MUZEJ
Smučarski tragediji sledili dve zlati dobi
Slovenski smučarski muzej v Tržiču, zibelki našega modernega alpskega smučanja.
Odpri galerijo
Tržiški muzej.
V mogočni stavbi, imenovani Zgornja kajža, nekoč v lasti družine Pollak, je že več kot petdeset let Tržiški muzej, kjer so predstavljene glavne tržiške obrti skozi stoletja – usnjarstvo, barvarstvo, čevljarstvo in nogavičarstvo, najmlajša pa je zbirka, ki predstavlja smučarijo od pradavnine do danes. Kot vseslovenski smučarski muzej gre seveda osrednja pozornost razvoju te veščine na Slovenskem, s posebno skrbnostjo pa so se lotili tudi prikaza tržiškega smučarskega razvoja in ljudi, ki so pri tem sodelovali. Uspelo jim je in upamo, da bo nekoč na ogled tudi več tisoč predmetov, ki so zaradi pomanjkanja prostora za zdaj obtičali v depojih.
Eden od pobudnikov in tvorcev bogate zbirke je Aleš Guček, dolgoletni smučarski delavec, učitelj in demonstrator, poznavalec in zbiralec smučarskih predmetov in zgodovinskega gradiva ter avtor več knjig in množice člankov o zgodovini smučanja. Skupaj z očetom Svetozarjem in ženo so zbirali gradivo in predmete v zvezi s smučanjem. Njihova zbirka je bila od začetka 90. let prejšnjega stoletja celo desetletje na ogled v hotelu Špik v Gozdu - Martuljku, od koder so jo morali leta 2004 izseliti, nakar je zbirka družine Guček končno dobila prostor v Tržiču.
Boštjan Meglič, konzervator in restavrator, kustos muzeja ter vodnik po smučarski zbirki, nas je popeljal po muzeju, ki pritegne čedalje več obiskovalcev.
Na ogled so smuči s konca 19. stoletja do danes, prikazana je stara oprema z različnimi usnjenimi vezmi, lesenimi (leskovimi) palicami in doma narejenimi dilcami. Do konca prve svetovne vojne so namreč veliko smuči naredili kar doma, posamezni kolarji in mizarji pa so se resneje lotili izdelovanja smuči. V glavnem so uporabljali jesenov les, za krivljenje so uporabljali več tehnik. Drsna ploskev je bila nekoč ravna, brez žlebov. Po drugi svetovni vojni je sledil razmah smučanja in novejše opreme, o čemer priča izbor razstavljenih Elanovih smuči. Začeli so izdelovati lepljene smuči, lesene palice so zamenjale jeklenke, nekdanje gojzarje smučarski čevlji, v pozabo je šlo usnjeno jermenje.
V muzeju ima svoje mesto tudi Tržič, kjer se je smučanje začelo uveljavljati po prvi svetovni vojni, ko sta se domov vrnila krajana, ki sta služila v avstro-ogrski vojski. Predstavila sta smučarsko opremo in v Tržiču so nekateri domačini v svojih delavnicah hitro poprijeli in se lotili izdelave. Prvi smučarski klub so ustanovili že leta 1923, 1927. pa so že organizirali prvo tekmo, bila je kombinacija skokov, spusta in tekov. Leta 1933 je na tekmi pod Jalovcem prvi jugoslovanski prvak v slalomu postal Tržičan Frenk Čarman.
Leta 1937 je tržiško smučarijo zadela najhujša tragedija: 29. marca so organizirali storžiški veleslalom, ki se ga je udeležilo veliko mladih Tržičanov. Udeleženci so med vzponom na start spotoma teptali progo, toda nenadoma jih je zasul snežni plaz, ki je pridrvel s Storžiča. Pokopal je devet smučarjev v starosti od 14 do 34 let. Po tragediji so ustanovili in začeli razvijati tržiško gorsko reševalno službo.
Kjer koli se je smučalo, so bili Tržičani zraven. Tudi na znamenitih partizanskih smučinah januarja 1945 v Cerknem, kar je bil edinstven dogodek sredi okupirane Evrope, je v veleslalomu zmagal Tržičan Janko Štefe.
Po vojni je sledilo prvo zlato obdobje tržiške smučarije, ki so ga zaznamovali Štefe, Matevž Lukanc, Ludvik Dornig, Tine Mulej in drugi.
Drugo zlato obdobje je zaznamoval Bojan Križaj, prvo slovensko zmago v smuku je leta 2007 dosegel Andrej Jerman, od tod je odlična nekdanja biatlonka Andreja Grašič Koblar, Tržičani so tudi deskar Žan Košir, smukač Rok Perko, kombinatorca Mitja Oranič in Mitja Mežnar in drugi. Do leta 2014 je bilo med udeleženci zimskih olimpijskih iger kar 38 Tržičanov.
Eden od pobudnikov in tvorcev bogate zbirke je Aleš Guček, dolgoletni smučarski delavec, učitelj in demonstrator, poznavalec in zbiralec smučarskih predmetov in zgodovinskega gradiva ter avtor več knjig in množice člankov o zgodovini smučanja. Skupaj z očetom Svetozarjem in ženo so zbirali gradivo in predmete v zvezi s smučanjem. Njihova zbirka je bila od začetka 90. let prejšnjega stoletja celo desetletje na ogled v hotelu Špik v Gozdu - Martuljku, od koder so jo morali leta 2004 izseliti, nakar je zbirka družine Guček končno dobila prostor v Tržiču.
Boštjan Meglič, konzervator in restavrator, kustos muzeja ter vodnik po smučarski zbirki, nas je popeljal po muzeju, ki pritegne čedalje več obiskovalcev.
Leta 1933 je pod Jalovcem prvi jugoslovanski prvak v slalomu postal Tržičan Frenk Čarman.
Na ogled so smuči s konca 19. stoletja do danes, prikazana je stara oprema z različnimi usnjenimi vezmi, lesenimi (leskovimi) palicami in doma narejenimi dilcami. Do konca prve svetovne vojne so namreč veliko smuči naredili kar doma, posamezni kolarji in mizarji pa so se resneje lotili izdelovanja smuči. V glavnem so uporabljali jesenov les, za krivljenje so uporabljali več tehnik. Drsna ploskev je bila nekoč ravna, brez žlebov. Po drugi svetovni vojni je sledil razmah smučanja in novejše opreme, o čemer priča izbor razstavljenih Elanovih smuči. Začeli so izdelovati lepljene smuči, lesene palice so zamenjale jeklenke, nekdanje gojzarje smučarski čevlji, v pozabo je šlo usnjeno jermenje.
V muzeju ima svoje mesto tudi Tržič, kjer se je smučanje začelo uveljavljati po prvi svetovni vojni, ko sta se domov vrnila krajana, ki sta služila v avstro-ogrski vojski. Predstavila sta smučarsko opremo in v Tržiču so nekateri domačini v svojih delavnicah hitro poprijeli in se lotili izdelave. Prvi smučarski klub so ustanovili že leta 1923, 1927. pa so že organizirali prvo tekmo, bila je kombinacija skokov, spusta in tekov. Leta 1933 je na tekmi pod Jalovcem prvi jugoslovanski prvak v slalomu postal Tržičan Frenk Čarman.
Leta 1937 je tržiško smučarijo zadela najhujša tragedija: 29. marca so organizirali storžiški veleslalom, ki se ga je udeležilo veliko mladih Tržičanov. Udeleženci so med vzponom na start spotoma teptali progo, toda nenadoma jih je zasul snežni plaz, ki je pridrvel s Storžiča. Pokopal je devet smučarjev v starosti od 14 do 34 let. Po tragediji so ustanovili in začeli razvijati tržiško gorsko reševalno službo.
Kjer koli se je smučalo, so bili Tržičani zraven. Tudi na znamenitih partizanskih smučinah januarja 1945 v Cerknem, kar je bil edinstven dogodek sredi okupirane Evrope, je v veleslalomu zmagal Tržičan Janko Štefe.
Po vojni je sledilo prvo zlato obdobje tržiške smučarije, ki so ga zaznamovali Štefe, Matevž Lukanc, Ludvik Dornig, Tine Mulej in drugi.
Drugo zlato obdobje je zaznamoval Bojan Križaj, prvo slovensko zmago v smuku je leta 2007 dosegel Andrej Jerman, od tod je odlična nekdanja biatlonka Andreja Grašič Koblar, Tržičani so tudi deskar Žan Košir, smukač Rok Perko, kombinatorca Mitja Oranič in Mitja Mežnar in drugi. Do leta 2014 je bilo med udeleženci zimskih olimpijskih iger kar 38 Tržičanov.
