Roglič nič več osmoljenec Toura, temveč zmagovalec Liegea
Še en neverjeten dan za slovensko kolesarstvo, zmaga Rogliča, 3. mesto Pogačarja, 4. Mohoriča.
Odpri galerijo
Primož Roglič je slavil največjo slovensko zmago na enodnevnih dirkah doslej. FOTO: Christophe Ena/Reuters
Kakšna drama v Liegeu! Primož Roglič je zmagal na najstarejši klasični dirki na svetu Liege–Bastogne–Liege, na kateri je v znak zmage roke že dvignil Julian Alaphilippe. Vendar se je svetovni prvak močno uštel. Po njegovi desni je v cilj pred njim pribrzel Roglič …
Drame s tem sicer še ni bilo konec. Alaphilippe, ki sprva ni mogel verjeti, kako amatersko napako si je privoščil, ko je prezgodaj slavil zmago, je nato doživel še naslednji udarec. Ker je pri šprintu nepravilno oviral Marca Hirschija, ga je tekmovalna žirija z 2. pomaknila na 5. mesto, zadnje v zmagovalni skupini. To je le še povečalo najuspešnejši slovenski dan na enodnevnih dirkah v zgodovini. Tadej Pogačar je zasedel 3. mesto, Matej Mohorič 4.
Z izjemo 2. mesta Janija Brajkoviča na dirki po Lombardiji leta 2008 so to najboljše tri slovenske uvrstitve na enem od petih kolesarskih spomenikov, med katere poleg Liege–Bastogne–Liege štejejo še dirke po Lombardiji in Flandriji, Milano–Sanremo in Pariz–Roubaix.
Naposled smo na enem od spomenikov dočakali tudi slovensko zmago in zmagovalca, ki mu jo je privoščil malodane ves kolesarski svet. Številni so se spraševali, kako se bo Roglič pobral potem, ko je v dvoboju s Pogačarjem v 20. etapi Toura izgubil rumeno majico, ki jo je nosil 11 dni. Odgovor so dobili v Liegeu, Roglič je še vedno šampion. Za svojo 42. zmago med profesionalci je pokazal vso svojo moč, znanje, vztrajnost in nepopustljivost, ki jim je dodal še ščepec sreče, ki spremlja najbolj drzne.
Na valonskih cestah je bil vsekakor med njimi. Vsi favoriti so na 257 km dolgi poti čez 11 kratkih, vendar strmih ardenskih klancev naboje hranili za zaključek. Kot je bilo pričakovati, je do odločilne selekcije prišlo na zadnjem vzponu na Côte de la Roche-aux-Faucons (1,3 km, 11-odstotni povprečni naklon), na katerem je Tom Dumoulin narekoval tempo za Rogliča. Prvi je napadel Alaphilippe, sledili so mu Hirschi, Roglič, Pogačar in Michal Kwiatkowski. Od naslednjem pospešku poljskega asa ni bilo več zraven. V igri za zmago so ostali še štirje. Vsaj tako se je zdelo do zadnjega kilometra, v katerem se jim je z vratolomnim spustom pridružil še Mohorič.
Po divjem lovu ni imel možnosti v šprintu, v katerem sta bila favorita Alaphilippe in Hirschi. Francoz je bil najmočnejši, vendar je storil dve usodni napaki, zavil je v levo, zaprl pot Švicarju (temu se je čevelj odpel s pedala) in posledično še Pogačarju, ki sta tako izpadla iz igre za zmago. Ne pa tudi Roglič, ki se je odločil za zmagoviti zaključek po desni strani.
»Neverjetno, kako blizu je bilo, nikoli nisem nehal verjeti v zmago, na vso moč sem poganjal do zadnjih centimetrov,« je pot do spektakularne zmage opisal Roglič, ki se ni mogel izogniti vprašanjem o razočaranju po Touru. »Takšno je življenje, so vzponi in padci, naslednji dan je vedno najboljši. Vedno moraš gledati naprej, ne glede na to, kaj se ti zgodi. Nespametno bi bilo, če bi še vedno jokal zaradi tega, kar se je zgodilo. Dirke si sledijo, gremo naprej,« je odgovoril Roglič, ki je ta uspeh vseeno sprejel dokaj čustveno.
»Občutek je neverjeten, že tri mesece me ni bilo doma, zelo sem srečen in ponosen. Prvič sem dirkal tukaj in prvič zmagal. Vsekakor je bila zmaga na kolesarskem spomeniku na mojem seznamu želja, zato sem kajpak zelo vesel. Celotna ekipa je bila odlična, ne samo Tom Dumoulin, vseskozi sem bil zaščiten,« je povedal Roglič, prvi zmagovalec ob krstnem nastopu na »Stari dami« po Jevgeniju Berzinu leta 1994.
»Bil sem v dobrem položaju, šel sem po zmago. Šprint je bil kaotičen, za trenutek sem mislil, da bom padel, na srečo sem se obdržal na kolesu in se uvrstil na oder za zmagovalce. Dirka je bila sicer izjemno lepa, lani sem tu debitiral, zasedel 18. mesto in se veliko naučil. Izjemen občutek je bil, da sem bil tokrat v vodilni skupini in se boril za zmago. Vrnil se bom in poskusil še enkrat,« pa je naslednjo slovensko zmago v Ardenih napovedal Pogačar.
Drame s tem sicer še ni bilo konec. Alaphilippe, ki sprva ni mogel verjeti, kako amatersko napako si je privoščil, ko je prezgodaj slavil zmago, je nato doživel še naslednji udarec. Ker je pri šprintu nepravilno oviral Marca Hirschija, ga je tekmovalna žirija z 2. pomaknila na 5. mesto, zadnje v zmagovalni skupini. To je le še povečalo najuspešnejši slovenski dan na enodnevnih dirkah v zgodovini. Tadej Pogačar je zasedel 3. mesto, Matej Mohorič 4.
Z izjemo 2. mesta Janija Brajkoviča na dirki po Lombardiji leta 2008 so to najboljše tri slovenske uvrstitve na enem od petih kolesarskih spomenikov, med katere poleg Liege–Bastogne–Liege štejejo še dirke po Lombardiji in Flandriji, Milano–Sanremo in Pariz–Roubaix.
Naposled smo na enem od spomenikov dočakali tudi slovensko zmago in zmagovalca, ki mu jo je privoščil malodane ves kolesarski svet. Številni so se spraševali, kako se bo Roglič pobral potem, ko je v dvoboju s Pogačarjem v 20. etapi Toura izgubil rumeno majico, ki jo je nosil 11 dni. Odgovor so dobili v Liegeu, Roglič je še vedno šampion. Za svojo 42. zmago med profesionalci je pokazal vso svojo moč, znanje, vztrajnost in nepopustljivost, ki jim je dodal še ščepec sreče, ki spremlja najbolj drzne.
Roglič in Pogačar v klanec, Mohorič v spustu
Na valonskih cestah je bil vsekakor med njimi. Vsi favoriti so na 257 km dolgi poti čez 11 kratkih, vendar strmih ardenskih klancev naboje hranili za zaključek. Kot je bilo pričakovati, je do odločilne selekcije prišlo na zadnjem vzponu na Côte de la Roche-aux-Faucons (1,3 km, 11-odstotni povprečni naklon), na katerem je Tom Dumoulin narekoval tempo za Rogliča. Prvi je napadel Alaphilippe, sledili so mu Hirschi, Roglič, Pogačar in Michal Kwiatkowski. Od naslednjem pospešku poljskega asa ni bilo več zraven. V igri za zmago so ostali še štirje. Vsaj tako se je zdelo do zadnjega kilometra, v katerem se jim je z vratolomnim spustom pridružil še Mohorič.
Po divjem lovu ni imel možnosti v šprintu, v katerem sta bila favorita Alaphilippe in Hirschi. Francoz je bil najmočnejši, vendar je storil dve usodni napaki, zavil je v levo, zaprl pot Švicarju (temu se je čevelj odpel s pedala) in posledično še Pogačarju, ki sta tako izpadla iz igre za zmago. Ne pa tudi Roglič, ki se je odločil za zmagoviti zaključek po desni strani.
»Neverjetno, kako blizu je bilo, nikoli nisem nehal verjeti v zmago, na vso moč sem poganjal do zadnjih centimetrov,« je pot do spektakularne zmage opisal Roglič, ki se ni mogel izogniti vprašanjem o razočaranju po Touru. »Takšno je življenje, so vzponi in padci, naslednji dan je vedno najboljši. Vedno moraš gledati naprej, ne glede na to, kaj se ti zgodi. Nespametno bi bilo, če bi še vedno jokal zaradi tega, kar se je zgodilo. Dirke si sledijo, gremo naprej,« je odgovoril Roglič, ki je ta uspeh vseeno sprejel dokaj čustveno.
»Občutek je neverjeten, že tri mesece me ni bilo doma, zelo sem srečen in ponosen. Prvič sem dirkal tukaj in prvič zmagal. Vsekakor je bila zmaga na kolesarskem spomeniku na mojem seznamu želja, zato sem kajpak zelo vesel. Celotna ekipa je bila odlična, ne samo Tom Dumoulin, vseskozi sem bil zaščiten,« je povedal Roglič, prvi zmagovalec ob krstnem nastopu na »Stari dami« po Jevgeniju Berzinu leta 1994.
»Bil sem v dobrem položaju, šel sem po zmago. Šprint je bil kaotičen, za trenutek sem mislil, da bom padel, na srečo sem se obdržal na kolesu in se uvrstil na oder za zmagovalce. Dirka je bila sicer izjemno lepa, lani sem tu debitiral, zasedel 18. mesto in se veliko naučil. Izjemen občutek je bil, da sem bil tokrat v vodilni skupini in se boril za zmago. Vrnil se bom in poskusil še enkrat,« pa je naslednjo slovensko zmago v Ardenih napovedal Pogačar.
