Slovenci ste z drugega planeta

Za izjemne slovenske kolesarske uspehe imata največ zaslug Primož Roglič in Tadej Pogačar, za njima pa stojita številčni ekipi z vrhunskimi strokovnjaki z vsega sveta. Med njimi je Iñigo San Millán, profesor na Univerzi v Koloradu, ki je Pogačarja pripravil za zmago na Touru.

Naš sogovornik ni stereotipni športni trener, je nekdanji šport­nik, ki se je v rodni Baskiji najprej lotil nogometa in igral tudi za mlajše selekcije madridskega Reala. Nato je presedlal na kolo, vendar je tekmovalno kariero hitro končal in se posvetil znanosti. Zdaj kot 49-letni Američan predava študentom medicine v Koloradu in se s svojimi raziskavami bori proti diabetesu, raku in kardio-metabolnim boleznim. Šport­ne popkovine nikoli ni prerezal, sodeluje s številnimi ekipami in športniki, tudi s Pogačarjem in moštvom UAE, ki se je septembra veselilo zgodovinske zmage v Parizu.


 

Kako izjemen in poseben je kot šport­nik Tadej Pogačar?

Vemo, da je predlani zmagal na dirki Tour de l'Avenir, najpomembnejši za amaterske kolesarje. Zgodovinsko gledano je njenim zmagovalcem usojeno, da bodo med najboljšimi tudi med profesionalci. Ko sem ga spoznal, sem že vedel, da je zelo dober kolesar, po prvih fizioloških testiranjih sem doumel, da je izjemen. Njegove številke so bile izjemne. Konec leta 2018 sva začela sodelovati, takoj sem videl, kako hitro se prilagaja in odziva na trening. Že lani je bil med najboljšimi na svetu na etapnih dirkah, letos je še boljši. Na vsaki etapni dirki, na kateri nastopi, je na vrhu ali tik pod njim. Ob tem zmaguje tudi etape. Zelo malo kolesarjem v zgodovini je to uspevalo tako hitro.
 

Po katerih številkah je najbolj izjemen?

Kolesarji, ki lahko pedale vrtijo z močjo med 6,2 in 6,4 vata na kilogram teže, so v svetovnem vrhu. Tadej je v tej skupini, to vidimo tudi na treningih, ne le na dirkah. Že maja, ko letos ni bilo dirk, je dosegal takšne številke. Tedaj sem ga moral celo ustaviti. Številni kolesarji zaradi negotovosti, ki je vladala okoli koronavirusa, tedaj še niso trenirali strukturirano. Tadej si je tega želel že prej. Delal je trdo in ob koncu maja je letel na kolesu. Dosegal je takšne številke, kot jih je pozneje na Touru. Vedeli smo, da bo ob takšni moči kandidat za oder za zmagovalce ter da z nekaj sreče lahko zmaga. Osnovni cilj so bile stopničke. Pred nami so bili še štirje meseci do dirke, dvomil sem o tem, da bi lahko tako dolgo obdržal tako dobro formo, zato sem ga ustavil. Teden dni ni smel na kolo, moral si je odpočiti, se resetirati. Ta poteza se nam je obrestovala.


 

Vati, ki jih dosegajo kolesarji, so končni produkt, kateri pa so ključni fiziološki parametri, da so lahko vrhunski? Nekoč se je vse vrtelo okoli maksimalne porabe kisika (VO2 max), v Indurainovih časih se je govorilo o njegovem srčnem utripu v mirovanju in pljučni kapaciteti. Kateri so zdaj najbolj zanesljivi pokazatelji, da imate v rokah šampionski potencial?

Zdaj se bolj kot kardiorespiratornim pokazateljem posvečamo temu, kaj se pri športnikih dogaja na celični ravni. Pripravljamo študijo, ki jo bomo kmalu objavili in pokazali, da maksimalna poraba kisika ni dober napovedovalec športnikovega potenciala. Imamo kolesarje z izjemno visokim VO2 max, ki so povprečni profesionalci, in takšne, ki imajo povprečen VO2 max in so izjemni kolesarji. Razlika je v tem, kako celice proizvajajo energijo. Kako celice presnavljajo energijo in njene stranske proizvode, kot je mlečna kislina. Ključna je sposobnost odstranjevanja mlečne kisline iz mišic. Vse se dogaja v mitohondrijih, v katerih kurimo maščobo in odstran­jujemo mlečno kislino. Pomembno je, da imamo dobro delujoče mitohondrije. Nekaj let se osredotočamo na delovanje celic in v njih so mitohondrij najbolj pomemben dejavnik. Delovanje Tadejevih mitohondrijev je izjemno, hitreje kot pri drugih predelajo mlečno kislino. Ne le da jo odstranijo iz mišic in s tem omogočajo njihovo nemoteno delovanje, mlečno kislino uporabijo kot dodaten vir goriva za mišice. S tem Tadejev organizem ubije dve muhi na en mah.
 

Torej v športu ne gre za velikost mišic, temveč za to, kako v njih delujejo mitohondriji? Je to prirojena lastnost ali jo lahko pridobimo s treningom?

Tako je, ne gre za mišice, temveč mitohondrije v njih. Z dobrim delovanjem mitohondrijev smo rojeni, nekoliko ga lahko izboljšamo tudi s treningom. Pri Tadeju je ključna genetska zasnova, ima odlična starša, pri rojstvu je zadel na loteriji. Dobro delovanje mitohondrijev pa je treba spodbujati že od otroštva, z gibanjem in treningom se izboljšuje. Tudi pri Tadeju se še izboljšuje. Že lani je bil med najboljšimi na svetu, po pripravljenosti ni bil daleč od zmage na Vuelti, v zadnjem letu pa je še napredoval, ker je izjemen profesionalec. Zelo dobro dela, pravilno trenira, je, se regenerira. Tudi njegova glava je izjemna, z vsem, kar doživlja kot poklicni kolesar, se zelo dobro spoprijema.


 

Njegova sposobnost regeneracije je ta čas najverjetneje najboljša na svetu, dlje ko traja dirka, boljši je od tekmecev. Imajo tudi za to zasluge njegovi mitohondriji ali gre za drug dejavnik v njegovem izjemnem organizmu?

To je ločen dejavnik in njegova sposobnost regeneracije je res izjemna. Na univerzi smo razvili metodologijo, pri kateri lahko ob dveh ali treh kapljicah krvi analiziramo med 1000 in 3000 paramet­rov. Tu vidimo, kako delujejo njegovi mitohondriji, kako kuri maščobe, glukozo in beljakovine. Tudi to, kako hitro si opomore po naporih. V primerjavi z drugimi kolesarji je tu na čisto drugi ravni. To smo videli že ob njegovi lanski zmagi na dirki po Kaliforniji. Opomogel si je dvakrat do trikrat hitreje kot drugi, tedaj smo videli, da ne bo imel težav s tem, da bi zdržal tri tedne na Vuelti. Zrasla nam je samozavest, ki jo je zadnji teden dirke le še potrdil. Zgodba se je ponovila na letošnjem Touru. Sicer moram povedati, da v tretjem tednu nihče, niti Tadej, ne napreduje v moči, najboljši le izgubijo manj moči kot tekmeci. Občutek, da je nekdo boljši iz dneva v dan, je napačen, samo moči mu pohajajo počasneje kot drugim.
 

Tisti, ki so že prej poznali Pogačarjeve zmožnosti regeneracije, so po tihem pričakovali zasuk v tretjem tednu Toura, nato pa sta jih od misli na njegovo zmago odvrnili 17. in 18. etapa, v katerih se je zdelo, da je Pogačar utrujen, medtem ko je Roglič deloval prepričljivo. Je bila to le optična prevara?

Ti dve etapi sta res kazali, da je Tadej v težavah. Glavno pa je, da jih je prebrodil. Četudi se ni najbolje počutil, v teh dveh dneh ni izgubil preveč časa. Roglič je tedaj deloval bolje, na koncu je bila razlika v moči, ki sta jo razvijala, minimalna, le okoli pet vatov. Tudi Roglič je pri regeneraciji med najboljšimi na svetu, tudi njegovi metabolični parametri so izjemni, o tem dni dvoma. V vožnji na čas je imel pač slab dan.


 

Pogačar je imel na odločilno soboto izjemen dan. Vas je presenetilo, da je tako suvereno opravil z Rogličem in drugimi tekmeci?

Ni me presenetilo, da je daleč zadaj pustil druge kolesarje, nisem pa pričakoval, da bo s takšno razliko ugnal tudi Rogliča. Če je vožnja na kronometer na sporedu ob koncu tritedenske dirke, ne gre več za to, kdo je specialist za to disciplino, temveč kdo je za konec prihranil največ moči. Temu pritrjuje zgodovina. Zato sem pričakoval, da bo vse druge gladko premagal, bil je precej močnejši od njih. Razlika do Rogliča pa me je osupnila, pripisal bi jo temu, da je imel Tadej izjemno dober dan, Primož pa izjemno slabega. Lahko rečemo, da so bili vsi planeti pravilno poravnani za Tadejevo zmago. Prihodnje leto bo vrstni red morda obraten, vendar z odprtimi rokami sprejemamo letošnje 1. mesto.
 

Kako bi ocenili Pogačarjevo predstavo in jo postavili v zgodovinski kontekst? Številni kolesarski komentatorji so dejali, da jo šlo za eno najboljših voženj in enega največjih zasukov v zgodovini Toura in kolesarstva.

To je bila nedvomno izjemna predstava. Veliko je bilo primerjav z dvobojem med Gregom Lemondom in Laurentom Fignonom v Parizu leta 1989. Živo se še spominjam te vožnje na kronometer, Lemond je pred etapo zaostajal 50 sekund, oba sta odpeljala izjemno etapo, vendar je bil Američan »morilski« in je Tour dobil za osem sekund. Zame je razlika med tisto in letošnjo odločilno preizkušnjo ta, da Fignon ni imel slabega dneva, Roglič pa ga je imel.


 

Kaj ob Pogačarjevem vrtenju pedalov na zgodovinsko soboto, 19. septembra, pravijo številke?

Tadej je kolesaril brez merilca moči, tako smo se odločili v zelo enostavnem in kratkem pogovoru večer prej. Zato na žalost nimamo natančnih številk o moči, ki jo je razvijal. Nagibamo se k temu, da se v kritičnih trenutkih ne naslanjamo na številke na zaslonih. Številni kolesarji postanejo obsedeni z njimi, Tadej pa gre rad na vse ali nič. To je bilo ključno v tej etapi, Tadej je dejal, da bo šel vseskozi na vso moč, ker nima kaj izgubiti. Če bi sredi proge omagal, je imel še vedno dovolj prednosti pred drugimi, da bi v vsakem primeru končal na odru za zmagovalce in osvojil belo majico najboljšega mladega kolesarja. Samo z brezkompromisnim napadom je imel možnosti, da osvoji rumeno majico. To je tudi storil, že s štarta se je pognal na vso moč, drugi so imeli bolj previden pristop. Tu se je začela mentalna tekma, ki jo je Tadej dobil. Predvidevam, da je Rogliču prišlo do živega, ko so mu pred vzponom povedali, koliko časa je že izgubil. S svojo brezkompromisnostjo je Pogačar Rogliča spravil v dvome, ki so ga pokopali.
 

Kako pomembno vlogo v kolesarstvu igra glava? Vemo, da so si telesno najboljši na svetu zelo blizu, ne zna pa vsak enako prenašati bolečine in ostajati osredotočen v kritičnih trenutkih.

To je še ena izjemna Tadejeva lastnost, malodane nihče na svetu trpljenja na kolesu ne prenaša tako dobro kot on. Ne boste videli, da bi povsem popustil. Lahko zabrede v težave in trpi, vendar bo vztrajal do konca, ne glede na to, v kakšnih bolečinah je. To pri njem vidimo že na uvodnih pripravah za novo sezono, na katerih je težko narediti testiranja pri maksimalnih obremenit­vah, ker so v tem delu leta za kolesarje preveč boleče in mučne. Ne za Tadeja, ki je v vsakem trenutku na kolesu pedale pripravljen potiskati do »smrti«. Na teh testiranjih vedno opazujem vedenje kolesarjev, saj se tu razkrije, kolikšno zmožnost trpljenja imajo. Nato to vidimo tudi na cesti. Pri Tadeju pa moram izpostaviti še eno lastnost. Na njegovih plečih je izjemna odgovornost, dirkanje na Touru je hudo stresno že brez boja za rumeno majico, vendar vam zagotav­ljam, da je bil tri tedne daleč najbolj sproščen član ne le naše ekipe, temveč celotne karavane. Ne čuti pritiska, nikoli ni živčen, sprejme vse, kar mu pride naproti. To je izjemno redka kakovost, na najvišji kolesarski ravni vsak čuti vsaj nekaj pritiska, odgovornosti in napetosti, Tadej pa ne.


 

Na Touru je zmagal dan pred 22. rojstnim dnevom, je najmlajši zmagovalec po letu 1904. Številni se sprašujejo, ali ni zablestel prekmalu in bo zaradi tega njegova zvezda hitro izgorela.

Danes se skorajda ne more več zgoditi, da bi kolesarji fiziološko pregoreli. Vseskozi sledimo njihovemu delu in stanju. Vse treninge nalagamo v aplikacijo, s katero spremljamo, kako se je odzival srčni utrip, kakšno moč so razvijali, kako so se počutili. Ker imamo veliko izkušenj in tudi povratne informacije, za vsakega posebej vemo, kako njegovo telo sprejema trening. Redno jim pre­gledujemo kri. Če gre kolesarjeva forma navzdol, to pravočasno zaznamo in posredujemo s spremembami v količini treninga in počitka, v načinu prehrane. Tako smo spomladi tudi zaznali, da je Tadej premočan za to obdobje leta, in ga ustavili. V fiziološkem pogledu me ne skrbi, da bi šlo z njim kaj narobe, tudi tu v igro pride mentalna plat. Lahko se zgodi, da bo čez šest ali sedem let rekel, da ima vsega dovolj, in bo šel igrat golf. Morda pa bo nadaljeval deset let in več. Zelo mlad je, zdaj je tudi slaven, kar je za mladce včasih težava. Vendar mislim, da je Tadej zelo pameten in gotov vase ter da to ne bo vplivalo nanj.
 

Lani so nanj slabo vplivale visoke temperature, ni blestel na dirkah, na katerih je termometer poskočil čez 30 stopinj Celzija. Letošnji Tour je bil vroč in te težave ni bilo zaznati. Kako ste jo odpravili?

Šlo je za del njegovega razvoja, fiziološko zrelost, ki jo dosežemo s tem, da smo izpostavljeni določenim dejavnikom. Odraščal je v Sloveniji, ki ni tako vroča kot nekateri drugi deli Evrope in tudi ni bil vajen dirkati iz dneva v dan po žgoči vročini. V zadnjih dveh sezonah je bil temu izpostavljen večkrat in tudi tu je napredoval. Poleg tega je pri mladih znoj običajno bolj slan kot pri zrelih ljudeh. Izločajo več natrija kot pozneje, ko fiziološko dozorijo. Kot asistent sem sodeloval pri fiziološkem testiranju Miguela Induraina, ki se je izjemno veliko znojil, morda najbolj med vsemi kolesarji, vendar v njegovem znoju skoraj ni bilo soli. To je bila izjemna prednost pred tekmeci in tudi eden od ključev njegovega uspeha. Ko je dozorel kot kolesar, se je bolje kot vsi drugi prilagajal na vročino. Tudi Tadej bo po tej plati še napredoval.


 

Indurain je prvega od petih zapored­nih Tourov dobil, ko je bil star 27 let, ob svojem sedmem nastopu v Franciji. Pogačar je zmagal ob krstnem nastopu z nedopolnjenimi 22 leti. Lani je rumeno majico osvojil 22-letni Egan Bernal, kot po tekočem traku zmaguje tudi 20-letni Remco Evenepoel. Zakaj zdaj v kolesarstvu zmagujejo golobradi mladci in ne samo zreli možje, kot so nekoč?

Tudi v drugih športih vidimo, da v ospredje prihajajo zelo mladi in zelo nadarjeni tekmovalci. V kolesarstvu gre tu za skupek različnih dejavnikov. Ti fantje so že v rani mladosti trenirali strukturirano, ne kot nekoč, ko so se mladi le vozili in poskušali slediti starejšim moštvenim kolegom. Resno so začeli trenirati šele pri 17 ali 18 letih, zdaj se sistematično delo s trenerjem, v katero sta vključeni prava količina dela in počitka ter športna prehrana, začne že veliko prej. S tem je mlajši rod pridobil nekaj let proti starejšim tekmecem. Podobno je tudi na drugih področjih. Če začneš klavir igrati pri 10 letih, imaš precej več možnosti, da boš vrhunski, kakor če prvo učno uro opraviš pri 16 letih. Ti fantje so morda tudi odraščali bolje, kot smo mi in nekateri rodovi za nami, imeli boljšo prehrano. Spogledujem se tudi z mislijo, da imajo večje intelektualne kapacitete. Mentalno so bolje pripravljeni, ne bojijo se, več vedo o tem, kako je treba trenirati in uporabljati tehnologijo.
 

Kaj potem porečete o Primožu Rogliču, ki pri starosti, v kateri je Pogačar zmagal na Touru, še nikoli ni sedel na cestno kolo in je kljub temu pri 29 letih postal številka ena na svetu? Ali njegov primer odpira vprašanja o uveljavljenih metodah treninga?

Vsekakor. Z velikim veseljem bi tudi z njim opravil metabolični test, da bi bolje razumel njegov fenomen. Kar je uspelo njemu, se praviloma ne dogaja. V zgodovini kolesarstva česa takšnega še nismo videli, vendar to velja tudi za druge športe. Si predstavljate, da bi nekdo pri 22 letih začel igrati nogomet, tri ali štiri leta pozneje pa z Realom ali Barcelono zmagal v ligi prvakov? To je neverjetno. Roglič je čudež narave, izjema, ki potrjuje pravilo. Prepričan sem, da v mladosti ni le skakal, temveč da je bil zelo dejaven otrok, ki je počel marsikaj. Z veseljem bi ga spoznal. Njegov primer odpira debato o pravilnem pristopu, tistem, ki prisega na zgodnjo specializacijo otrok za en šport, ter drugem, da je bolje, da so otroci aktivni na različne načine, da se ukvarjajo s številnimi različnimi športi. Čeprav Roglič ni kolesaril, je treniral in se fiziološko razvijal v pravo smer.


 

Smučarski skakalci veliko delajo na eksplozivnosti in gibljivosti, kar pri kolesarskem treningu dolgo ni bilo v ospredju. Je način dela, ki ga je usvojil v svojem prvem športu, zanj prednost pred konkurenco?

Zgodovinsko gledano v kolesarstvu nikoli nismo veliko pozornosti posvečali vadbi za moč in gibljivost. Nekoč kolesarji niso počeli nič od tega, čez leto so na kolesu krepili noge, pozimi so dvigali uteži. Zdaj je drugače, Pogačar ima natančen program vadbe za moč in gibljivost, vsak dan dela vaje za krepitev sredice telesa in raztezne vaje. To je zelo pomembno, vendar številni kolesarji v tem pogledu leta zaostajajo za Rogličem, ki je tovrstni trening opravljal že v mladosti. To mu pomaga v različnih pogledih, od dihanja med dirko, kako dobro prenaša vse tresljaje, do tega, da je zaradi boljše gibljivosti hitreje usvojil pravilen položaj v spustih.
 

Zdaj je Roglič na Vuelti, ki jo je začel zelo dobro. Je dandanes še mogoče v eni sezoni dve tritedenski dirki končati v vrhu?

Bomo videli, saj je bilo med Tourom in Vuelto zelo malo časa za premor, za nameček je bila zanj dirka po Franciji izjem­no zahtevna. Dvomim, da je obdržal raven, ki jo je kazal na Touru, po drugi strani pa so kolesarji zdaj izjemno dobro pripravljeni, zelo dobro si opomorejo po naporih, ker je njihov trening zelo dobro strukturiran. Ključno je, kako dobro si je odpočil v kratkem času, ki ga je imel. Njegova zmaga ni nemogoča, bo pa to vsekakor velik izziv. Olajševalna okoliščina je, da je večina ekip letos vse stavila na Tour in v Španiji konkurenca ni tako močna, kot je bila v Franciji. Če je podobno pripravljen, kot je bil na Touru, je gotovo močnejši od drugih, poleg tega je zelo pameten kolesar. Upam, da se mu bo izšlo, ne nazadnje je bilo tudi meni težko ob misli, kako se je zanj končal Tour. Je velik šampion, ki si zasluži zmage.


 

Pogačar je že pred nekaj tedni, po Rogličevi zmagi na dirki Liege–Bastogne–Liege, končal sezono, čeprav je imel prvotno v načrtu še nastop na dirki po Flandriji. Ste se tako odločili zaradi fizioloških pokazateljev ali šlo za kaj drugega?

Telesno je bil še vedno dobro pripravljen, to smo videli na SP, na katerem se je žrtvoval za Rogličevo zaključno akcijo. Če bi vozil zase, bi bil na koncu tudi on v ospredju. Tudi v Liegeu je bil blizu zmagi, če Julian Alaphilippe v šprintu ne bi nepravilno oviral Marca Hirschija in njega, bi Tadej zmagal ali končal na 2. mestu. Bil je konkurenčen, vendar je dejal »basta«, dovolj imam. Želel se je odklopiti in iti domov k Urški. Razmišljali smo o tem, da bi šel še v Flandrijo, vendar ni bilo razloga, da bi ga mentalno obremenjevali. Za seboj je imel zelo zahtevno obdobje treninga in dirk, ki so se zanj začele 1. avgusta na Strade Bian­che. Želel si je biti s svojim dekletom in temu nismo nasprotovali.
 

Omenili ste njegovo prvo dirko po koronski prekinitvi. Nastopil je na enodnevni dirki v Toskani pri 40 stopinjah Celzija, teden dni za tem še na Milano–Sanremo, 300-kilometrski enodnevni preizkušnji. Njegova pot proti Touru se je precej razlikovala od Rogličeve, ki se je zdela bolj logična z ogrevanjem na krajših etapnih dirkah. Tak program pri Pogačarju bržkone ni bil naključen?

Bil je del načrta za Tour. Tadejeva višinska pripravljalna baza je bil Sestriere. Na višini je mogoče opraviti izjemen trening, vendar na njej kolesarji običajno izgubljajo najvišjo moč, svoj »turbo« pogon, ki ga lahko nazaj pridobijo le na nizkih nadmorskih višinah. Zato je šel Tadej z višine na Strade Bianche, dirkal na vso moč in se vrnil v Sestriere, nato je to ponovil na Milano–Sanremo. S tem smo v njegovem telesu stimulirali tisto, kar smo potrebovali. Z enakim namenom smo šli na generalko za Tour, kriterij Dauphine. Četudi še ni blestel, smo vedeli, da bo kmalu v vrhu. Ujeti je moral še tekmovalni ritem, kar pa se zgodi zelo hitro, če imaš dobro podlago v bazični pripravljenosti. Tako smo Tour začeli, kot smo si želeli.


 

Takšno namero so imeli bržkone tudi v številnih drugih ekipah, ni pa uspelo vsem, med njimi presenetljivo ne Ineosu, ki je v zadnjih osmih letih pod sedanjim in nekdanjim imenom Sky slavil sedem zmag na Touru. Kaj se je z najbogatejšo ekipo na svetu zgodilo letos?

Ineos se mora vrniti za risalno desko in začeti z ničle, ugotoviti, kaj je šlo narobe. Prepričan sem, da so to že naredili in sestavili načrt, kako se vrniti na vrh. Dejstvo je, da so jih tekmeci ujeli, vse več ekip vlaga v znanstveni pristop, privablja strokovnjake z različnih področij. To smo storili pri ekipi UAE, Rogličevi Jumbo Vismi in kopici drugih ekip. Ta pristop je zelo učinkovit. Sky je izgubil prednost, ki jo je nekoč imel. Ko še nihče drug ni treniral na višini, so to počeli pri Skyu, zdaj na višini trenirajo vsi.
 

Koliko se je v zadnjih desetletjih razvil znanstveni pristop v kolesarstvu? Omenili ste, da ste bili zraven že pri testiranjih Miguela Induraina, ki je na Touru slavil pet zaporednih zmag med letoma 1991 in 1995.

Z Indurainom nisem delal neposredno, asistiral sem njegovemu fiziologu. Indurainova ekipa je uvedla veliko inovacij v način treninga. Tedaj so bila fiziološka testiranja in strukturiran trening po območjih obremenitve redkost, Indurain pa je to počel. Sicer pa je bil kolesarska »zver«, imel je predispozicije z drugega planeta. Odtlej se je veliko spremenilo. Več je nadzora in organizacije treninga, predvsem na področju prehrane je bilo ogromno napredka. Leta 2009 smo se pri ekipi Garmin lotili raziskave, koliko ogljikovih hidratov in maščob pokurimo pri različnih obremenitvah v eni uri, ter ugotovili, da so bila prejšnja priporočila zgrešena. Dotlej je veljalo, da morajo kolesarji med dirko zaužiti med 30 in 50 gramov ogljikovih hidratov na uro. Naše raziskave so razkrile, da ob daljših obremenitvah tekmovalec po­trebuje od 80 do 100 gramov ogljikovih hidratov na uro. Tedaj so me številni kritizirali, češ da telo ne more absorbirati toliko ogljikovih hidratov, zdaj istim ljudem pišem smernice. To je bil velik preskok, če lahko med dirko kolesarju priskrbiš dvojno količino energije, je to velika prednost. Zdaj to s pomočjo različnih oblik ogljikovih hidratov in nutricionistov, ki to skrbno nadzirajo, počnejo vsi, čeprav so nekoč omejevali uživanje ogljikovih hidratov. Vsi delajo tudi fiziološke teste in skrbno spremljajo svoje kolesarje. Mislim pa, da je prihodnost naša platforma za metabolomiko. Namesto da merimo 30 do 40 različnih parametrov, lahko z eno analizo vidimo, kaj se dogaja v telesu. S to metodo bomo morda videli in razumeli tudi stvari, ki jih doslej nismo.


 

Kako pa je kolesarska znanost razvita v primerjavi z drugimi, bogatejšimi športi, nogometom, košarko?

Sodelujem tudi z nogometnimi ekipami, vendar pri njih ni tako prefinjenega znanstvenega pristopa. Kolesarstvo ta čas prednjači pri uporabi znanosti v športu. Številni športi se zgledujejo po metodologijah, ki smo jih uvedli tu, tudi nogomet. Kolesarjem je sicer ta znanstveni pristop zelo všeč, radi imajo jasne številke, kako dobri so. Zaradi tega so bolj samozavestni in gotovi vase.
 

Kako pa si kot znanstvenik razlagate statistično anomalijo, da ima Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev ta čas najboljša kolesarja na svetu?

Kaj takšnega se še ni zgodilo in mislim, da se tudi ne bo več. Kot kaže, ste Slovenci z drugega planeta. Lepo bi bilo proučiti slovensko genetiko. Dvomilijonski narod ima številko ena in dve na svetu, ob tem pa še številne druge šport­ne ase, kot sta Luka Dončić in Goran Dragić. Prihajam iz Baskije, ki je kolesarska meka, zgodovinsko se imamo za kolesarski narod, imeli smo tudi ekipo Euskaltel Euskadi, ki so jo sestavljali samo baskovski kolesarji. Bili smo izjemno ponosni, ker nas je dva milijona in pol, pa smo imeli lastno ekipo na ravni svetovne serije. Slovenci ste zdaj na povsem svoji ravni.