Skrivnost pariške piramide

Orjaški kolaž, s katerim so Parižani zaznamovali 30-letnico slavne steklene piramide pred vhodom v muzej Louvre, je morda živel le kratek čas, poslopje pa naj bi kot pomanjšana različica Keopsove piramide za vedno ostalo v osrčju francoske prestolnice.

Umetniška inštalacija je bila pravzaprav optična iluzija, zaradi katere je bilo iz višine videti, kakor da se piramida dviguje iz kamnitega brezna oziroma da so jo ravnokar izkopali arheologi. Kolaž z imenom Skrivnost velike piramide si je zamislil francoski fotograf in vizualni umetnik Jean René, znan pod kratico JR, pri postavljanju iluzije pa je sodelovalo več kot štiristo prostovoljcev. Že nekaj ur po njeni postavitvi so obiskovalci velikansko podobo na tleh skoraj povsem razstavili, njene sestavne dele pa vzeli s seboj kot spominke.


 

Spomenik Mitterandu

Če je umetnik JR predvideval, da bo njegova podoba živela kratek čas, pa je arhitekt Ieoh Ming Pei zasnoval stekleno poslopje z namenom, da bi za večno obstalo v osrčju Pariza – mesta luči. Prosojno piramido so zgradili v sklopu prenove dotrajanega muzeja, tedanji predsednik François Mitterrand pa je izbral kitajsko-ameriškega arhitekta mimo razpisa. Načrte je pripravil Ieoh Ming Pei, dobitnik prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo, ki je zaslovel z načrti za banko Kitajske v Hongkongu, knjižnico Johna F. Kennedyja v Bostonu, s Simfoničnim centrom Mortona H. Meyersona v Dallasu, muzejema Miho na Japonskem in islamske umetnosti v Katarju. Kljub mnogim uspehom pa sprva ni prepričal francoske javnosti.

Kritike so se v grobem delile na štiri različna področja: da sodobna oblika piramide nima kaj iskati poleg klasičnega renesančnega sloga, ki ga uteleša muzej, da je neustrezna, ker spominja na simbole smrti in grobnice faraonov v starem Egiptu, da si je Mitterrand zamislil stavbo kot spomenik na svojo politično vladavino, prav tako se je med Francozi razširilo prepričanje, da je tuji strokovnjak premalo »seznanjen s francoskim duhom«, da bi lahko načrtoval gradnjo tako pomembne pariške znamenitosti. »Ko sem prvič predstavil zasnovo projekta, ji je devetdeset odstotkov Francozov nasprotovalo,« je povedal Ming Pei v dokumentarnem filmu za ameriško televizijsko hišo PBS.

Slavni Bernini ostal praznih rok

Louvre je eden od simbolov Francije, zato je vsako poseganje v muzej po drobnogledom. Sodobni arhitekt ni prvi, ki se je »opekel« pri prenovi poslopja, to se je zgodilo že pred tristo leti nadarjenemu italijanskemu kiparju in arhitektu Gianu Lorenzu Berniniju, ki je na povabilo kralja Ludvika XIV. prišel v Pariz, da bi pripravil načrte za novo podobo tedanje kraljeve palače. Čeprav so ga ob prihodu sprejeli kot preroka, so se njegove risbe, ki so prikazovale palačo, prepredeno z baročnimi detajli, balustradami, kipi in ložami, kmalu izkazale za nepriljubljene. Še najbolj so šle v nos vplivnemu ministru za finance Jean-Baptistu Colbertu, ki je zagovarjal bolj preprost videz poslopja. Francoski kralj je sicer Berninija plačal za njegov trud, vendar se je umetnik moral vrniti na Apeninski polotok brez naročila za prenovo palače.

Veličastni vhod v najlepši muzej

Ieoh Ming Pei si je zamislil 21,6 metra visoko in 34 metrov široko stekleno stavbo, ki se razprostira na tisoč kvadratnih metrih, kot glavni vhod v muzej. »Menim, da si veličastni muzej zasluži tudi veličastni vhod,« je razložil arhitekt. Nekdanji vhod je postal premajhen za čedalje večje število obiskovalcev, zaradi česar so začeli graditi piramido. Na leto vanjo vstopi tudi do deset milijonov ljudi; po stopnicah se spustijo do preddverja, od koder se podzemna mreža hodnikov razveja na vse strani muzeja. Tovrstni tloris, ki je podoben terminalom na letališčih, so prevzeli tudi nekateri drugi javni prostori, kot je Muzej znanosti in industrije v Chicagu.



V notranjosti piramide so konferenčne dvorane, informacijske točke, kavarne, restavracije, trgovine, skladišča in muzejske delavnice. Poslopje obkrožajo tri manjše piramide, skozi katere svetloba pronica v muzejske zbirke. Ming Peijeva arhitekturna stvaritev na dvorišču Louvra ima enake proporce in naklon kot Velika piramida v Gizi. Arhitekt se je z njeno obliko poklonil egiptovski zbirki starin v muzeju, geometrični lik pa simbolizira veličino najbolj obiskanega muzeja na svetu. Stekleno konstrukcijo podpira 95 ton nerjavečega jekla in 105 ton aluminija.

Okultno število 666 in Da Vincijeva šifra

Sestavljena je iz 673 steklenih plošč (603 rombov in 70 trikotnikov), vendar je po priljubljeni urbani legendi pravo število plošč 666 – število »zveri« oziroma hudiča. V nekaterih zgodnjih muzejskih vodičih je bilo dejansko zapisano, da je toliko plošč, kar je navdihnilo francosko avtorico Dominique Setzepfandt, da je v knjigi François Mitterrand, veliki arhitekt vesolja razvila tezo o teoriji zarote, pa kateri naj bi predsednik Mitterrand ukazal postaviti svetišče »zveri« iz razodetja.

Tudi profesor Robert Langdon, junak v knjižni uspešnici Dana Browna Da Vincijeva šifra, v nekem prizoru ugotavlja, kako je Mitterrandova nenavadna odločitev, da zgradijo vhod v muzej s 666 stekli, navdihnila številne teorije zarote. V Brownovem romanu pa nastopa tudi narobe obrnjena piramida (Pyramide Inversée), ki si jo obiskovalci lahko ogledajo v podzemnem preddverju.



Steklena figura se s svojo konico skoraj dotika še ene manjše kamnite piramide, izobraženi Langdon iz knjižne in filmske uspešnice pa je interpretiral obe kot ezoterična simbola: obrnjena piramida predstavlja kelih, ženski znak, manjša piramida, ki se povzpenja proti višini, pa simbolizira rezilo, moški znak. V sklepnem prizoru filma je junak ugotovil, da je manjša piramida pravzaprav le vrh večje piramide, v kateri je sarkofag svetnice Marije Magdalene.