PRIPOVEDOVALKA ZGODB
Saša Božič – Namera
Odpri galerijo
Bil je 27. dan mojega pohoda po španskem Caminu in spominjam se, da sem že na začetnih kilometrih ujela simpatični dekleti in naprej smo se odpravile skupaj. Veronika nama je zaupala svoj razlog za Camino. Povedala je, da je kot Mehičanka izpostavljena kupu pričakovanj glede vedenja, ki je primerno za žensko. Njej pa so bila vsa ta pričakovanja tako tuja. Rada potuje, dela v družinskem podjetju in prispeva k družbi. Njen nekdanji mož se s tem nikakor ni mogel sprijazniti in kmalu sta se ločila. Otroka sta ostala z njo, a jo pod vplivom očeta in mehiške družbe vseeno obsojata. Razdvojena, kako naj gre naprej z življenjem, in z vprašanjem, ali naj se podredi pogojevanju osebnosti in spremeni način življenja, da bi jo sprejeli, je prišla na Camino. Daleč stran od sodb je želela poiskati rešitev in sprejeti odločitev, ki bo prava zanjo.
Kako zelo sem se povezala z njeno zgodbo! Vse odkar me je življenje v letu 2014 odpeljalo v Dubaj, sem se prikrito soočala s podobno situacijo. Dolgo me je obremenjevalo, kako na mojo odsotnost in delo v tujini gledajo moji otroci in mož Matjaž. Slednji mi je s podporo in pomočjo pri delu v Dubaju jasno izrazil, da ve, da je to zame edina prava pot. Zavedal se je, da je breme družinske zgodovine, vpliva družinskega podjetja in njegove javne podobe ter poslovnega uspeha zame tako veliko, da mi preprečuje svoboden razvoj lastne karierne poti v Sloveniji. Nisem si želela nobenih ugodnosti in nisem si želela oznak. Želela sem delovati v okolju, v katerem bi lahko začela kot nepopisan list papirja. To je Matjaž razumel in podprl. Tin kljub svojim enajstim letom tudi. Vedno me je bodril, češ naj grem in uresničim svoje sanje. Žan je bil ob začetku mojega deljenega življenja med Slovenijo in Dubajem star petnajst let. Bila sva zelo navezana drug na drugega. Materinstva sem se, kot se vsake stvari, ki mi je blizu, lotila z vsem srcem in bitjo. Tako sem bila Žanu petnajst let povsem na voljo. Vse naše življenje se je vrtelo okoli njiju s Tinom. Ko sta bila fanta stara petnajst oziroma enajst let, pa sva z Matjažem skupaj sklenila, da je čas, da gresta simbolično čez most od mame k očetu, z namenom, da Matjaž iz njiju naredi moška. To je bila najina zavestna odločitev. Tako se je začelo.
Odsotna sem bila deset dni na mesec in preostale tri tedne sem preživela v Sloveniji z družino. Videti je bilo, da smo se vsi sprijaznili in pomirili z našim novim načinom življenja. Vse do prelomnega trenutka, ko mi je Žan pred nekim odhodom žalostno rekel: »Zakaj to delaš? Zakaj odhajaš? Zakaj ti ni dovolj, da si preprosto samo moja mamica, kot si bila do sedaj?« Za mojo že tako nizko samopodobo in nenehen dvom, ali je to, kar delam, prav in predvsem dovolj, se je v tistem trenutku to zdelo preveč.
Vključili so se sprožilci slabe vesti; svoje otroke in moža nadvse ljubim in si brez njihove popolne podpore ne predstavljam ne dela ne življenja. Kljub temu pa se je takrat v meni nekaj prelomilo. Nekaj, kar mi je dolgoročno prineslo spoštovanje obeh sinov. Žana sem objela in mu z vso ljubeznijo dala vedeti, da je moja ljubezen do njega enako močna ali celo močnejša kot prej. Da moje delo v tujini ne pomeni, da sem zapustila njega. Ravno nasprotno. Šla sem poiskat in osrečit sebe z delom, ki ga sedaj, ko sta z bratom zrasla, spet lahko polno opravljam, da bom tako izpolnjena in srečna vsakič znova prišla nazaj k njemu in mu bom najboljša mamica ter hkrati zgled, kako prebroditi navidezne prepreke in uresničiti svoje sanje. V borca ga bom vzgajala z lastnim zgledom, za slovensko družbo zelo nenavadnim in drznim.
In natanko to se je zgodilo. Ko se je Žan vpisoval na fakulteto in je moral posneti predstavitveni video, sem mu pri tem pomagala. Roka mi je med snemanjem močno zadrhtela in zatresla sliko. To je bilo v trenutku, ko Žan pove, da je zdravo ambiciozen in pripravljen osvojiti svet tudi zaradi staršev in njune vzgoje ter poslovne zgodbe. Zgodilo se je, kot sem mu obljubila, in sedaj sva oba vesela, da sem se v odločilnem trenutku, ko bi lahko svoje napore v Dubaju opustila, kljub največji ljubezni do njega izbrala sebe. Sebe ravno zaradi ljubezni do njega, Tina in Matjaža. To sem povedala tudi Veroniki in ji zaželela pogum, ki ga bo potrebovala, da bo ostala zvesta sebi.
Danes k temu vabim tudi vas, dragi bralci. Imejte se radi, poslušajte svoje srce in mu ostanite zvesti. Vse dobro, Saša
Kako zelo sem se povezala z njeno zgodbo! Vse odkar me je življenje v letu 2014 odpeljalo v Dubaj, sem se prikrito soočala s podobno situacijo. Dolgo me je obremenjevalo, kako na mojo odsotnost in delo v tujini gledajo moji otroci in mož Matjaž. Slednji mi je s podporo in pomočjo pri delu v Dubaju jasno izrazil, da ve, da je to zame edina prava pot. Zavedal se je, da je breme družinske zgodovine, vpliva družinskega podjetja in njegove javne podobe ter poslovnega uspeha zame tako veliko, da mi preprečuje svoboden razvoj lastne karierne poti v Sloveniji. Nisem si želela nobenih ugodnosti in nisem si želela oznak. Želela sem delovati v okolju, v katerem bi lahko začela kot nepopisan list papirja. To je Matjaž razumel in podprl. Tin kljub svojim enajstim letom tudi. Vedno me je bodril, češ naj grem in uresničim svoje sanje. Žan je bil ob začetku mojega deljenega življenja med Slovenijo in Dubajem star petnajst let. Bila sva zelo navezana drug na drugega. Materinstva sem se, kot se vsake stvari, ki mi je blizu, lotila z vsem srcem in bitjo. Tako sem bila Žanu petnajst let povsem na voljo. Vse naše življenje se je vrtelo okoli njiju s Tinom. Ko sta bila fanta stara petnajst oziroma enajst let, pa sva z Matjažem skupaj sklenila, da je čas, da gresta simbolično čez most od mame k očetu, z namenom, da Matjaž iz njiju naredi moška. To je bila najina zavestna odločitev. Tako se je začelo.
Odsotna sem bila deset dni na mesec in preostale tri tedne sem preživela v Sloveniji z družino. Videti je bilo, da smo se vsi sprijaznili in pomirili z našim novim načinom življenja. Vse do prelomnega trenutka, ko mi je Žan pred nekim odhodom žalostno rekel: »Zakaj to delaš? Zakaj odhajaš? Zakaj ti ni dovolj, da si preprosto samo moja mamica, kot si bila do sedaj?« Za mojo že tako nizko samopodobo in nenehen dvom, ali je to, kar delam, prav in predvsem dovolj, se je v tistem trenutku to zdelo preveč.
Vključili so se sprožilci slabe vesti; svoje otroke in moža nadvse ljubim in si brez njihove popolne podpore ne predstavljam ne dela ne življenja. Kljub temu pa se je takrat v meni nekaj prelomilo. Nekaj, kar mi je dolgoročno prineslo spoštovanje obeh sinov. Žana sem objela in mu z vso ljubeznijo dala vedeti, da je moja ljubezen do njega enako močna ali celo močnejša kot prej. Da moje delo v tujini ne pomeni, da sem zapustila njega. Ravno nasprotno. Šla sem poiskat in osrečit sebe z delom, ki ga sedaj, ko sta z bratom zrasla, spet lahko polno opravljam, da bom tako izpolnjena in srečna vsakič znova prišla nazaj k njemu in mu bom najboljša mamica ter hkrati zgled, kako prebroditi navidezne prepreke in uresničiti svoje sanje. V borca ga bom vzgajala z lastnim zgledom, za slovensko družbo zelo nenavadnim in drznim.
In natanko to se je zgodilo. Ko se je Žan vpisoval na fakulteto in je moral posneti predstavitveni video, sem mu pri tem pomagala. Roka mi je med snemanjem močno zadrhtela in zatresla sliko. To je bilo v trenutku, ko Žan pove, da je zdravo ambiciozen in pripravljen osvojiti svet tudi zaradi staršev in njune vzgoje ter poslovne zgodbe. Zgodilo se je, kot sem mu obljubila, in sedaj sva oba vesela, da sem se v odločilnem trenutku, ko bi lahko svoje napore v Dubaju opustila, kljub največji ljubezni do njega izbrala sebe. Sebe ravno zaradi ljubezni do njega, Tina in Matjaža. To sem povedala tudi Veroniki in ji zaželela pogum, ki ga bo potrebovala, da bo ostala zvesta sebi.
Danes k temu vabim tudi vas, dragi bralci. Imejte se radi, poslušajte svoje srce in mu ostanite zvesti. Vse dobro, Saša
