»Slovenija še vedno ne ve, kaj sploh hoče«

Bruselj – Evropska komisarka za promet Violeta Bulc je pred koncem petletnega mandata v pogovoru za Delo naredila prvo inventuro svojega dela. Opozarja na pomanjkanje slovenske strategije in politično vpletanje predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki je bilo v vladnih sobanah v Ljubljani razumljeno kot delovanje v slovensko škodo.

 

Slovenska vlada ima negativne izkušnje s političnostjo evropske komisije glede arbitraže. Poleg tega vladi v zadnjih letih ni uspelo uresničiti svojih ciljev pri drugih politično žgočih temah: teranu, avstrijskem nadzoru na notranji schengenski meji, privatizaciji bank …

Primeri niso primerljivi. Jasno kažejo, da kadarkoli nastane spor ali imamo na mizi takšna vprašanja, se z njihovim reševanjem ukvarja več evropskih komisij in vlad. Sporočilo je, da moramo imeti konsistentnost. Slovenija je ni imela. Resno se je treba angažirati, tudi na evropski ravni, da se izve slovenska zgodba. Tu slovenska politika ni enotna, niti v parlamentu. Evropski parlament je nadzorni organ in ima vzvode, s katerimi lahko opozori na izzive, denimo s postopkom proti Madžarski. Za slovensko arbitražo ni naredil ničesar. Evropska komisija je dvakrat jasno zavzela stališče, da je arbitražo treba izvesti. Politično so se zadeve začele zapletati zaradi nejasnih stališč politikov, ki so del evropske komisije. To je v Sloveniji težko razumeti. A iz domačega političnega prostora bi morali biti vajeni, da politiki marsikaj rečejo in na to pozabijo, ker jim ne služi več. Slovensko politiko se je v Bruslju slabo čutilo …
 

Ni dovolj delovala?

V moji pisarni glede tega, razen veleposlanika, s katerim sva se ves čas trudila, da sva izpeljala, kar je bilo mogoče z naše ravni izpeljati, ni bilo nikogar drugega.
 

Niti Miro Cerar, ko je bil premier, ni prišel?

Na to temo … Bile so izmenjane neke informacije, a ni bilo sistematičnega, enotnega lobiranja in angažiranja vseh (predsednikov vlade, parlamenta, države, komisarke, zunanjega ministra, diplomacije, parlamentarcev), kar počnejo številne druge zrele države. Zavedati se moramo, da če želimo v tujini kaj doseči, moramo biti enotni. Zato niso mogli biti uporabljeni razpoložljivi instrumenti. To vidim kot učni proces in upam, da se učimo. Na srečo se stvari razvijajo v pravo smer in čakamo na Sodišče EU.


 

Kaj je šlo narobe v drugih treh primerih?

Teran je stara zadeva, ki je imela veliko različnih razlag. Ti, ki so jo ustvarili in so še vedno v političnem prostoru, ne prevzamejo odgovornosti, da bi stvari izpeljali do konca. Kako se bo stvar razvila, bo na koncu spet odločilo sodišče. V obeh primerih smo v dialogu z isto državo, s katero ne najdemo načina sodelovanja za preseganje nerešenih vprašanj. Imamo zanimiv zgodovinsko-politični trenutek. Slovenija je kot še vedno sredinsko levo usmerjena liberalna država, obkrožena z državami, ki pripadajo ljudski stranki (EPP). Kot politična skupina je bolj tradicionalna in ima vzvode sodelovanja.
 

Italija z Matteom Salvinijem je vendarle nekoliko drugačna, radikalnejša.

Tudi Italija, v končni fazi, še vedno sodi v zgodbo EPP. So skupine, ki so bolj ekstremne, a ko je najbolj kritično, se vse vedno dogovorijo. V družini so se stvari reševale tako z Italijo kot z Madžarsko. Tudi s Poljsko, ki ne sodi v isto politično skupino, poteka dialog, ker pripada isti tradicionalni družini.
 

Zanimive so bile stvari pri izvolitvi nove predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen.

To je bila posebna zgodba, ko se enotnost ni pokazala. Razlogi niso bili politični, ampak bolj situacijski in osebni. Vesela sem, da je bila von der Leynova izvoljena in da bo imela možnost za delovanje bolj integrativno z vsemi strankami, ki jim dolguje svojo izvolitev.
 

Če se vrnemo k slovenskim temam: kako vidite zgodbo o neuspehu pri schengnu in privatizaciji bank?

V primeru schengna Slovenija ni padla v nemilost evropske komisije. Po pravilih, po katerih evropska komisija deluje, smo brezzobi. Nimamo orodij, s katerimi bi lahko prisilil države …


 

Komisar za notranje zadeve, grški konservativec Dimitris Avramopulos, bi Avstrijo lahko vsaj kritiziral.

Spet smo pri političnih skupinah, ki, kot pri drugih temah, igrajo svojo vlogo. Poleg tega se teme poskuša reševati z najnižjim skupnim imenovalcem, s katerim se stvari še lahko vodijo naprej. V političnem kontekstu ni šlo nič proti Sloveniji, a Slovenija je obkrožena z državami, ki so hotele avtoritativno uveljavljati svojo voljo. Kar zadeva banke: šele ko sem podrobno pregledala dokumente, sem videla, kako dolga je zgodba in koliko je bilo elementov. Vsakršna primerjava položaja slovenskih bank z drugimi bankami je neprimerna. Na vseh dokumentih so podpisani ljudje. Slovenija se mora navaditi, da je treba upoštevati zaveze. Treba je biti previden, kaj se podpisuje. Kot komisarka vem, da je treba pri perečih problemih uporabiti vso diplomacijo na vseh ravneh, da nastanejo najboljše rešitve. Najslabše je, če Slovenija poskuša reševati takšne stvari samo v Ljubljani. Slovenske politike pozivam, naj se ne obračajo samo na slovenske volivce, ampak poskušajo Slovenijo odgovorneje integrirati v evropske mreže. Na volitvah sem doživela diskreditacijo EU in vseh, ki delamo v institucijah, samo zato, da so na lokalni ravni dobili volitve. To dokazuje, da je slovenska politika obrnjena le navznoter. Zaradi tega pogosto plačamo ceno.
 

Kako vidite vloge vplivnega generalnega sekretarja evropske komisije Martina Selmayrja. Marsikdo ga vidi kot nekoga, ki je glede arbitraže v ozadju deloval v korist Hrvaške?

Kdo pa je on? Uradno je Slovenija dobila od evropske komisije vsa zagotovila za izpeljavo arbitraže. Gospod Selmayr na drugi strani pripada EPP in zagovarja stališča, sprejeta v okviru politične skupine. Deloval ni na papirju in v uradnih postopkih. Izkoriščal je svoj položaj in moč, da je zagovarjal politične interese. To je sporno. Za takšno delovanje položaju šefa Junckerjevega kabineta bi še imela razumevanje, a kot generalni sekretar EK bi moral ostati profesionalen in strogo izvajati administrativne funkcije, ne pa politične.
 

Kakšne je bil vaš odnos z njim?

Ni bil tisti, s katerimi se komisarji pogovarjamo. Mi se pogovarjamo s predsednikom Junckerjem. V tej politiki se dogajajo stvari, ki jih ne moreš pokazati, zagrabiti ali dokazati, temveč se vse dogaja po hodnikih. Gospod Selmayr je fantastičen v izvajanju Machiavellijevega Vladarja. Na papirju mu ne moremo nič dokazati. Obvlada politične tehnike in procese. Razume, kako deluje EK. V mnogih primerih je bil genialen in naredil veliko dobrega za EK. Ko je bila treba kaj poriniti naprej, je delal z vso gorečnostjo. Tudi nam je pomagal pri mobilnostnem svežnju.


 

Pod novo EK vsemogočnega Martina Selmayrja, ki naj bi nadziral vse, ni več. Kako vidite položaj, ki ga prepuščate prihodnji EK?

Že zdaj se vidi, da bo zelo velik poudarek na podnebnih spremembah. Vprašanje je, kako namerava von der Leynova organizirati EK. Nobenih signalov o razdelitvi resorjev in organizacijski strukturi ni dala – niti kolegom komisarjem, ki ostajajo, ne. Prvi namigi so, da bosta verjetno dva izvršna podpredsednika (Frans Timmermans in Margrethe Vestager). Obljubila je, da bo EK uravnotežena po spolu. A imela bo težave, saj je večina držav, ki so pohitele s predlogi, predlagala moške.
 

Ji bo uspelo? Je to točka, pri kateri mora vztrajati, da ne bo izgubila avtoritete?

To je bila zaveza evropskemu parlamentu, ki ji je zagotovila tudi glasove, zato se bo težko »potegnila nazaj«. Pričakujem, da bo to izvedla v najboljši možni meri. Morda ne bo 50 : 50, ampak ena ali dve manj. Do zdaj je bilo devet žensk. Juncker se je skoraj z dekretom odločil, katere države morajo predlagati komisarke. Nova predsednica seveda še lahko zahteva od tistih, ki še niso predlagali nikogar, naj predlagajo ženske. Ali od tistih, ki so v preteklosti imele moškega, da predlagajo tudi žensko. Bolj uravnotežena ekipa se je obnesla, prinesla je drugo kulturo v EK z več sodelovanja in povezovanja, več sproščenosti in drugačnim načinom razmišljanja. Pri vsebini pričakujem skladnost in nadaljevanje dosjejev na področju obrambne politike, podnebnih sprememb, digitalizacije ...
 

Ste bili razočarani, ker se premier Marjan Šarec ni odločil za vas kot kandidatko za prihodnjo komisarko?

To je politika, možnosti za razočaranje ni. Nikoli nisem skrivala, da bi z veseljem opravljala še en mandat. To je politična funkcija in predsednikovo odločitev sprejemam športno. Odločil se je za tistega, o katerem misli, da najbolj ustreza njegovemu načinu delovanja. Janez Lenarčič je odličen diplomat. Uspešno sva sodelovala ves moj mandat. Žal mi je, da smo izgubili odličnega diplomata, ki jih kot Slovenija močno potrebujemo. Brez dvoma se bo tudi on izkazal kot dober komisar in nadaljeval tradicijo dobrih komisarjev iz Slovenije.
 

Prejšnji teden je že nakazal, kateri resorji bi bili najzanimivejši: okolje, raziskave, regionalna politika, digitalizacija, mednarodno razvojno sodelovanje, širitev. Kaj mislite o njih?

Težko je reči, kaj je primerno in kaj ne. Najpomembnejše je vprašanje, kakšna je strategija in kaj hoče Slovenija. Žal že dolgo neuspešno opozarjam, da še vedno ne vemo, kaj Slovenija sicer sploh hoče. To je v Bruslju kar frustrirajoče gledati. Ko greš v Bruselj, si evropski komisar in moraš zastopati evropske interese. Po drugi strani smo ves čas delali s slovenskim okoljem. Tako lahko pomagaš državi, da je še bolj vključena ne le v evropske, ampak tudi svetovne procese.

O resorjih: premier Šarec je izrazil pričakovanje, da bi komisar pokrival Zahodni Balkan in po možnosti priključevanje novih članic. Ko je postalo jasno, da samostojnega portfelja verjetno ne bo, so se začeli kazati drugi interesi, ki pa jih je izražal kandidat. Nisem še slišala, da bi predsednik vlade spreminjal svoje stališče. Kandidat je naštel veliko portfeljev. Dobro je, da ima široko paleto, saj se bo treba pogajati. So zanimivi resorji. Raziskave so poleg Erasmusa in prometa področje, ki je v prihodnjem proračunu EU dobilo največje povečanje financiranja. Izjemni koraki se pripravljajo, da EU ohrani svojo vodilno vlogo v svetu na določenih področjih raziskav. Za Slovenijo, ki ima močno raziskovalno dejavnost, je zanimiv.
 

Zanimiv se zdi resor za regionalno politiko.

Po pravici povedano: regionalna politika ni zanimiv portfelj, saj nimaš veliko vpliva. Predvsem je treba države članice siliti k izvajanju stvari. Z operativnimi in strateškimi načrti, ki jih morajo že letos oddati, se oblikuje vsebina. Slovenija, ki se počasi poslavlja od kohezije, bi morala vstopati v ambiciozne portfelje za nadomeščanje nepovratnih sredstev in vabljenje investicij. Eden od zanimivih je razvojno sodelovanje. Tu bo veliko strateškega in diplomatskega angažmaja, kjer bo Evropa iskala nove modele. Osredotočenost na nepovratna sredstva in pomoč različnih vrst se Evropi ni obrestovala. Vse bolj se preoblikujemo v investicijske portfelje, da lahko vplivamo na regulatorne okvire in standarde v državah v razvoju.
 

Omenili ste, da Slovenija ne ve, kaj hoče. Kje se zatika?

Vlada mora povedati, kaj je prednostna naloga Slovenija. V času prejšnje vlade je bilo sporočilo zelena, digitalna, vključujoča, varna in pravična. To še vedno podpiramo, imamo svoje programe in naložbe, naravnane v to? Na steni imam A4-format od prvega meseca mandata. Na njegovem temelju smo vodili vso politiko prometa v Evropi. Bil je integrativen model, ki se je dopolnil s ključnimi cilji. Z veseljem bi sodelovala pri uspešni zgodbi v Sloveniji, a se ne ve, kaj so primarni cilji in vzvodi, s katerimi želimo doseči trajnostni razvoj. Bomo šli v digitalizacijo in zeleno? Če da, moramo to povsod pokazati. Če že imam to zapisano, v praksi tega ni videti skozi investicije, spodbude, politične naveze, programe, ki jih vodimo na ravni občin, nevladnega sektorja, industrije.

 

Ali sami sebe vidite po koncu mandata v Sloveniji pri uresničevanju večjih ambicij ali imate drugačne načrte?

Zdaj se osredotočam na uspešno sklenitev mandata. Že zadnjih 30 let pomagam razvijati sisteme. Seveda bom iskala položaje, ki mi bodo omogočali, da vse izkušnje lahko čim bolj uporabim. Do zdaj me je življenje zelo dobro izzivalo in mi dajalo priložnosti, ki sem jih z veseljem zagrabila. Zaupam, da bo tako tudi v prihodnje. V prvem obdobju moram evropsko komisijo iztisniti iz svojih genov. Pet let sem dejansko uživala v svoji službi in sem vsa prežeta z razumevanjem delovanja EK, EU, vseh inštrumentov in sistemov. Najprej si bom vzela resen oddih, da se »očistim« tega vpliva. Slovenska politika je zelo zaprt sistem, a SMC še ni rekel zadnje besede. Bom z zanimanjem iskala svoje priložnosti, morda tudi kje zunaj Slovenije.

 

So vaši nenavadni tviti v zadnjem obdobju že izraz novih ambicij in drugačnega razmišljanja?

Vedno je bilo v meni tudi nekaj literata. Se pa nikakor ne umeščam v literarne vode in ne upam si niti soditi, ali imajo ti moji aforizmi kako kakovost. Iz mene so izbruhnili v zmedenih okoliščinah politične realnosti. So odziv, ki ga niti ne nadziram. Ti stavki pridejo, ko se peljem z avtomobilom na teren, preden zaspim, ko se zjutraj zbudim, pijem kavo ali čaj. Kažejo mi na neke anomalije, s katerimi se spopada moj notranji svet in išče odgovorne zanje. Ker nisem imela veliko priložnosti izraziti svoje poglede, se mi zdijo socialni mediji primerni za delitev razmišljanja. So avtentični in so plod nekega časa in prostora, v katerem sobivam. Morda bodo sprožili kakšna razmišljanja drugih. Verjamem, da smo na začetku prehoda v neke nove civilizacijske paradigme in da smo se že izčrpali v odnosih in načinu delovanja družbe, kakršno poznamo zdaj. Tokrat bo razvoj prišel iz neke globalne zavesti in treba bo počistiti z lokalnimi inštrumenti, blokadami, frustracijami, percepcijami. Upam, da bo Slovenija zbrala dovolj moči in pogumno vstopila v nove tokove. Mogoče so majhni aforizmi pripomogli, da sprožijo neke družbene procese.