Rekorderka med astronavtkami o vonju rje in pričakovanju prve vroče prhe po 11 mesecih

Christina Koch je s 328 dnevi neprekinjenega bivanja na Mednarodni vesoljski postaji postavila rekord med ženskimi astronavtkami. V tem času je Zemljo obkrožila 5248-krat in prepotovala 224 milijonov kilometrov, kar je, kot če bi 291-krat poletela do Lune in nazaj. V enajstih mesecih se je šestkrat odpravila na zunanjo stran postaje in na odprtem preživela 42 ur in 15 minut. Med izhodi je bil tudi zgodovinski prvi izključno ženski vesoljski sprehod, ki ga je opravila s kolegico Jessico Meir.

Zdaj je končno na trdnih tleh, saj je nekaj čez deseto uro srečno pristala v puščavi v Kazahstanu. Kochova je v Kazahstanu pristala skupaj z italijanskim kolegom Lucom Parmitanom in kozmonavtom Aleksandrom Skvorcovim. V vesolju sta preživela 201 dan, v tem času sta opravila 3216 orbit okoli Zemlje. Parmitano je v dveh odpravah na ISS skupno v vesolju preživel 376 dni, kar je več od kateregakoli drugega evropskega astronavta. Za Skvorcovega je bila to tretja misija, skupaj pa je v vsemirju preživel 546 dni.

Po pristanku so bili vsi videti srečni in nasmejani. Po pristankuso morali na zdravniški pregled in nato jih je čakala pot domov. 

Na postajo je Kochova odpotovala marca lani s kolegoma Nickom Haguom in Aleksejem Ovčininom, ki sta se na trdna tla vrnila že oktobra lani. Od Američanov je bil neprekinjeno v vesolju dlje od nje le astronavt Scott Kelly, in še to le za pičlih 12 dni. Je pa s 328 dnevi precej presegla prejšnji rekord neprekinjenega bivanja v kategoriji žensk, ki ga je z 289 dnevi držala zdaj že upokojena ameriška astronavtka Peggy Whitson, ki ostaja najbolj izkušena ameriška astronavtka, saj je v vesolju preživela skupno kar 665 dni.

Raziskave vplivov na telo in duha v dolgotrajnejših odpravah so pomembne, ker se agencije znova spogledujejo z osvajanjem Lune in tudi Marsa. Pri Kellyju so tako, denimo, ugotovili, da so mu, kakor se zgodi tudi številnim drugim astronavtom na krajših odpravah, oslabile mišice, da se mu je okvaril vid in spremenila mikrobiota, spremenil pa se mu je tudi genom.
 

Veliko resnega dela …

Tudi Kochova je bila tako »poskusni zajček« v študijah, kako se telo prilagodi na mikrogravitacijo, izolacijo, sevanje in stres. Kot je pred kratkim povedala za Ameriško tiskovno agencijo, se je presenetljivo hitro navadila na lebdenje, bi ji pa bilo bivanje muka brez telefonskih in videoklicev domačih. »Če bi me lahko obiskovali, bi lahko bila tu še kar nekaj časa,« je povedala 41-letnica, ki je bila tokrat prvič v vesolju. Pri Nasi so poudarili, da je Kochova na postaji opravila študijo, kako mikrogravitacija vpliva na slabitev kosti in mišic hrbtenice in kako se poveča tveganje za njen zlom. Na podlagi rezultatov bodo lažje načrtovali preventivno zdravljenje in telovadbo.

A na postaji že dve desetletji opravljajo tudi poskuse, ki so v korist vsem nam. Kochova je med drugim raziskovala kristaliziranje membranskih proteinov, kar igra vlogo pri rasti tumorjev in prebolevanju raka. Kristalizacija te vrste proteinov je na Zemlji težavna, na postaji pa je bila uspešnejša. Rezultati bodo morda izboljšali določene postopke zdravljenja, saj bi se natančneje usmerili na proteine.



A astronavti niso le znanstveniki med bivanjem na vrhunskem laboratoriju, ampak tudi inženirji in vzdrževalci. Večkrat se morajo podati tudi na zunanjo stran postaje, kjer je treba zamenjati baterije ali popraviti kakšen okvarjen del. Z Nickom Haguom je tako prvi vesoljski sprehod Kochova opravila že dobra dva tedna po prihodu na postajo. »Vsekakor mi je prvi sprehod ostal najbolj v spominu, preprosto zato, ker je bil pač prvi. Spomnim se trenutka, ko sem se, sicer popolnoma osredotočena na delo, ozrla k Nicku in za njim zagledala Zemljo, ki je jadrala mimo. Na postaji sem bila takrat dva tedna in v tistem trenutku je dobilo smisel vse, kar sem delala in čemur sem se odrekala,« je pojasnila v pogovoru, objavljenem na Nasini spletni strani. Astronavti morajo namreč skozi večletno (tudi mukotrpno) urjenje.



V veliko čast pa ji je bil seveda izključno ženski vesoljski sprehod s prijateljico Jessico Meir. »Takoj ko sva odlebdeli skozi loputo, sva se spogledali in se zavedli, da je ravno naju doletela častna priložnost navdihniti množice,« je dejala o zgodovinskem prvič, ki spodbuja ženske k delu in poklicem, ki so včasih veljali za izključno moške. Spomnimo, da je, denimo, pred več kot pol stoletja v kontrolni sobi, ko je človek pristajal na Luni, sedela le ena ženska. Zdaj je žensk v vesoljskih programih vse več in čez nekaj let bo na Luno stopila tudi prva ženska. Pri Nasi sicer pojasnjujejo, da dvojice za vzdrževalna dela sestavljajo na podlagi znanj in izkušenj posameznikov.
 

… in tudi nekaj zabave

Čeprav imajo za fotografiranje in zabavne prigode prebivalci tehnološkega mojstrstva 400 kilometrov nad našimi glavami relativno malo časa, so te za javnost najbolj privlačne.



Pred kratkim sta v enournem posnetku astronavta Luca Parmitano in Andrew Morgan natančno predstavila postajo, pogosto astronavti pokažejo, kako lebdijo najrazličnejši predmeti, kako preprosto je narediti salto, tako rekoč nemogoče pa se je naveličati posnetkov naše čudovite modre krogle. Tudi Kochova ni razočarala svojih 280.000 sledilcev na instagramu.


Njo samo pa je seveda najbolj impresioniral domači kraj: »Ko sem zagledala domače mesto in območje, kjer sem odraščala, to je obala Severne Karoline. Ko sem dojela, kaj gledam, je bil osupljiv trenutek. Drugo, kar sem oboževala opazovati, pa je bil severni sij. Veliko časa sem namreč delala na Arktiki in Antarktiki, kjer sem aurore lahko videla od spodaj navzgor. Videti jih od zgoraj navzdol je neverjetno.«

Bivati v vesolju skoraj eno leto je vsekakor izziv, ne le zaradi mikrogravitacije in izoliranosti. Predstavljajte si, da se 328 dni ne prhate in da ne občutite piša vetra na obrazu. »Pozabila sem, koliko stvari tehtajo, koliko moči je sploh potrebne, da premakneš roke ali noge. Na postaji uporabljamo ogromne fotografske objektive, a ko jih spustimo, lebdijo. Nobenega napora ni. Prav zato me zanima, kako težke bodo nekatere stvari na tleh,« je komentirala še pred pristankom. Zelo verjetno je, da bo imela nekaj dni tudi težave pri hoji, ne le da morda niso pripravljene mišice, tudi občutek za ravnotežje se v mikrogravitaciji izgubi.



Pred vrnitvijo je komaj čakala, da znova zavoha prijetne reči. »Odkrito povedano, prav ničesar ni na postaji, da bi lepo dišalo, razen morda zelenjave, ki jo gojimo. Da, na ISS smrdi kot v laboratoriju, telovadnici ali hiši, v kateri več mesecev skupaj živi šest oseb. Odišavljene kreme ali šamponi so prepovedani, ker vsebujejo kemikalije, ki lahko vplivajo na sistem čiščenja zraka,« je pojasnila. Kako pa bi opisala vonj vesolja, ki v ISS pride, ko se odpira loputa za vesoljske sprehode? »Kot vonj rje na kovini,« je povedala in dodala, da ji bo še dolgo ostal v nosnicah.



Veseli se še nečesa, kar je nam vsakodnevno opravilo, saj na postaji za higieno skrbijo s posebnimi brisačami in šamponi. »Veselim se prve prave vroče prhe po več kot 11 mesecih. Občutek tekoče vode na koži ... Pozabila sem že, kakšen je,« je pojasnila in dodala, da se močno veseli tudi svojih oblek, saj: »Na vesoljski postaji nosimo obleke kar nekaj časa, spodnje perilo dva dni, nogavice in delovne obleke en teden, majice dva tedna, hlače en mesec. Ko jih ponosimo, jih vržemo v smeti. Te odpotujejo s tovorno kapsulo, v atmosferi jih plovilo odvrže in zgorijo.«