Rogličev recept: po nesrečnem padcu spet velika zmaga
Slovenski šampion je v velikem slogu dobil 11. etapo in spet dal vedeti, da v Španiji ni močnejšega.
Odpri galerijo
Primož Roglič je v svojem značilnem slogu slavil 55. zmago v karieri. FOTO: Jorge Guerrero/AFP
Ena od največjih vrlin Primoža Rogliča skozi njegovo kolesarsko kariero je odločenost, da iste napake ne ponovi dvakrat. In če se mu za mnoge nerazumljiv napad v 10. etapi ni posrečil, je bil njegov bojni načrt v 11. brezhiben. Prikolesaril si je drugo zmago na letošnji Vuelti in tekmecem za rdečo majico – ta je še vedno na plečih Norvežana Odda Christiana Eikinga (Intermarche) – ponovno dal vedeti, da ta čas na španskih cestah ni močnejšega od njega.
Na srečo je šel Rogličev včerajšnji padec hitro v pozabo, njegova ekipa Jumbo Visma pa je tudi obrnila ploščo. Medtem ko je dan prej niso zanimali ubežniki, čeprav je Eiking Rogliču slekel rdečo majico, je tokrat vajeti dirke prevzela v svoje roke. Petim ubežnikom, ki niso bili nevarni v skupnem seštevku, jumbovci niso pustili daleč.
Očitno je bilo, da so si veliko obetali od le 133,6 km dolge preizkušnje z zaključkom, pisanim Rogliču na kožo. Najprej z vzponom na Puerto de Locubin 8 km pred ciljem, po spustu v Valdepeñas de Jaen pa še s kilometrsko ciljno špico z nakloni, ki dosegajo 30 odstotkov.
Med ubežniki je bil sicer spet izjemno vztrajen Magnus Cort Nielsen (Education First), ki pa ni ponovil podviga iz 6. etape, v kateri je slavil zmago nekaj metrov pred Rogličem. Kisovčan ga je ujel šele 300 metrov pred ciljem, ko je bila strmina peklenska in je bila bitka za etapno zmago na vrhuncu. Zanjo sta se dajala kolesarja, ki se bosta, kot kaže, še dolgo dajala tudi za končno zmago 5. septembra v Santiagu de Compostela.
Enric Mas (Movistar) se namreč še zdaleč ni pustil streti ob prvem Rogličevem pospešku, slovenski šampion pa ga je v finišu vendarle ugnal. V svojem značilnem slogu je v klanec odšprintal zmagi naproti – 55. v karieri, skupno 7. na Vuelti in 13. na tritedenskih dirkah. »Spet je bilo blizu z Magnusom Cortom, zadnjič je zmagal on, zdaj jaz. Etapa je bila sicer kratka, vendar zelo zahtevna in vroča. Zelo sem trpel, a sem imel na srečo dovolj moči za zmago. Mas je bil tudi izjemno močan, na srečo sem imel jaz še nekoliko več v nogah. Vedno je lepo zmagati, nikoli ne veš, kdaj bo zadnjič,« je povedal Roglič, ki je v skupnem seštevku še vedno na 3. mestu.
Proti Eikingu je nadomestil le 21 sekund in za rdečo majico zaostaja 1:56. Vendar bo ta ob nadaljevanju v podobnem slogu prej ali slej njegova. Proti najnevarnejšim tekmecem je spet pridobil nekaj časa, proti očitno izjemno pripravljenemu Masu 7 sekund (3 na cesti, 4 z odbitnimi sekundami), tako da razlika med njima zdaj znaša 35 sekund. Takšen pa je bil tudi Rogličev načrt pred štartom. »Vedeli smo, da nas čaka strm ciljni klanec, na kakršnih sem običajno dober, zato smo poizkusili, ekipa je opravila izjemno delo,« je nadaljeval Roglič, ki ni želel več poslušati vprašanj o padcu iz dneva poprej. »Kljub padcu je bila tudi 10. etapa dobra za nas. Lepo je, gremo naprej,« je še dejal Rogla.
Jutrišnja 12. etapa od Jaena do Cordobe (175 km) je sicer še ena, v kateri bi lahko imeli klasični šprinterji pokvarjen dan. Po bolj kot ne ravninskih 110 km bosta na sporedu edina vzpona dneva. Drugi, zahtevnejši ima zgovorno ime, Alto del 14%. Na najbolj strmem odseku naklon dosega 14 odstotkov, sicer pa gre za 7,2 km dolg klanec s povprečnim naklonom 5,6 odstotka. Z vrha do cilja vodi še 10 km spusta in 7 km ravnine. Kot nalašč za ubežnike kova Jana Tratnika ali za šprinterje lažje kategorije, kakršen je Luka Mezgec.
Na srečo je šel Rogličev včerajšnji padec hitro v pozabo, njegova ekipa Jumbo Visma pa je tudi obrnila ploščo. Medtem ko je dan prej niso zanimali ubežniki, čeprav je Eiking Rogliču slekel rdečo majico, je tokrat vajeti dirke prevzela v svoje roke. Petim ubežnikom, ki niso bili nevarni v skupnem seštevku, jumbovci niso pustili daleč.
Očitno je bilo, da so si veliko obetali od le 133,6 km dolge preizkušnje z zaključkom, pisanim Rogliču na kožo. Najprej z vzponom na Puerto de Locubin 8 km pred ciljem, po spustu v Valdepeñas de Jaen pa še s kilometrsko ciljno špico z nakloni, ki dosegajo 30 odstotkov.
Med ubežniki je bil sicer spet izjemno vztrajen Magnus Cort Nielsen (Education First), ki pa ni ponovil podviga iz 6. etape, v kateri je slavil zmago nekaj metrov pred Rogličem. Kisovčan ga je ujel šele 300 metrov pred ciljem, ko je bila strmina peklenska in je bila bitka za etapno zmago na vrhuncu. Zanjo sta se dajala kolesarja, ki se bosta, kot kaže, še dolgo dajala tudi za končno zmago 5. septembra v Santiagu de Compostela.
Enric Mas (Movistar) se namreč še zdaleč ni pustil streti ob prvem Rogličevem pospešku, slovenski šampion pa ga je v finišu vendarle ugnal. V svojem značilnem slogu je v klanec odšprintal zmagi naproti – 55. v karieri, skupno 7. na Vuelti in 13. na tritedenskih dirkah. »Spet je bilo blizu z Magnusom Cortom, zadnjič je zmagal on, zdaj jaz. Etapa je bila sicer kratka, vendar zelo zahtevna in vroča. Zelo sem trpel, a sem imel na srečo dovolj moči za zmago. Mas je bil tudi izjemno močan, na srečo sem imel jaz še nekoliko več v nogah. Vedno je lepo zmagati, nikoli ne veš, kdaj bo zadnjič,« je povedal Roglič, ki je v skupnem seštevku še vedno na 3. mestu.
Potrpežljivo do rdeče majice
Proti Eikingu je nadomestil le 21 sekund in za rdečo majico zaostaja 1:56. Vendar bo ta ob nadaljevanju v podobnem slogu prej ali slej njegova. Proti najnevarnejšim tekmecem je spet pridobil nekaj časa, proti očitno izjemno pripravljenemu Masu 7 sekund (3 na cesti, 4 z odbitnimi sekundami), tako da razlika med njima zdaj znaša 35 sekund. Takšen pa je bil tudi Rogličev načrt pred štartom. »Vedeli smo, da nas čaka strm ciljni klanec, na kakršnih sem običajno dober, zato smo poizkusili, ekipa je opravila izjemno delo,« je nadaljeval Roglič, ki ni želel več poslušati vprašanj o padcu iz dneva poprej. »Kljub padcu je bila tudi 10. etapa dobra za nas. Lepo je, gremo naprej,« je še dejal Rogla.
Jutrišnja 12. etapa od Jaena do Cordobe (175 km) je sicer še ena, v kateri bi lahko imeli klasični šprinterji pokvarjen dan. Po bolj kot ne ravninskih 110 km bosta na sporedu edina vzpona dneva. Drugi, zahtevnejši ima zgovorno ime, Alto del 14%. Na najbolj strmem odseku naklon dosega 14 odstotkov, sicer pa gre za 7,2 km dolg klanec s povprečnim naklonom 5,6 odstotka. Z vrha do cilja vodi še 10 km spusta in 7 km ravnine. Kot nalašč za ubežnike kova Jana Tratnika ali za šprinterje lažje kategorije, kakršen je Luka Mezgec.
