Roglič takoj po zmagi v Baskiji na ogled trase Toura

Pri nizozemski ekipi Jumbo Visma, ki jo je Primož Roglič z izjemnimi uspehi izstrelil iz svetovnega povprečja na vrh, so se po lanskem Touru spraševali, kako naslednjič premagati Tadeja Pogačarja. Na dirki po Baskiji, na kateri sta se slovenska zvezdnika udarila prvič letos, so se vloge zamenjale. Zdaj se pri Pogačarjevi zasedbi UAE lahko sprašujejo, kako ubraniti lansko zmago v Franciji proti neustavljivemu Rogliču.



Prezgodaj je še, da bi napovedovali, kdo bo najboljši na Touru, ki se bo v Bretaniji začel 26. junija. Ne nazadnje bo pristop do tritedenskega maratona in dirkanje na njem drugačno, kot je bilo na baskovskih cestah, na katerih smo spremljali šest dni visokointenzivnega kolesarskega boja od štarta do cilja. Je pa dogajanje psihološko zasukalo stanje v taborih naših asov.
Morda sta oba dobila tisto, kar sta potrebovala v pripravi na »veliko pentljo«.



Roglič je s spektakularnim napadom 60 km pred ciljem kraljevske etape, s katerim si je prikolesaril drugo končno zmagoslavje v Baskiji po letu 2018, pokopal številne duhove iz preteklosti. Razkril je, da je tudi Pogačar, ki mu je lani v sklepni vožnji na čas na La Planche des Belles Filles dan pred prihodom v Pariz slekel rumeno majico, le človek iz mesa in krvi. Razrešil je razmerja znotraj svoje ekipe. Steven Kruijswijk, Sepp Kuss, Wout van Aert in George Bennett, ki so se doslej zdeli nepogrešljivi pomočniki ob njegovih zmagah in porazih (marsikateri med njimi je imel tudi lastne kapetanske ambicije), so z domačega kavča spremljali, kako je Rogla konkurenco pokoril, čeprav je imel ob sebi druščino malodane golobradih mladeničev, ki dogajanja v karavani najbrž ne bi imeli pod nadzorom niti na VN Kranja.

Jumbo Visma je kljub temu s slovenskim zvezdnikom in nadobudnim Dancem Jonasom Vingegaardom slavila dvojno zmago. In to zato, ker so se Roglič in njegovi spremljevalci nekaj naučili iz svojih napak ter jih preobrnili v svojo prednost. Odrekli so se narekovanju tempa na čelu karavane, s čimer več tvegajo, vendar tudi bolj izpostavljajo tekmece. Nič kolikokrat se je črno-rumena zasedba znašla v težavah ali celo izgubila dirko na spustih. Tokrat jo je dobila, ker je precej bolje prebrala dogajanje na cesti kot tekmeci pri UAE. Roglič ni zmagal le, ker je bil najmočnejši, temveč ker je znal bolj kot Pogačar in druščina izkoristiti zavetrje drugih ekip, ki niso dirkale za končno zmago, vendar so z napadalno vožnjo opozarjale, da na dirki nista le Roglič in Pogačar.
 

Užival od štarta do cilja

»Na nekaterih dirkah sem imel smolo na sklepnih etapah, tokrat pa je bilo prelepo, vse se nam je izšlo in zabaval sem se od štarta do cilja, to je bila prava dirka in dirkal sem. Moja forma je bila dobra, čeprav sem pred dobrimi tremi tedni dvakrat padel in priprava na Baskijo ni bila optimalna,« je Roglič spomnil, da mu je nepazljivost na spustih nedavno vzela malodane zagotovljeno zmago na dirki Pariz–Nica.



To je tudi dokaz njegovih izjemnih regeneracije, trdoživosti in pripravljenosti to pomlad. Opravka je imel s Pogačarjem, ki je letos kraljeval na dirkah po ZAE in Tirreno–Adriatico, in izšel kot zmagovalec. Boljši je bil v uvodni vožnji na čas in sklepni kraljevski etapi, ki sta odločili boj za rumeno majico, izgubil je le dvoboj v 3. etapi, v kateri pa se ga Pogačar ni mogel otresti v klanec.



»Kar 40 kilometrov sem se boril na vso moč, da sem dirko končal na 3. mestu. To je bila psihično in telesno ena od najbolj zahtevnih etap v moji karieri. Brandon McNulty je pokazal pravi značaj, je zelo dober kolesar s svetlo prihodnostjo. Zabavali smo se, dali vse od sebe in glede na okoliščine smo zadovoljni z razpletom,« tudi po lekciji v 6. etapi na svetlo plat gleda Pogačar. Izkazalo se je, da njegova ekipa (še) ne zmore braniti rumene majice, ki jo je tokrat nosil McNulty, ter da Pogačar ne more na vsaki dirki v ključnih trenutkih vsega rešiti sam. Pravočasno je dobila opozorilo, da bo pot do rumene majice na Touru letos bolj zapletena kot lani.



Naslednja dvoboja med Rogličem in Pogačarjem bosta na sporedu na Valonski puščici in dirki Liege–Bastogne–Liege 21. in 25. t. m., tudi največja dirka pa ni tako daleč, kot se zdi. Roglič po zmagi v Baskiji ni proslavljal. S športnim direktorjem Grischo Niermannom se je odpeljal v 330 km oddaljeni Libourne, kjer je bil včeraj ob osmih zjutraj s kolesom v dežju že na trasi, na kateri bo 17. julija odločilna vožnja na kronometer Toura. Nekaj ur kasneje je po štiriurni vožnji z avtomobilom prekolesaril še traso 5. etape, 27 km dolge vožnje na čas med Changejem in Lavalom