri gledalcih šov vse prevečkrat v ospredju. Lani nisem mogel razumeti, kako je lahko zmagal portugalski predstavnik. Naš Omar Naber je zanj Placido Domingo. Ampak kaže, da je s to svojo zgodbo, boleznijo, operacijo, tako prepričal evrovizijsko publiko, da je glasovala zanj. Kot pevec mene ne prepriča. Kdo, ki zares dobro poje, pa, absurdno, ne uspe. Na primer Engelbert Humperdinck, britanski pevec, ki je nastopil na Evroviziji leta 2012, je bil predzadnji. Anglija je domovina popa, pa mu ni uspelo priti višje. Uvrstil se je še slabše od nas. Morda zaradi svojih let, takrat jih je imel 76. Vse je odvisno od tega, kdo Evrovizijo gleda in kdo glasuje. Očitno glasove pošilja mlajša publika.
Evrovizija je v prvi vrsti šov, pravite. Toda nekateri finalisti Eme so na odru stali skoraj pri miru. Vas je to zmotilo?
Bolj pozoren sem bi na glasbo. Najprej me pritegne pesem, vokalist, šele nato vse drugo. Kar se tiče šova, se po osvojitvi finala še vedno lahko kaj dodela, doda. Vemo, da nekatere države ogromno vložijo prav v dodate učinke.

Smo Slovenci preveč kritični do Eme? Rekla sva, da so bili Angleži s svetovno znanim glasbenikom predzadnji, mi pa od vsakega kandidata pričakujemo, da se bo uvrstil kar med prvih deset. In jadikujemo, da imamo slabe glasbenike. Je to upravičeno?
Ne. Je pa to, bi rekel, zelo po naše. Po slovensko. Vedno znova dokazujemo, da znamo biti bolj odprti do tujega kot do domačega. Tipičen primer je Plavi orkestar. Razprodali so Stožice. Zadnjič je teve kolega Igor Pirkovič napisal, kdaj bomo dočakali, da bo New Swing kvartet razprodal Stožice. Verjetno nikoli.
Če nisi glasbeno podkovan, težko prepevaš refrene številnih slovenskih pesmi, medtem ko so pesmi naših nekdanjih sodržavljanov tako spevne pa tudi z besedili se brez težav poistovetiš …
Saj zato pa so tako popularne. Gredo v uho, ljudje se ob njih predajo romantiki. Zdaj so v tem slogu začeli peti tudi nekateri naši. Denimo Marko Vozelj s svojimi fanti. Pa vendar je Siddharta napolnila stadion Olimpije. Pa to ni bila lahkotna glasba. MI2 so napolnili veliko dvorano Hale Tivoli. Napolnil jo je tudi Jan Plestenjak. Vsakič ko se kaj takega zgodi, sem vesel. Zadnja leta je šlo veliko izvajalcev v narodno-zabavne vode, ker imajo tako več dela kot pop in rock glasbeniki.

Ema praznuje četrt stoletja. Kateri zmagovalec vas je v teh 25 letih najbolj prepričal?
Bom naredil malo reklame za prijatelja (smeh). Vili Resnik s pesmijo Naj bogovi slišijo. Zelo cenim pevki Nušo Derenda in Darjo Švajger, obe sta odlični. Pa tudi prva slovenska zmagovalka Eme, 1xband s pesmijo Tih deževen dan. Ta pesem se je prijela. Ljudje znajo besedilo, jo pojejo. Pa Sestre. Tudi zaradi videza. Če bi to naredili Nemci ali Angleži, bi zmagali. Slovenija je tako majhna. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se prebili med prvih deset.
Če bi vi lahko določili, kdo bo pel, kdo bo napisal pesem, besedilo za pesem, ki nas bo zastopala na Evroviziji – kakšno ekipo bi sestavili? Kaj bi bila zmagovalna kombinacija, če ne bi bilo nobenih omejitev?
Za pevca bi izbral Ota Pestnerja. Skladatelj bi bil Mojimir Sepe. Ali pa Dejvi Hrušovar, skupaj s pokojnim Dušanom Velkaverhom avtor Dneva ljubezni. To je pesem, ki gre v ušesa. In je ostala vse do današnjih dni. Pel jo je tudi Plavi orkestar, in to celo v slovenskem jeziku.
Kaj pa od mlajše generacije?
Lea Sirk mi je všeč. Samuel Lucas. Jan Plestenjak. Morda tudi kak ansambel kot denimo Siddharta in San Di Ego. King Foo so kar dobri, pa se jim ni uspelo prebiti v finale Eme.
Če bi vas slovenska pevka vprašala, komu naj da napisati glasbo, komu besedilo, da bo zmagala na Emi – kaj bi ji svetovali?
Aleš Vovk - Raay. To je ključ do uspeha. Z Marjetko imata nos za zmagovalno pesem.