Primož Roglič je v karieri dobil 12 etapnih dirk, od tega v Franciji le lansko preizkušnjo nižje kategorije Tour de l'Ain. Odtlej je dežela »galskih petelinov« zanj kot zakleta. Na dosegu rok je imel tri velike zmage in vse so mu spolzele iz rok tik pred zdajci. Tudi njegova letošnja prva preizkušnja Pariz–Nica, na kateri se je zdelo, da je nedotakljivi gospodar.

Razpleta lanskega Toura, ko je Tadej Pogačar v vožnji na čas v predzadnji etapi po 11 dneh slekel rumenega Rogliča, kolesarski svet ne bo pozabil desetletja. Tedaj je bil Kisovčan ob zmago, ker ga je v neposrednem dvoboju premagal tisti dan močnejši kolesar. Stežka to rečemo za lanski kriterij Dauphine, ki ga je Roglič predčasno zapustil zaradi padca v predzadnji etapi in je rumeno majico predal brez boja. Smolo slovenskega zvezdnika pa so tekmeci unovčili tudi danes v zadnji etapi dirke »proti soncu«.



Do nje je bilo jasno, da je slovenski kapetan ekipe Jumbo Visma najmočnejši, to je tekmecem dal vedeti s tremi etapnimi zmagami, s katerimi je karierno bero povzdignil na 50 zmagoslavji med kolesarskimi profesionalci. Po spektaklu, ki ga je pripravil v zaključku 7. etape na vzponu na La Colmiane, je njegova prednost v skupnem seštevku narasla na 52 sekund pred Maximilanom Schachmannom (Bora Hansgrohe).

Sledila je nočna mora v le 92,5 km dolgi sklepni etapi, ki jo je napovedal Rogličev prvi padec 60 km pred ciljem. Ta še ni bil usoden za skupno zmago, slovenski zvezdnik je nadaljeval z razgaljenim levim stegnom in odrgninami. Okoli 25 km pred koncem pa je nesreča udarila ponovno, Roglič je spet padel, tokrat na desni bok, za nameček je nekaj časa izgubil, ker se mu je na kolesu snela veriga.
 

Ni več romantike

Tekmeci so ob tem zavohali kri, ne le Schachmannovi pomočniki, kolesarji štirih ekip so združili moči, da se Roglič ne bi več vrnil v glavnino. S pomočjo pomočnikov iz Jumba Visme se ji je že povsem približal, zmanjkalo mu je okoli 50 metrov, vendar ni ujel priključka. Začela se je kalvarija, dobrih 20 km samostojne vožnje, v kateri je izgubil več kot tri minute in dirko namesto na 1. končal na 15. mestu.



»Za izgubljeno dirko ne krivim nikogar drugega, sam sem storil dve napaki, ki sta me stali zmage. To ni bil naš najboljši dan, vendar nas to ne bo zaustavilo, pogledujemo že proti naslednjim dirkam. Veliko pozitivnih stvari lahko potegnem iz štarta sezone, pokazali smo, da smo dobro pripravljeni,« Roglič v svojem slogu vedno gleda na svetlo plat in predvsem na prihodnost.

»Nesreče se zgodijo, v kolesarstvu pa ni več romantike, ko gre na nož, ne čakajo več nikogar. Primož je bil brez dvoma najmočnejši na dirki, vendar je treba na 1. mestu prečkati ciljno črto. Odrgnine, ki jih je dobil, niso nedolžne, čaka ga teden ali dva okrevanja, v katerih njegov trening ne bo tak, kot bi si želel. Do Toura je še daleč, vprašanje pa je, kaj to pomeni za naslednje dirke,« je Rogličevo smolo komentiral nekdanji slovenski profesionalec Martin Hvastija.
 

Pogačar epsko

Pogačar pa se, kot kaže, pelje naproti zmagi na dirki Tirreno-Adriatico. V 4. etapi si je s samostojnim napadom v zadnjih 5 km vzpona na Prati di Tivo prikolesaril izjemno zmago in modro majico vodilnega, ki jo je slekel Rogličevemu moštvenemu kolegu Woutu van Aertu.



Še bolj epska je bila Pogačarjeva predstava, s katero si je prikolesaril 2. mesto v deževni 5. etapi. Kar 52 km pred ciljem se je za samostojni napad odločil nizozemski zvezdnik Mathieu van der Poel (Alpecin Fenix) ter si prikolesaril že štiri minute prednosti. Pogačar se je pognal za njim 18 km pred ciljem, ko je zaostajal tri minute, in v dramatičnem zaključku v Castelfidardu zaostal le 10 sekund. Za nameček se je otresel van Aerta in svojo prednost v skupnem seštevku povečal na 1:15.



»Razmišljal sem le o skupni razvrstitvi, ko sem videl, da van Aert trpi, sem pospešil. Nisem pričakoval, da bom skoraj ujel van der Poela, lahko mu samo čestitam za zmago v tako brutalni etapi. Zadovoljen sem s prednostjo, ki jo imam pred zadnjima etapama,« je po še eni izjemni predstavi povedal 22-letni Komendčan.