Še pico pojemo in gremo domov

Slovenski rokometaši niso odigrali dobre tekme, odkar so se dobili po letu dni od osvojitve četrtega mesta na švedskem euru. Niti dveh z Nizozemci v kvalifikacijah za EP niti šestih na SP v Egiptu, slovo brez četrtfinala in deveto mesto je realen rezultat. Lahko pa bi bilo drugače, zapravljena je lepa priložnost za veliko več.

Res je, izgubili so le enkrat, pa tudi, da niso imeli pred sabo težkih tekmecev iz prve kategorije. Na vseh tekmah so bili v vlogi favoritov in to jim je predstavljalo breme, kar je presenetljivo. Ne pozabimo, da igrajo v klubih, kot so Barcelona, Kiel in Veszprem, udeležencih F4 v Kölnu. Rusi so prišli iz Čehovskih medvedov in Egipčani iz Zamaleka ...

Slovenija je v deželo faraonov poslala na papirju najmočnejšo ekipo doslej. V Göteborgu, Malmöju in Stockholmu je bilo vidno, da je sveža energija Ljubomirja Vranješa omrežila reprezentante, naveličane preživetih metod Veselina Vujovića. Tokrat se je zaradi covida-19 prvič zgodilo, da jih niso spremljala zašiljena peresa. Vzrokov za krč ni bilo mogoče razkriti iz prve roke, prav tako ne, ali je harmonija v ekipi res takšna, kot smo dobili občutek prek elektronskih medijev.



Tudi na daljavo je bilo mogoče zaznati, da nekaj škripa. Ključen je bil poraz s povprečno Rusijo. Če bi iz Aleksandrije v Kairo prinesli načrtovane štiri točke, se jim ne bi bilo treba reševati proti Egiptu. Nazadnje, ko se domača reprezentanca ni uvrstila med osem, je bilo leta 2003 na Portugalskem. Tudi Katar 2015 in Tunizija 2005 nista bili izjemi, zakaj bi bila reprezentanca države, ki jo vodijo generali in ima predsednika IHF?

Vsak izgovor pride prav, tudi če ga pes na repu privleče. Po zadnjih informacijah za slabost ducata igralcev ni bila kriva hotelska večerja, fantje naj bi si na predvečer tekme naročili pico (!). V reprezentanci ne morejo iskati razlogov drugje kot pri sebi, kar vključuje tudi Vranješa in svetovalce s pomočnikom Urošem Zormanom na čelu.

Dejstvo je, da je Šved izgubil taktični dvoboj proti »Rusu« Petkoviću, »Švedu« Solbergu (bil je brez petih članov prve sedmerke), in nazadnje »Egipčanu« Parrondu. Ni znal prepoznati in preprečiti prostega padca, v katerem so se Egipčani zbudili od mrtvih kot mumije v kakšni ceneni grozljivki. Ko vodiš za štiri gole in imaš igralca manj, je treba ustaviti konje in trošiti sekunde, kar bi nekdanja dirigenta svetovnega formata morala vedeti.



Reprezentanca ni bila uravnotežena. Rek, da od viška ne boli glava, tukaj ne velja. Na sredini se je gnetlo pet igralcev, hierarhija ni bila jasna. Dean Bombač ni bil na svoji ravni, bil je tudi kolateralna žrtev iskanja rezervnih rešitev na položaju levega zunanjega. Na levi strani je bila Slovenija nemočna in zato predvidljiva.

Krilna specialista Tadej Mazej in Tilen Kodrin nista dobila priložnosti, nepripravljeni Darko Cingesar je po strelskem učinku 1:4 obsedel na klopi, Nik Henigman ne bi zadel bazena. Morda bi že kdaj prej veljalo preizkusiti kakšno rezervo. Denimo Tilna Sokoliča, je z Blažem Jancem kot krillni igralec osvajal mladinske kolajne. Ali pa namesto enega srednjega zunanjega – veliki up Domen Makuc ni igral, le malo Rok Ovniček in Staš Skube, vzeti srčnega in napadalnega pivota, kakršen je Kristjan Horžen.



Tudi na desni strani bi prav prišel še kakšen igralec. Ta mundial ni dal nobenega novega obraza iz kovnice talentov, v njej razen Makuca ni bilo nobenega zlatega mladinca izpred treh let. 

V olimpijskem letu res ni čas za radikalne spremembe, še vedno se lahko konča z nasmehi. Aprila bodo v Berlinu olimpijske kvalifikacije, če bodo Slovenci pravi, jih poleti čaka četrti nastop pod petimi krogi. Zato je dobro, da so ostali enotni v prepričanju, da se jim je zgodila krivica in bodo lahko jezo usmerili proti tekmecem in ne sebi. V nemški in japonski prestolnici tudi ne bo nič narobe, če si bodo po veliki zmagi privoščili hitro hrano.