Španski milenijski fenomen
Javier Calvo in Javier Ambrossi sta v Španiji postala ikoni generacije, ki je morala, kot poudarjata, zaradi družbeno-ekonomskih okoliščin izumiti samo sebe.
Odpri galerijo
Muzikal La llamada sta Javier Ambrossi (levo) in Javier Calvo po odličnem odzivu publike in kritikov leta 2017 prelila na veliko platno in si prislužila pet nominacij za filmske nagrade goya. Foto: Reuters
Javier Calvo (29) in Javier Ambrossi (35) delujeta kot zaokrožena entiteta. Skorajda ni stvari, ki je španski režijski in scenaristični dvojec, par tako zasebno kot tudi profesionalno, ne počne skupaj. Ob tem pa dajeta občutek, da se v vsem še izvrstno dopolnjujeta. Ni presenetljivo, da sta soimenjaka v javnosti domala bolj kot po osebnih imenih poznana pod vzdevkom »los Javis«.
Po peščici bolj ali manj odmevnih igralskih vlog sta kreativne moči prvič združila v »underground« muzikalu La llamada (Klic), ki gledališča po Španiji polni že skoraj sedem let po premieri v madridskem Teatru Lara. Zgodbo o osebnem osvobajanju in samouresničevanju, pa naj gre pri tem za ljubezen med nuno in udeleženko krščanskega poletnega kampa ali dojemanjem okultnega, sta po odličnem odzivu publike in kritikov leta 2017 prelila na veliko platno in si prislužila pet nominacij za filmske nagrade goya. Špansko filmsko krajino sta prevetrila tudi s serijo – »lažnim dokumentarcem« – Paquita Salas, zgodbo o igralski agentki, igra jo Brays Efe, ki se nekoliko starokopitno, pa vendar progresivno, spotika ob zagate sodobnosti.
Prva sezona je postala eden večjih španskih kulturnih fenomenov in ni trajalo dolgo, da je spletno serijo pod svoje okrilje vzel Netflix. Tri sezone so polne referenc, ki sta jih črpala iz najrazličnejših bazenov, od domače popkulture do literarnih klasikov, hkrati pa je serija, kot vse, pod kar se podpišeta, spretno ujela duh časa, s čimer ju je javnost prepoznala kot ikoni generacije, ki je morala, poudarjata avtorja, zaradi družbeno-ekonomskih okoliščin izumiti samo sebe. »Veliko so ji obljubljali, nič pa ni bilo uresničeno,« je lani poleti za Delo dejal Calvo. »Ker za nas ni bilo poti, smo si odprli svojo. Govorimo o generaciji, ki si je izmislila youtuberje, vloggerje, spletne serije ... O generaciji, ki se je odločila za poklice, za katere nihče ni vedel, da obstajajo,« ga je dopolnil Ambrossi in s tem grobo povzel tudi njuno pot.
Z vlogo profesorjev za interpretacijo v šovu talentov Operación Triunfo sta se ustoličila kot eden najbolj svežih in medijsko zanimivih španskih parov in ne nazadnje tudi najvplivnejših predstavnikov gibanja LGBT. Čeprav bi njuna dela, pojavljanje v medijih in zapise na družabnih omrežjih lahko razumeli tudi kot aktivistične, svoje vloge ne dojemata tako. »Nisva aktivista. To je prepomembna oznaka za tiste, ki se dan in noč trudijo za to, da drugi živimo bolje. Seveda pa čutiva zavezo do kolektiva LGBT, ko gre za pomen vidnosti in prepoznavnosti ter naslavljanje problematike, ki se nama zdi pomembna, pa naj bo to v scenarijih, javnih nastopih ali na družabnih omrežjih,« je poudaril starejši od obeh Javijev.
K vidnosti in prepoznavnosti transspolnih oseb bosta pripomogla tudi s serijo Veneno, ki konec meseca prihaja na digitalno platformo Atresplayer premium. V osmih delih sta strnila evolucijo španskega gibanja LGBT od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, v prvi plan pa sta tokrat postavila življenjsko zgodbo ene največjih iberskih transikon – Cristine Ortiz Rodríguez. Zaradi tematike in talenta so ju mediji že večkrat razglasili za nova Almodóvarja. Primerjave z najuspešnejšim španskim režiserjem jima laskajo, a jih zavračata. »Pedro je eden in edini,« sta dejala za Delo. In vendar se zdi, da je le vprašanje časa, kdaj bo njuna dela poleg španske za svojo sprejela tudi mednarodna javnost.
Po peščici bolj ali manj odmevnih igralskih vlog sta kreativne moči prvič združila v »underground« muzikalu La llamada (Klic), ki gledališča po Španiji polni že skoraj sedem let po premieri v madridskem Teatru Lara. Zgodbo o osebnem osvobajanju in samouresničevanju, pa naj gre pri tem za ljubezen med nuno in udeleženko krščanskega poletnega kampa ali dojemanjem okultnega, sta po odličnem odzivu publike in kritikov leta 2017 prelila na veliko platno in si prislužila pet nominacij za filmske nagrade goya. Špansko filmsko krajino sta prevetrila tudi s serijo – »lažnim dokumentarcem« – Paquita Salas, zgodbo o igralski agentki, igra jo Brays Efe, ki se nekoliko starokopitno, pa vendar progresivno, spotika ob zagate sodobnosti.
Prva sezona je postala eden večjih španskih kulturnih fenomenov in ni trajalo dolgo, da je spletno serijo pod svoje okrilje vzel Netflix. Tri sezone so polne referenc, ki sta jih črpala iz najrazličnejših bazenov, od domače popkulture do literarnih klasikov, hkrati pa je serija, kot vse, pod kar se podpišeta, spretno ujela duh časa, s čimer ju je javnost prepoznala kot ikoni generacije, ki je morala, poudarjata avtorja, zaradi družbeno-ekonomskih okoliščin izumiti samo sebe. »Veliko so ji obljubljali, nič pa ni bilo uresničeno,« je lani poleti za Delo dejal Calvo. »Ker za nas ni bilo poti, smo si odprli svojo. Govorimo o generaciji, ki si je izmislila youtuberje, vloggerje, spletne serije ... O generaciji, ki se je odločila za poklice, za katere nihče ni vedel, da obstajajo,« ga je dopolnil Ambrossi in s tem grobo povzel tudi njuno pot.
Z vlogo profesorjev za interpretacijo v šovu talentov Operación Triunfo sta se ustoličila kot eden najbolj svežih in medijsko zanimivih španskih parov in ne nazadnje tudi najvplivnejših predstavnikov gibanja LGBT. Čeprav bi njuna dela, pojavljanje v medijih in zapise na družabnih omrežjih lahko razumeli tudi kot aktivistične, svoje vloge ne dojemata tako. »Nisva aktivista. To je prepomembna oznaka za tiste, ki se dan in noč trudijo za to, da drugi živimo bolje. Seveda pa čutiva zavezo do kolektiva LGBT, ko gre za pomen vidnosti in prepoznavnosti ter naslavljanje problematike, ki se nama zdi pomembna, pa naj bo to v scenarijih, javnih nastopih ali na družabnih omrežjih,« je poudaril starejši od obeh Javijev.
K vidnosti in prepoznavnosti transspolnih oseb bosta pripomogla tudi s serijo Veneno, ki konec meseca prihaja na digitalno platformo Atresplayer premium. V osmih delih sta strnila evolucijo španskega gibanja LGBT od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, v prvi plan pa sta tokrat postavila življenjsko zgodbo ene največjih iberskih transikon – Cristine Ortiz Rodríguez. Zaradi tematike in talenta so ju mediji že večkrat razglasili za nova Almodóvarja. Primerjave z najuspešnejšim španskim režiserjem jima laskajo, a jih zavračata. »Pedro je eden in edini,« sta dejala za Delo. In vendar se zdi, da je le vprašanje časa, kdaj bo njuna dela poleg španske za svojo sprejela tudi mednarodna javnost.
