Raje svetovni kot olimpijski prvak

Ob pogledu na zanj borno bero v tej sezoni je bilo pričakovati, da Julian Alaphilippe za konec hrani nekaj posebnega. In prvi zvezdnik francoskega kolesarstva je na svetovnem prvenstvu spet uprizoril pravo mojstrovino, ki ji ni bila kos niti vsa kolesarska Belgija.



»Loulou« redkokoga pusti ravnodušnega. Je neke vrste kolesarski Cristiano Ronaldo, raznovrsten velemojster, ki v svojem športu zmore domala vse, njegove dosežke pa običajno spremlja še ščepec teatralnosti, ki jo nekateri spremljajo kot del športnega spektakla, spet drugim načenja živce.



Tokrat jih je paral belgijskim navijačem, ko se je 18 km pred ciljem SP v Flandriji odpeljal svojemu drugemu naslovu svetovnega prvaka, 10. francoskemu, naproti. Svojega nezadovoljstva niso skrivali, Alaphilippu so številni kazali, naj upočasni in počaka domače zvezdnike, ki so se borili za že 27. belgijsko mavrično majico.

V nogometnem vzdušju je bilo slišati žvižge in kakšno krepko besedo. »Veliko belgijskih navijačev mi je kazalo, naj upočasnim, niso bili prav prijazni do mene, vendar me je to samo dodatno motiviralo,« je povedal 29-letni Francoz, ki sicer v profesionalni karavani brani barve največje belgijske ekipe Deceuninck Quick Step.



A tokrat so štele samo nacionalne barve in Alaphilippe je tako kot lani v Imoli francoske popeljal na vrh. Tudi pred enim letom v Italiji je sam prikolesaril v cilj, vendar je bil njegov samostojni napad tokrat še bolj impresiven. Napadal je kot kobra in tekmece pikal, dokler za njim ni bilo več nikogar, nato pa v vidnih bolečinah na vso moč na pedala pritiskal vse do cilja.

»Že lani so se mi uresničile sanje, vem, kakšen občutek je, če nosiš mavrično majico, zato je nisem hotel izgubiti. Bilo pa je neverjetno težko, napada tako daleč od cilja nisem načrtoval. Ko je bilo najtežje, sem razmišljal o svojem sinčku, zanj bi storil vse,« je čustveno razlagal v cilju svetovnega prvenstva, ki mu očitno pomeni več kot olimpijske igre.


 

Zmogel prestavo več

Čeprav mu je bila trasa na Japonskem, na kateri so kolajne osvojili Richard Carapaz, Wout van Aert in Tadej Pogačar, pisana na kožo, je na presenečenje kolesarskega sveta izpustil to tekmovanje. Danes je bilo razvidno, zakaj. Vse je stavil na Flandrijo 2021 in zadel v velikem slogu. To je bila njegova šele četrta letošnja zmaga (aprila je Primoža Rogliča ugnal v finišu Valonske puščice), vendar ena tistih, zaradi katerih ostaja eno od največjih imen v svetovnem kolesarstvu.



Prikloniti so se mu morali vsi slovenski zvezdniki in kajpak tudi prvi papirnati favorit van Aert. »Ko je Alaphilippe napadel, mi v nogah ni več ostalo dovolj moči. Sem samo človek, Julian pa je bil tokrat najmočnejši na dirki. Napadel je neštetokrat. Za njim je bilo morda veliko kolesarjev, ki so se še počutili dobro, vendar je on preprosto zmogel prestavo več,« je dejal belgijski zvezdnik, ki se mu mavrična majica vztrajno izmika. Lani je v Imoli osvojil srebro tako v vožnji na čas kot na cestni dirki, na domačih cestah pa se je moral spet zadovoljiti s srebrom v uri resnici in šele 11. mestom na cestni dirki.

Svetovna prvaka pa sta v obeh preizkušnjah ista kot lani. V Avstraliji 2022 bo Alaphilippe lovil trojčka na cesti, Filippo Ganna pa v boju proti štoparici.