Roglič oddal majico, a pokazal, da še gre v klanec

Primožu Rogliču se je z zmago v uvodni vožnji na čas mudilo v rdečo majico, ki pa se je je s podobno naglico tudi znebil. V 3. etapi se mu je posrečila taktična poteza, ki jo je napovedoval – vodstvo na dirki je prepustil Estoncu Reinu Taaramäeju, ki ne ogroža njegovega lova na tretjo zaporedno končno zmago na Vuelti, ob tem pa ni izgubil časa proti tistim, s katerimi se bo predvidoma boril do cilja v Santiagu de Compostela.

»Ni pomembno, kdo nosi rdečo majico po prvi etapi, temveč po zadnji,« je po izjemni sobotni zmagi v Burgosu dejal slovenski kapetan Jumba Visme in nakazal, da z moštvenimi kolegi ne namerava tri tedne dan za dnem braniti vodstva. Če bi mu uspelo 20 dni kolesariti v opravi vodilnega, bi bil to redek podvig, a so pri nizozemski ekipi ocenili, da bi bil tudi preveč naporen. Trasa 76. dirke po Španiji je že sama po sebi tako zahtevna, da se ne gre vsak dan izpostavljati na čelu glavnine in nato na obveznih novinarskih konferencah, ki vodilnemu kolesarju neizbežno jemljejo energijo in prepotreben čas za počitek.



Zato so Lilian Calmejane (AG2R Citroën), Tobias Bayer (Alpecin Fenix), Jetse Bol (Burgos), Julen Amezqueta (Caja Rural), Antonio Jesús Soto (Euskaltel), Rein Taaramäe (Intermarché), Kenny Elissonde (Trek Segafredo) in Joe Dombrowski (UAE) po napadu kmalu po štartu dobili Rogličev blagoslov. Njegovi pomočniki so se sicer zvrstili na čelu glavnine, a se jim nikamor ni mudilo, devetminutna prednost ubežnikov jih ni motila, čeprav so nekateri za vodilnim Slovencem zaostajali le pol minute. Z uspavanko med zasledovalci so bili zadovoljni tudi pravi Rogličevi tekmeci, ki so tako kot dvakratni šampion Vuelte dobro vedeli, kaj jih še čaka.
 

V klanec brez pomočnikov

Pred njimi je bila šele prva od kar devetih ciljnih bitk navkreber letošnjega španskega maratona, in to nič kaj nedolžna. Picon Blanco je bil s 7,6 km dolžine, povprečnim naklonom 9,3 odstotka in najbolj strmimi odseki z 18-odstotnim naklonom nenavadno zahtevna ovira za prve dni tritedenske dirke. Hitro je ločil zrna od plev. Najprej med ubežniki, ki so pod klanec prišli s slabimi štirimi minutami naskoka in med katerimi se je največji zmagi v karieri in vodstvu na Vuelti odpeljal 34-letni Taaramäe. Nato pa še med kandidati za končno zmago, med katerimi ni bilo jasnega zmagovalca. V strm vzpon, v katerem je najbolj prepričljivo delovala ekipa Bahrain Victorious, zaradi močnega nasprotnega vetra nikomur ni bilo do jalovega napadanja.



Roglič je v cilj prikolesaril na 7. mestu, skupaj z Enricom Masom, Miguelom Ángelom Lópezom, Alejandrom Valverdejem (vsi Movistar), Adamom Yatesom, Eganom Bernalom (oba Ineos), Mikelom Lando (Bahrain Victorious), Giuliom Cicconejem (Trek Segafredo) ... Med temi imeni gre iskati njegove najnevarnejše tekmece, med katerimi, kot kaže, ni več olimpijskega prvaka v cestni vožnji Richarda Carapaza (Ineos), ki je za slovenskim asom zaostal okroglo minuto. V cilj je prikolesaril tik za Janom Polancem (UAE), za katerega je bil tempo najboljših tudi preoster, v etapi je zasedel 36. mesto in v skupnem seštevku zdrsnil z 8. na 17. mesto.

»Želel sem le preživeti klanec, v katerem je bilo zelo vetrovno, ob 10 stopinjah Celzija pa je bil občutek zimski. A je šlo dobro, optimističen sem. Rdeča majica nas ni zanimala, bolj to, ali še znam iti v klanec. Položaj je dober za nas,« je bil z opravljenim delom zadovoljen Roglič, čeprav na ciljnem vzponu okoli sebe ni imel niti enega pomočnika iz Jumba Visme.



Rogliču, ki za vodilnim Estoncem na 3. mestu zaostaja 30 sekund, se sicer podoben manever na Giru 2019 ni posrečil. Takrat se je rožnate majice načrtno znebil v 6. etapi, a je zaradi številnih težav, ki so sfižile njegove načrte, ni več dobil nazaj.
Kdaj bo zdaj spet oblekel rdečo majico? Pred karavano sta dve ravninski preizkušnji, v katerih ni pričakovati večjih pretresov, zato pa bo realno stanje na dirki bržkone vzpostavila petkova 7. etapa v hribovitem zaledju Alicanteja.